Kulturni molk – primer upora slovenskega naroda in njegova podobnost z današnjim uporom iranskega naroda

Prispevek napisan za spletni časopis Zeitoons.com, namenjen iranskim bralcem

Osvobodilna fronta Slovenije (OF) je bila slovenska politična organizacija, ustanovljena 26. aprila 1941, dve leti po začetku druge svetovne vojne in tedne po nemški okupaciji Jugoslavije, v Ljubljani, na domu literarnega kritika Josipa Vidmarja. Ta fronta je nastala na pobudo komunistov in je vključevala različne intelektualne skupine z namenom, da organizira oborožen odpor in osvoboditev Slovenije.

Manj kot leto kasneje, januarja 1942 OF razglasi Kulturni molk. Z njim se poziva vse s področja kulture naj ne sodelujejo z okupatorjem. Simbolično so ga napovedali na koncertu v Unionski dvorani v Ljubljani s priljubljeno pesmijo Lipa zelenela je.

OF je bila ilegalna organizacija, zato je delovala v tajnosti zlasti ponoči. Organizirala je sestanke po domovih, dramske in glasbene predstave, izdajali so časopise in biltene ter risali grafite. Na vsa dela in ob gesla so dodali tudi svoj znak, simbol najvišje slovenske gore Triglav, izpeljanko Plečnikovega predloga za slovenski grb za po prvi svetovni vojni nastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter še danes priljubljen znak protestnikov.

Zamisel o kulturnem molku v Sloveniji je sprožila nezaslišana hegemonistična okupacija slovenskega ozemlja. Tu se navežimo na trenutni upor Irancev proti lastnemu režimu.

Začelo se je tako, da so si ženske najprej slekle rute, nekatere so jih tudi zažgale, in s to potezo sporočile: »Te tkanine ne bom več nosila na svoji glavi in bom na ulico šla brez nje! Nosila sem jo zadnjič. Snela sem jo in to je to.«

Po tem dejanju je iranska igralka prvič po islamski revoluciji objavila svojo fotografijo na kateri je brez naglavne rute. Kar ne pomeni le, da ne bo več sodelovala v filmih in umetniških predstavah, temveč je s tem konec vseh filmov, serij in oddaj, v katerih je nošnja rute obvezna. Temu dejanju so se pridružile tudi druge filmske, televizijske in gledališke igralke, zaradi česar mnogi filmi ne bodo predvajani. Tudi skupina gledališčnic je bila jasna, da se v svojih predstavah ne bodo več obremenjene z obveznim hidžabom.

Približno 300 iranskih prevajalcev je napovedalo, da pod islamsko oblastjo in njeno cenzuro ne bodo izdajali svojih knjig. In tudi veliko število pesnikov in pisateljev se je oglasilo, da ne bodo več izdajali cenzuriranih knjig.

Iranska plezalka Elnaz Rekabi je prvič po revoluciji tekmovala brez pokrivala, zaradi česar je to bilo verjetno njeno zadnje športno tekmovanje. Izražanje kulturnega molka je postalo zlasti opazno na športnih igriščih, ko so reprezentance nogometa na mivki, vaterpola in košarke zavrnile petje himne islamske republike na mednarodnih tekmah. Tudi nogometna reprezentanca na svetovnem prvenstvu 2022 .

Prejšnji mesec, 23. novembra, je Christiane Amanpour za CNN intervjuvala Yuvala Noaha Hararija. Razpravljala sta o različnih vprašanjih. Od globalizma do samomorilskih napadov in porasta ekstremizma v Izraelu, ko je šlo za svetovno prvenstvo in uvedbo omejitev v Katarju na primer o kazni rumenega kartona za nošenje traku »One Love«. Harari je ob tem pohvalil pogum igralcev iranske ekipe, ki niso zapeli državne himne v znak solidarnosti z ljudmi svoje države in takole strnil: »Spornost nošenja trakov, četudi so se nekateri kapetani temu takoj odpovedali, je dosegel ključni cilj, ki je osredotočanje pozornosti na to vprašanje. Na primer, bil sem zelo ganjen in navdušen nad pogumom iranskih nogometašev, ki niso zapeli državne himne v znak solidarnosti z ljudmi v Iranu. In mislim, da je ta faza svetovnega prvenstva, ko so oči celega sveta uprte vanjo, zelo močna platforma za posredovanje tovrstnih sporočil.«

Po tem je Amanpour še dodala: »Kot ste omenili, seveda, a Iranci so tvegali mnogo več kot le rumeni karton.« Poleg tega, da mnogi Iranci verjamejo, da so lahko igralci nogometne reprezentance močan izraz njihovih glasov, pa je ustavitev petja državne himne s strani športnih ekip veliko več kot to. Predstavlja dejanje kulturnega molka, kar bi lahko bila simbolni trenutek, ki napoveduje, da se bodo končali obredi preteklosti.

Nepetje himne, ki je jezik sedanje oblasti, sporoča, da tega besednjaka pač ni več v našem jeziku.