/ 

Orjaški dežnik

     
Roman Rozina –  Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Roman Rozina o kratki zgodbi Orjaški dežnik

Kakšna štiri leta že pišem roman, ki ga je po nepojasnljivem čudežu iz dneva v dan manj. Ki gre po gobe, bi se lahko reklo. Zato sem šel po gobe. In spet čudež. Namesto z gobami sem se vrnil domov s kratko zgodbo.

 

***

    

Pisateljska blokada je popolnoma nezanimiv pojav, dokler se dogaja drugim in daleč stran. Ko pa tvoj roman neodziven obleži v globoki komi in te ne pusti več k sebi, se z obrobja bliskovito prebije v samo središče bitja. Nenadoma ni več prazna izmišljotina, prozoren izgovor, levi se v bolečino in trpljenje, v nemočno stojo pred mogočnim obzidjem, čez katerega se ne vidi, kjer spodaj ni mogoče, ki se levo in desno izgublja za horizontom kot kitajski zid.

Dolgo sem se tolažil s Houellebecqovo primerjavo, da je nastajanje romana kot strjevanje velikega betonskega bloka: pisatelj lahko le čaka, da se odvijejo potrebni kemijski procesi. A v tednih in mesecih čakanja je tolažeče besede povsem preglasilo kričanje psevdomarksističnih terapevtov. Potrebne so spremembe, vpijejo kot branjevci, terjajo akcijo, grizejo roke, ki razumevajoče trepljajo, zagrinjajo poglede, ki sočutno prikimavajo. Najmanj agresivni med njimi priporočajo sprehode in za zgled navajajo dolge karavane hodoljubnih avtorjev, ki so neumorno tacali po mestih in vaseh ter še bolj neumorno pisali. (Mimogrede: meni se ob kakšnem Charlesu Dickensu poraja sum, da je svoje romane preprosto dal napisati. Če njegovi biografi niso močno pretiravali, se ta eksemplar ni imel časa ustaviti niti za kratko zgodbo.)

Sprejel sem koračni izziv, ne da bi zares verjel v čudodelnost promenad. Nekaj upanja mi je vendarle vlivalo protislovje med blokado in gibanjem. Blokade so praviloma statične, gibanje pa je po definiciji dinamično. In iz takšnih napetosti se vedno kaj izcimi.

Za vadišče sem izbral bližnji gozdnat hrib. Dan za dnem sem sopel po stezi, ki so jo generacije srn vrezale v skoraj prepadno strmino. Sledeč brezkrajni gazi sem prečil dolgo reber, pogled se je navzgor in navzdol zaletaval le v mogočne bukve. Že na prvem sprehodu so se lesene bukve začele spletati z nekimi drugimi bukvami. Nisem se več znebil občutka, da homonim ni samo golo naključje, da so stoletna drevesa pomembno znamenje, da njihovega sporočila resda še ne doumem popolnoma, ampak …

Po nekem poletnem deževju sem slabih sto metrov pod stezo opazil velik bel krožnik, klobuk orjaškega dežnika. Macrolepiota procera, kot se znanstveno imenuje, v marsičem odstopa od ustaljene podobe gobe, v nasprotju s svojimi skrivaškimi sorodniki se rada razkazuje. Zaprt dežnik niti ni tako zelo vpadljiv, čeprav z obliko nekoliko spominja na slikovite čebulaste kupole na moskovskem Rdečem trgu, široko razprt pa neustavljivo privlači poglede. In ne le poglede. Po strmem bregu sem se spustil do ekshibicionista in razočaranja; bližina je razkrila, da se pod zapeljivim ščitom skriva neužitna starina.

Loveč ravnotežje sem se po drseči vzpetini trudoma vrnil na stezo. Globoko sem dihal, odpodil jezo in druga negativna občutja, kar je temelj vsake terapije, in šele potem nadaljeval turo. Že po nekaj korakih je pod mano spet zasijal bledičen reflektor. Dolgo sem se pogajal sam s sabo, nazadnje pa ponovil vajo spuščanja. Tudi ta dežnik se je izkazal za razpadajočega starca. Pet vratolomnih spustov in prav toliko garaških vzponov je obrodilo natanko en užiten klobuk, a še tega sem pri padcu povsem zmečkal.

