/ 

Anonimna nimfomanka z minimalnim menedžmentom

Roman Rozina – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

  

Roman Rozina o poslani zgodbi

Po poročilu v Bibliji naj bi Bog graditeljem stolpa v Babilonu zamešal jezike, jim onemogočil medsebojno sporazumevanje in tako ustavil gradnjo. Čas je, da se odkupi za takratno poniglavost; ustrezna pokora bi bila, da oblastniškim kolegom, slovečim po nespodobnem čivkanju, zameša črke na tipkovnicah telefonov.

  

***

  

Pomel si je oči in pogledal spodnjo vrsto črk na tipkovnici. B je bil komajda prepoznaven, N in M izbrisana. Nagnil je glavo in jo premikal v različne smeri, dokler pod določenim kotom ni uzrl iskanih črk. Nista bili bele barve kot druge, temni sta bili, še za odtenek temnejši od tipk. Verjetno ostanek lepila, si je razlagal, ali pa so tipke sčasoma obledele, pod črko pa se je ohranila prvotna barva.

Natančno je pregledal vse črke na tipkovnici. Nekaj je bilo poškodovanih, a še razpoznavnih. Ob B tudi G in H nad njim, desno od njiju so bili močno razžrti J, K in L, prav tako A na začetku srednje vrste.

Hči uporablja premočna čistila, je bila prva misel, ko je razvozlaval črkarsko uganko. Nekoč jo je opozoril, da zaradi čistil poka umetno usnje na hrbtih starejših knjig in da je marsikje prevlečeno z nekakšno srebrnkasto patino. Potem naj jih čisti sam, je bila odrezava. Nikoli več ji ni omenil zdelanih knjižnih hrbtov, čeprav ga je streslo vsakič, ko je s cunjo, namočeno v bogvekako kopel, s knjig brisala prah. Kar je imel najraje, se je vkopalo na nasprotna bregova: na enem edinka, postarana samica brez moža, otrok in z dolgočasno službo, na drugem dolge vrste knjig. Kar bi se moralo zvezati v srčni pakt, je razdvajala sovražna črta.

Čistilo bi enakomerno razkrajalo vse črke, je nova misel edinko oprala krivde. Razveselil se je prebliska, odleglo mu je. Težko je kriviti nekoga, ki ga imaš rad, dvakrat težko, ko si betežen in odvisen od njega.

Zanič tipkovnica, so se možgani oprijeli naslednje razlage. Znano je, da so novodobni izdelki nalašč slabo narejeni, vanje je vgrajeno hotenje, da se hitro pokvarijo in čim prej odvržejo v smeti. Lahko bi vprašal v trgovini, koliko stane nova tipkovnica – zagotovo je smešno poceni – a tega ne bo storil. Dobro se je še spominjal posmehovanja, najbrž tudi norčevanja, ko je skušal kupiti novo računalniško miško. Mlada fanta sta ga brezobzirno mitraljirala z vprašanji, on pa je vedel le, da je ohišje računalnika umazano bele barve in miška črne.

Neenakomerna obrabljenost tipkovnice, se je k vrnil prejšnjemu razčlenjevanju, odvrača sum tudi s proizvajalca. Tipki G in H, kjer je črki že zelo težko razbrati, zagotovo ne sodita med najbolj uporabljane.

Pisateljski kolega, pisec detektivskih zgodb, je rešitev ene izmed ugank zavil v pogostnost pojavljanja določenih črk, njegov inšpektor je tako razvozlal kriptograme in našel storilca, se je spomnil. Knjigo je imel doma, literarni detektiv mu je razkril, da so najpogostejši glasovi samoglasniki, vsi štirje z izjemo U, zatem pa N, L, S, R in tako dalje. Hitro je ugotovil, da najbolj uporabljane tipke niso tudi najbolj obrabljene, še več, samoglasniki E, U, I in O v zgornji vrsti so bili kot novi, A na začetku srednje vrste pa je imel izbrisano desno stran. Uganka je postajala bolj in bolj zanimiva.

Uganka postaja zanimiva, je natipkal. Opazoval je prste: kazalca sta vsak na svoji strani udarjala po tipkah, desni palec je tolkel presledke. Drugič je stavek natipkal zelo počasi, da je lahko opazoval gibanje rok. Vzrok je lahko samo v moči udarcev in v kotih, pod katerimi prstne blazinice pristanejo na tipkah in se od njih odbijejo proti novemu cilju, je bil prepričan. Najhujše razdejanje je v srednjem spodnjem delu tipkovnice, torej so dotiki tam najbolj radirajoči.

