Kratki zgodbi

14. april 1988

6.00

Kot vsako jutro Piotr Kluczek vstane, zloži pižamo pod blazino, odejo pa prepogne na levo stran. Z mrzlo vodo, tipično za stanovanjski blok, si umije obraz (topla je na razpolago le dve uri dnevno), posreba skodelico kave iz cikorije in obleče uradno uniformo. Preden stopi iz stanovanja, preveri, ali ima s seboj vse potrebno: partijsko izkaznico, rdečo ruto, bone za prehrano, pisalo, beležnico in šop ključev.

Nebo nad Varšavo obseva hladna rdeča svetloba, nizki oblaki pa se zlivajo s črnim dimom predmestnih premogovniških peči severno od Visle. Mesto je še tiho, nekoliko ga poživlja le ropot tovornjačkov za prevoz mleka. Zvočniki Programa 1 Polskiego Radia molčijo, prezgodaj je še za jutranja poročila, čeprav je tema dneva predvidljiva. Tovariš Gorbačov in ameriški predsednik Reagan bosta ratificirala Sporazum v neposrednem televizijskem prenosu, ki ga bo ob dvajsetih spremljal ves svet. Piotra strese, ko samo pomisli na to. Strah ga je medblokovskega sodelovanja. Razoroževanja, liberalizacij, svobodnega nereguliranega tržišča … Stranpot bo hujša od katastrofe. Iz zanesljivega vira je izvedel, da v ZDA niti pitna voda ni več javno dobro.

6.21

Njegov šofer Vladimir zamuja šest minut. Nesprejemljivo. Piotr ne mara zamud, težko se je privadil na službeni avtomobil. Rade volje bi se mu odpovedal, kot je to naredil s hišico na obrežju reke, ki mu jo je dodelila partija. Čin generalpodpolkovnika mu zapoveduje določene formalnosti, njegov današnji cilj je predaleč, več kot trinajst ur vožnje, v stepah vzhodno od Kijeva. Mladi šofer se v ruščini formalno opraviči za zamudo in si pri tem sname klobuk. Ko v naglici odpre vrata, se spotakne ob pločnik, oplazi Piotra in zgrabi njegov plašč, da bi sam ne padel. Dogodek Piotr zapiše v beležnico, nepravilnost bo pristojnemu uradu prijavil še isti dan.

19.50

Oporišče 43. armade vre. Posadka ne pozna končnega cilja izstrelitve, je pa seveda tudi zadnjemu vojaku jasno, da bo raketa SS-20 z jedrsko konico, katerikoli bo pač njen cilj, povzročila katastrofo. Vsi se postavijo v pozor, ko Piotr vstopi v hangar. Stražarja ga spremita v poveljniške prostore, kjer ga pričakajo oficirji in poveljnik bataljona. Formalno jim salutira in se pozanima, ali so priprave stekle do kraja. Nato pogled vrže na televizor na mizi: v Ženevi se predsedniška tiskovna predstavnika pogovarjata z novinarji. Generalpodpolkovnik Kluczek in poveljnik prikimata eden drugemu ter se približata kontrolni plošči. Pripravljena sta, da bosta v istem trenutku zasukala ključa. Raketa bo pometla s Sporazumom in velikim delom Švice ter nazadnje povzročila izbruh vojne. Popoln državni udar bo. Vzvratno štetje se prične. Piotr odpne gumb levega žepa uniforme in po njem brska nekaj trenutkov. Prebledi. Sleče suknjič in ga strese, ga obrne, sprazni žepe. Na tla padejo boni za prehrano, pisalo in beležnica, rdeča ruta, partijska izkaznica, šopa ključev pa od nikoder.

20.01

Vladimir se smehlja, ko s službenim avtomobilom drvi po prazni cesti preko ukrajinske stepe. Svet se tistega večera ne bo končal, prevelike načrte ima za lastno prihodnost. Pri KGB-ju mu z razlogom rečejo Car. Do kraja pohodi plin in odvrže šofersko pokrivalo na sovoznikov sedež, na ključe generalpodpolkovnika Kluczka.