V naslednjih dneh sem dognal, da na mojem gozdnem toboganu orjaški dežniki izjemno dobro uspevajo. Ponavljajoči se spusti in vzponi ter nešteti padci so me tako vsakič povsem izsesali, namesto obljubljenega preporoda, svežine, bistrosti, ki naj bi si jih prislužil s hojo, sem občutil gromozansko izčrpanost, padal sem v dolge prazne spance. Moje dneve so sestavljala samo še naporna lazenja po strmini in neskončne dremote, dokler se nekega dne nisem odločno uprl klicu oblih siren.

Potlej sem hodil mimo njih, kot da so varljive fatamorgane, telesno stanje se je hitro izboljšalo. Vse bolj pa so me grizli dvomi, vse pogosteje sem si očital, da zapravljam imenitne priložnosti, kako potolažiti želodec in razveseliti sosede. Kakor je proces formiranja Houellebecqovega betonskega bloka prej upočasnjevala telesna izčrpanost, ga je zdaj duševna razrvanost.

Slepo sem se vrtel v brezizhodnosti, dokler se me v pozni jeseni narava le ni usmilila: papeške čepice so začele izginjati, obzorje so znova polnila samo gladka debla mogočnih bukev. Dnevne etape so se zaradi večje telesne vzdržljivosti in manj zastranitev podaljševale, na pragu zime sem prvič dosegel oddaljen rob, kjer se je strmo pobočje nagloma poravnalo.

Presenečeno sem obstal, saj je bila prelomnica posejana z nepregledno množico gob. Pogled se je zbegano podil med njimi, dokler ga ni nase prisesal dežnik gromozanskih izmer: njegov klobuk je imel v premeru blizu metra, bet pa se je dvigal več kot meter visoko. Poželjivo sem segel po njem, a me je ustavil globok, zamolkel glas. Opozoril me je, da se mi bo življenje spremenilo v pekel, če ga utrgam, v nasprotnem primeru pa me bo nagradil, odgovoril bo na kakršnokoli vprašanje. Šele po tem uvodu se je predstavil kot goba spoznanja.

Nisem skrival začudenja, saj si takšno označbo tradicionalno lasti neko jabolko. Dokončno je razgnal vse moje dvome, ko me je, zapredenega v tiho razmišljanje, vprašal, ali se mi ne zdi nenavadno, da bi s tolikšno vednostjo razpolagal sad skromnega drevesa, ne pa nekdo, čigar podgobje se vije kilometre daleč in se širi na vse strani sveta. Še več, je dodal, njegove nitaste hife segajo celo globoko v pradavnino.

Veliko vprašanj imam, sem se mu nasmehnil, a me je v trenutku zavrnil, da mi dolguje samo en odgovor. Mrzlično sem razmišljal, nujno sem moral izvedeti, kako je z zorenjem tistega betonskega bloka, a bila so še nešteta druga pomembna vprašanja, takšna priložnost se mi ne bo ponudila nikoli več. Zatem me je preblisnilo, da bo s svojim razvejanim znanjem sam najlaže presodil, kateri odgovor najbolj potrebujem.

Zazdelo se mi je, da se mu je klobuk zazibal v odobravajoče kimanje. Po daljšem razmisleku mi je svetoval, naj si kupim druge pohodniške copate. Sedanje imajo gladek podplat, je razlagal, namenjene so dvoranski vadbi, zato mi v njih tako zelo drsi. Izbiram naj med čevlji s čim bolj rebrastim podplatom. Prijazno je navedel par modelov, ki imajo dober oprijem, so udobni in nudijo stopalu potrebno oporo.

Poslovil sem se s kislim nasmeškom. Po nekaj korakih je zaklical za mano: Kar si najprej mislil vprašati. Napisal boš kratko zgodbo, res kratko, s presledki vred natanko šest tisoč tristo dvainšestdeset znakov.

   

   

   

Kratke zgodbe drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  

Roman Rozina –  Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Roman Rozina
O avtorju
(fotografija Lovro Rozina) Roman Rozina je bil rojen 1960. Po končanem študiju je bil novinar in kasneje publicist; napisal je več kot trideset monografskih del, ki se ukvarjajo z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Precej pozno je temu dodal še leposlovno pisanje: med letoma 2008 in 2018 so izšli romani Štiri Sneguljčice in Palček, Galerija na izviru Sončne ulice, Štirje v vrsti, Županski kandidat Gams, Zločin in ljubezen, zbirki kratkih zgodb Šumijo besede domače in Po cipresah diši in noveli Relativnosten triptih z vrtnico ter Kolo sreče. Kratke zgodbe je objavljal tudi v leposlovju naklonjenih medijih.