Po tipkah bi moral udarjati kot pianist, prsti bi morali navpično strmoglavljati nanje. Vsaj zdelo se mu je, da pianisti tako igrajo, da skoraj teatralno dvigajo roke, kot bi želeli začarati, hipnotizirati klaviaturo. Tudi pri slepem tipkanju verjetno roke lebdijo nad tipkovnico in samo posamezni prsti sedajo na cilje. Njegove roke pa švigajo nizko nad tipkovnico in bežno kljuvajo po tarčah.

Moral bi se naučiti slepo tipkati, a je že prepozno. Z dvema prstoma je napisal veliko knjig, toliko, da ne ve niti njihovega števila. Nekaj še na pisalnem stroju, precej več na računalniku. Če bi kot mladenič vedel, da bo pisatelj, bi se zagotovo naučil slepega tipkanja. Mnogi ga obvladajo, najbrž ni pretežko, v telesu se vzpostavijo avtomatizmi, da prsti pokorno sledijo mislim.

Zaradi tipkanja z dvema prstoma je naredil veliko napak, kar je bila še dodatna težava. Bulji v tipkovnico, namesto da bi spremljal nastajajoči zapis na zaslonu, zato napake ne zazna v trenutku, ko jo naredi, ampak šele kasneje, ko dvigne pogled proti ekranu. Kadar prsti strašansko brzijo, da bi dohajali vretje misli, pogosto nastane kolobocija črk, ki bi je ne uspel dešifrirati niti inšpektor pisateljskega kolega.

Z izbrisanima M in N bodo prišle nove težave, ga je spreletelo. Nana lahko postane nama, mana ali mama. Mena lahko onemi. Brskal je za besedami z obiljem izbrisanih črk. Anonimnost lahko napiše na šestnajst načinov, a je le eden pravi. Enako nimfomanka. Pa minimalen. Pa menedžment, besedo, ki se mu je zdela tako grda, da se ji je pri pisanju dosledno izogibal. Anonimna nimfomanka z minimalnim menedžmentom, je povezal besede. V tem kratkem stavku je bilo treba osemnajstkrat udariti pobrisani tipki. Izračunal je, da je zašel v območje velikih loterijskih dobitkov, pravilen je le eden od več kot četrt milijona možnih zapisov.

Nemogoče bo karkoli pravilno napisati, ko bodo povsem pobrisani še poškodovani A, G, H, J, K in L. Želel bo napisati medel smeh, pa bo nastal leden sneg. Ne sliši se narobe, dokler se ta ne zariše na obrazu glavne junakinje.

Kaj pa če vstopa v nove svetove, ga je prešinilo. Mu računalnik ponuja bogastvo metafor, za katere ga je prikrajšala domišljija. Po sto nesmislih se bodo črke morda ujele v pletenico še nikdar izrečene primere. Te verjetnosti ne zna izračunati, a zagotovo ni samo teoretična, osem pobrisanih oznak na tipkah lahko postavi vse na glavo, večji pokol se sprevrže v večni pokoj.

Lahko bi bilo darilo, si je prikimaval, odpiranje novih prostorov. Pot iz labirinta, iz katerega že dolgo ne najde, kar še sebi prizna le v nespečnih nočeh. Konec zaletavanja v vedno iste stene in po njih zapisane grafite, v enako postane vonje in odurne obloge plesni. Vse to se ne bo spremenilo, še vedno bo enako nemogoče karkoli zapisati, a zdelo se bo, da je kriva tipkovnica, ki mu je odrekla pravico, da bi stara pamet vodila ples prstnih blazinic po njej.

  

  

      

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   

Roman Rozina – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
(fotografija Lovro Rozina) Roman Rozina je bil rojen 1960. Po končanem študiju je bil novinar in kasneje publicist; napisal je več kot trideset monografskih del, ki se ukvarjajo z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Precej pozno je temu dodal še leposlovno pisanje: med letoma 2008 in 2018 so izšli romani Štiri Sneguljčice in Palček, Galerija na izviru Sončne ulice, Štirje v vrsti, Županski kandidat Gams, Zločin in ljubezen, zbirki kratkih zgodb Šumijo besede domače in Po cipresah diši in noveli Relativnosten triptih z vrtnico ter Kolo sreče. Kratke zgodbe je objavljal tudi v leposlovju naklonjenih medijih.