Roman Rozina o zgodbi Zapleši me
Srednjeveški pojav plesne kuge še ni razgaljen v dokončno pojasnjenost, zapreden v izmuzljivo skrivnostnost zato dopušča, celo spodbuja izmišljanje zgodb. Troffea je ime resnične prvakinje strasbourške epidemije plesa poleti 1518. Od prve dame slovenskega literarnega plesa, zale in radožive Urške, je starejša kakšnih tristo let, za nekako pol te dobe je prehitela tudi izid Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, iz katere je Prešeren vzel baladni motiv.
***
Strasbourg, avgusta 1518
Troffea se je zbudila sredi noči. Tiho se je oblekla in zapustila sobo, da bi ne zbudila drugih služkinj, s katerimi si je delila spalnico. Čez trg se je sprehodila do rečnega kanala. Nikogar ni srečala, hiše strojarjev so bile samo temne sence, ki jih je izdajal smrad sušečih se kož, reka je le s komaj slišnim šumljanjem sporočala, da se leno pretaka v rečnem koritu.
Sedla je na kamen in se skušala domisliti sanj, ki so jo prebudile. Bila je povsem prepričana, da se ji v snu še nikoli niso prikazovali tako lepi prizori, čeprav ni mogla priklicati niti ene samcate slike.
Vedela je, da se sanjske podobe včasih povrnejo, kadar se zamoti s povsem drugimi stvarmi. Pobrala je palico in v cestni prah samodejno risala kroge, v sebi je tiho prepevala najljubšo pesem, preštela je dni, ki so minili od zadnjega dežja. A misli so se ji vseeno vračale k sanjam. Kako jih je lahko pozabila, če pa so bile nekaj najlepšega v njenem življenju? Kako je lahko tako zelo prepričana v njihovo lepoto, če se ne spomni ničesar?
Shirana potepuška mačka vseh barv in z le enim ušesom se je ustavila par korakov pred njo. Malce se je usločila in budno spremljala palico, ki je vrezovala nove in nove zanke v cestni prah. Troffea je zacepetala z nogami, a se mačka ni zmenila zanjo. Nekaj časa si je še ogledovala dekletovo nesmiselno početje, nato se je počasi odvlekla. Bila je hroma na zadnjo levo tačko, telo se ji je ob vsakem odrivu smešno zatreslo.
Samo da ni bila črna, je prešinilo Troffeo. Vprašati bo morala staro Elso, kaj pomeni, če srečaš mačko, ki šepa. In kaj pomeni, če s palico v prah rišeš kroge? Najraje bi jo naravnost vprašala po sporočilu svojih sanj, a kaj, ko so obtičale v trdi temi. Morala jo bo vprašati tudi, kaj pomeni, če se ne spomniš sanj, a si hkrati povsem prepričan, da so bile strašansko privlačne. Nebeško lepe, se ji je utrnila primerjava, in takoj za njo misel, da morda zato nočejo v umazano stvarnost.
Začelo se je svitati, morala se bo vrniti, v hiši najbrž že vstajajo in se sprašujejo, kam je izginila. Druge služkinje je vedno skrbelo zanjo, z njo so ravnale kot z otrokom. Kljub štiriindvajsetim letom je majhna in suha ohranjala otroški videz, na njej ni bilo nič odraslega.
Poskusila je šepati kot pisana mačka, ko se je vračala proti hiši. Kratko je prestavljala levo nogo in se odrivala z desno. Zdelo se ji je zabavno. Kolikor je mogla, je iztegnila levo nogo in z njo okrog sebe zarisala krog, pri čemer je drobno poskakovala. Krog je bil večji in bolj pravilen kot oni, ki jih je prej čečkala s palico. Na zunanji strani krožnice je dodala še polkroge, da je v prahu zacvetela roža, kakršne rišejo otroci. Stopila je dva koraka nazaj in si zadovoljno ogledovala risbo, lepo ji je uspela. Škoda, ker se mora vrniti. Lahko bi jih narisala veliko in pusta cesta bi se spremenila v cvetoč travnik. Samo še enega, si je rekla, in leva noga je že krožila po pesku.
Zavzdihnila je in naredila nekaj korakov proti hiši, a ji je leva noga spet zadrsala v lok; za trenutek je izgubila ravnotežje in trdo stopila nanjo, a že je desna samodejno krožila po prahu. Lovila se je in glasno smejala, v prah vtkana vijugasta kača je postajala vse daljša, noge so ji ritmično poplesovale po pesku, suhljato telo se je sukalo in prepogibalo zdaj levo zdaj desno, kot bi ga gnal rahel jutranji veter, ki je vel od reke. Vrtela se je, v prah vtiskovala neskončno pirueto, označevala zemljo, jo dražila z žgečkajočim podrsavanjem, jo izzivala, ali se upa tudi ona pijano zavrteti.
Nekdo je zaklical njeno ime in ga še dvakrat glasneje ponovil, ženski glas je spraševal, ali se ji je povsem zmešalo, otroški glas mu je ugovarjal, da pleše. Troffea ni slišala nikogar. Na licih ni več čutila lahnega jutranjega piša, sama je postala veter, ki vrtinči cestni prah. Ni opazila, kako se množijo zijala, ni vedela – le kako bi? – da bo tudi nje čez nekaj dni posrkalo v brezkrajni vrtinec; one, ki se jim je zdela lepa, in tiste, ki se jim je zdela nora, ženske in moške, brez pravila, lahkonoge mladce in krevljaste starce.
Krožiti in se nikoli ustaviti, neugnano se vrteti iz čistega veselja, gluho drseti skozi vročino, ki žge, in skozi mraz, ki žge drugače, sladko vrtenje, ko izgineta premalo in preveč, neskončno kroženje, ko se telo čudežno otrese utrujenosti, gnusa, bolečine. Brez slehernega truda jadrati kot oblak, teptati cestni prah, dokler se telo povsem ne osvobodi svoje teže, da stopala zalebdijo na prašni meglici, ki so jo ustvarila, ko zemlja še ni izgubila privlačnosti.
Šele drugi večer se je prvič ustavila, le za trenutek, da je iz čevljev zlila kri – kot bi z zrelim vinom gasila žejo presušene ceste, se je nasmehnila – in že je lahkotno odplesala v nove kroge. Navijala je nevidno struno, ki je pognala iz prašnih tal in se skozi njeno telo dvigala proti nebu, jo napenjala do skrajnih meja elastičnosti, da bo na veke vekov vrtela svet in njen pogled, da ne bo nikoli več nobenega postanka.
* * *
Skoraj mesec dni je že plesala in poleg nje stotine drugih, ko so hlapci mestnega mogočnika mimo ponorelega trga nesli ogromen udoben stol, na kakršnih posedajo kronane glave. Troffea se je ustavila, hlapci pa so poleg nje odložili težek tovor, čeprav bi jih to lahko stalo življenja ali vsaj svobode. Nasmehnila se jim je in sedla na prestol.
Strmela je v čudežne slike, ko se je svet zavrtel v drugo smer. Opoldne je zaplesalo v jutro in poletje v pomlad, reka se je obrnila proti toku, na mize lačnih so se pogrnile bogate pojedine, bolečina je zapustila rane in bolezni, stavbe so se nagajivo prekucavale na strehe, zreli cvetovi so se zapirali v mlade popke, z jasnega neba so deževale zvezde, vode so zagorele …
Njen obraz je žarel srečo, ko je prepoznavala prizore pozabljenih sanj.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