*** 

Benetke–Mestre

Pod se strese. Pomislim, da se bomo čez nekaj trenutkov le odpeljali. Po črnikastem oblaku in dizelskem vonju je videti, da imam prav. Od julijske vročine pregreti motor pogrkava. Na tem mestu stojim že deset minut, na razbeljenem betonu Piazzale Roma označujem svoje ozemlje, tako da nogo naslanjam na stopnico avtobusa. Ne želim tvegati izgube sedeža v bližini vrat, pa tudi ne smrti zaradi prekuhanja.

Ko vstopim, temperatura doseže sto štiri stopinje Fahrenheita. Ni bistvene razlike, če so vrata odprta ali zaprta. Peklenski krog pazduh, čevljev in dihov srka kisik do zadnje molekule, v zameno pa vrača vodno paro in miazme dezodorantov. Za mojim hrbtom se jih na prostor, ki bi bil primeren za največ tri potnike, vkrca kar pet, med njimi tudi Pakistanec in dvajsetletnica. Nekaj potnikov vstran se v bližini okna, onstran stene iz pleksi stekla, ki ločuje sedež od vstopnih vrat, nahaja škatlica z rdečim kladivcem in napisom Uporabiti v sili.

Prepustim se mehanski podpori množice, noge so izgubile svojo naravno ravnovesno vlogo. Lepa plavolaska kakor iz oglasa za parfum zre v osvetljeni ekran, kot bi okrog nje ne bilo ničesar. Navdušenje nad videnim pa kmalu skali gnus do zavohanega, najbrž gre za Pakistanca. Sploh nimam pojma, ali res prihaja iz Pakistana; po potezah in postavi sodeč bi lahko bil Indijec, Bengalec ali Indonezijec, tisoč kilometrov gor ali dol, tega ne vem. Od njega se širi smrad, ki bi ga težko pogrešil še tak šampion politične korektnosti. Medtem ko me je sram lastnih misli in se skušam osvoboditi primeža vročih in prepotenih teles, avtobus le odpelje. Hvala bogu.

Zdi se, da čas v avtobusu ne mineva. Zunaj vrat in onkraj ceste pa hitro teče, tempo mu dajejo veslači sredi lagune. Ritmično veslanje ima hipnotični učinek. Vsak dan jih gledam, ko se peljem preko Ponte della Libertà, vedno se mučijo, ni jim mar za bibavico, pripeko, dež ali caigo[1]. Danes pa jim zavidam, saj sem dejansko ujet v živinski voz na kurilno olje.

Do izstopa sta še dve postaji, a se zračni kompresor za odpiranje vrat pokvari. Hvala, Murphy. Že kako minuto so se vrata nenehno odpirala in zapirala, kot bi bila plen trenutnega mehanskega navdiha, nato so se v hipu umirila. Ostala so zaprta. Pakistanec želi izstopiti, zato začne vpiti na šoferja. Očitno se mu počasno reševanje zapleta zdi n-ta oblika diskriminacije. Na ne ravno neutemeljene obtožbe šofer odgovarja s kletvicami v beneškem narečju. Pravi, da smo ujeti.

Z Murphyjem nima veze, a nas eden temeljnih fizikalnih zakonov uči, da teži entropija v zaprtem sistemu, v katerem se dogajajo naravne spremembe, k nenehni rasti. Vročina tu notri ponuja razvejano paleto naravnih sprememb, potna sraga na moji majčki je le eden od dokazov. Entropija s širjenjem ne zamuja: ostali potniki, ki so še pred nekaj trenutki sprijaznjeno tiho prenašali soparo, se nenadoma dvignejo. Nemirno mahajo z rokami in panično vpijejo, kot bi to kaj pomagalo. Lepa plavolaska ovekovečuje dogajanje tako, da snema s pametnim telefonom. Kdo ve, morda bo na tak način pridobila kaki všeček. Prevzamem pobudo. Med torbami, komolci in prepotenimi pazduhami se prerinem do okna. Nato storim edino pravilno v primeru sile, pograbim namreč enega rdečih kladivc iz škatle in razbijem steklo. Trikrat udarim po njem, okno se v nekaj sekundah sesuje na tisoče črepinj.

Množica se potem, ko je zapustila pokvarjeno vozilo, zgrne okrog postaje v pričakovanju naslednjega avtobusa. Pot nadaljujem peš.

[1]     Beneški izraz za meglo.

Prevedel Primož Sturman