/ 

Raje na ŽAK kot v Stožice

Lani sva se s prijateljem, navijačem Maribora, enkrat za spremembo odpravila na ŽAK, namesto na tekmo Olimpija-Maribor na tekmo Bravo-Maribor. Bravo je precej nov klub iz Šiške, rumeno-modri naslednik modre Ljubljane in rdeče-črnega Interblocka.

In med to tekmo in po tej tekmi sem se zavedel, da sem bil vsa ta leta popolnoma glup. Da sem ali sva s prijateljem hodila na tekme v Stožice, ko bi morala ves ta čas hoditi na tekme na ŽAK.

Ker: a lahko v Stožicah vidiš, kako športni direktor Maribora Marko Šuler 20 stolov stran nervozno puši čikce? A se lahko v Stožicah med polčasom drenjaš v isti vrsti za WC (oz. dixi) kot igralec, ki je še par let nazaj igral Ligo prvakov, zdaj pa tam z očetom čaka, da bo lahko šel odtočit? A lahko v Stožicah po tekmi stisneš roko trenerju, kot jo lahko na ŽAK-u stisneš Dejanu Grabiću, gledaš igralce, kako prihajajo iz slačilnice in se bašejo s pico ali pa se poklapanih fac izmikajo pogledom in počasi hodijo na avtobus?

Ne moreš ne.

Ampak saj bi mi vse to moralo biti že zdavnaj jasno. Vsaj od takrat, kakšni dve desetletji nazaj, ko sem bil še z očetom na tekmi Ljubljane in pač kot otrok najbolj uživaš v gajstnih prostakarijah, s katerimi navijači žalijo igralce, velikokrat tudi svoje. Vem, da se je takratni mestni svetnik, prej pa eden naših glavnih dramatikov absurda Peter Božič s tribune drl gostujočemu trenerju Marijanu Pušniku: »Puši, Pušnik, puši!«

Vse je, skratka, malo bolj po domače. Na ŽAK-u lahko vidiš, kako nekatere igralce Brava pridejo podpirat družine in prijatelji, ki edini nosijo njegov dres, kako igralci in funkcionirji pridejo po tekmi pod tribuno, malo pozdravit, se malo pogovorit, kako kakega 19-letnega upa, ki je dobil zadnjih deset minut tekme, prijatelji s tribune malo zajebavajo. Saj ne, da tega v Stožicah ni; ampak tam je vse veliko bolj »resno«, nogometaši se obnašajo bolj »profesionalno«. Hiter pozdrav po tekmi, malo bolj formalno, ko kak mali poprosi Ziljkića, da mu da kos garderobe, ta v zadregi odvrne, da ne more, ker so to klubske stvari.

Mogoče je to stvar razlike med statusom klubov, Brava in Olimpije. Ampak zdi se mi, da na nek bolj zategnjen odnos vpliva tudi okolje, arhitektura teh večjih, bolj »modernih« stadionov: zareza med ljudmi, njihovimi položaji in funkcijami postane veliko bolj očitna. Ker ko je konec tekme v Stožicah, te strpajo iz vzhodne tribune na betonsko ploščad, kjer se lahko pomikaš le še proti izhodu iz stadionskega kompleksa, proti BS3 in lokalnim kafičem a la All Stars Pub, kjer še ostaja malo ŽAK-ovskega duha.

Mogoče zato ljudje pogrešajo Bežigrad: ker so se tudi tam lahko ljudje bolj pomešali med sabo, ker novinarji niso imeli svoje ločene tribune na drugi strani stadiona, povsem ločenih od »običajnih gledalcev«, kjer igralci in funkcionarji niso imeli svojih posebnih zastekljenih lož, iz katerih bi varno opazovali dogajanje. Ker so bili za Bežigradom tisti načeti stoli, trava, ki je rasla iz betonskih škarp, pesek namesto betona – ampak predvsem je bilo pomembno to, da ni obstajala tako očitna »kastna« ali »razredno-funkcionarska« ločenost.

Kdor danes želi kaj podobnega duhu Bežigrada, pač mora na ŽAK. Na ŽAK-u se po tekmi vsi lepo zavalimo pred isti okrogli »festivalski« šank, ki stoji znotraj samega »stadionskega kompleksa«, kjer postopajo novinarji, športni direktor, funkcionarji, mimo katerega se sprehajata trenerja in mogoče tudi kakšen igralec, ki si parkrat poda žogo z lokalnimi mulci. Občutek je dejansko podoben Metelkovi ob dveh zjutraj: kdorkoli lahko pristopi h komurkoli in se začne neka debata. Tekma na ŽAK-u ima – kot se za pomemben lokalni dogodek spodobi – vedno svoj afterparty, svoj žur, svoje kafanske debate, kjer je človek rade volje žejen, pa tudi lačen, ko pa zraven veje duh z žara.

Mogoče šele na ŽAK-u lahko razumeš rečenico, da je nogomet najbolj pomembna postranska stvar na svetu.

O avtorju / avtorici
Robert Kuret. Po izobrazbi profesor slovenščine. V praksi kulturni delavec. Po duši robot.