Pesmi

Prevodi so nastali na seminarju profesorice Darje Pavlič ob konferenci Stiki in podobnosti med slovensko in ameriško poezijo (ZRC SAZU, 2019)

***

Lahko

Nekaj ozvezdij se prebija skozi tkanino
neba. Drobci mesečine se trejo ob vodo.
Lahko si je zamisliti, kako nas zadnja svetloba ob mraku
pusti, da se potikamo po svojih sanjah
in ugotavljamo, kaj je resnično. Lahko je videti
moškega ob ograji na mostu Walnut Street kot
nekoga, ki bo skočil. Le pomisli, kako njegova izgubljena preteklost sedi kot
skvoter v njegovem srcu, kako so njegove sanje
izginile in ga pustile za sabo. Je zato vrgel
nekaj kovancev v kovček saksofonista? Nočne ptice,
ki sede nad njim, ponavljajo tisto, česar ne more
izreči sam. V hladilniku plesen, brezsenčna
svetilka. Lahko si predstavljaš vse ostalo. Vedno nekje čaka sporočilo,
ki ga je nekdo shranil.

Misliš, da si to izmišljujem, ker
je tako lahko? Morda je tako, da naše besede kolonizirajo naša čustva,
da vse poznamo le z nasprotji. Zakaj obstaja
nekaj namesto ničesar? filozofi vedno vprašajo.
Resnično ne moremo pobegniti svojim sanjam. Želim si, da bi lahko
vedel, ali bo moški skočil, a kaj bi storil?

Prišel sem, da bi prisluhnil glasbi, in ne, da bi pisal.
Besede imajo svoj skriti namen, v katerem nas ni.
Zato je lahko videti, kako se naše zgodovine izgubljajo, kot se
plastične vrečke, nekoč napolnjene s stvarmi, na katere smo
že davno pozabili, kopičijo ob žičnati ograji.
Vsaka zvezda, ki jo znamo poimenovati, je obdana z lastno temo.
Tudi reka ima svojo temo v vseh zgodovinah, ki jih poznamo.
Pred sto leti so obesili črnega moškega na tem
mostu, nadaljevali so za Kolumbom, ki je
zasužnjil in dopustil posilstvo več kot četrt milijona
Indijancev Taino v Hispanioli. In zdaj
odkrivajo še eno množično grobišče v Mehiki, še več
v Sudanu, odpirajo se kot loputa v dušo,
in bilo bi lahko spraviti vse pod preprogo in pisati o čem
osebnem in pozabiti na vse, kar se je zgodilo.
Lahko je stati zraven kot priče, ki so posnele
napad na Gilberta Estrado, starega 51, v San Diegu
na svoje mobilne telefone. V resnici so lebdeli nad
svojimi sencami.

Zvezde se zbirajo kot čebele v panju
nad mostom. Rad bi našel besede,
s katerimi bi se prepričal, da moški le hepeneče gleda,
kako se noč potaplja v reko. Lahko
se je utopiti v besedah, ki vejejo iz preteklosti.
Ne igraj tistega, kar je tam, igraj tisto, česar ni,
je nekoč rekel Miles Davis. In morda je to odgovor.
Naša bit je v drugih, je zapisal Paul Tillich.
Ko riba ošvrkne vodo s svetlobo, želimo verjeti,
da je to znak.

Povedal sem vse, kar sem lahko.
Opazoval bom most, dokler se ne izprazni.
Venera se je spustila pod oddaljeno vzpetino. Round Midnight,
saksofonist ponovno zaigra, zanj je glasba zrak.
Naša življenja so polna temnih glasov.
Kenny Burrell in John Coltrane sta igrala Why Was I Born
in noč je zbledela. Vprašanje ostaja,
odgovor moraš poiskati na mostu. Ni lahko, a je odvisno od tebe.

Prevedla Ina Poteko

***

  
Preprosto

Nekaj ozvezdij začne kukati skozi tkanino
neba. Koščki mesečine drgnejo ob vodo.
Preprosto si je predstavljati, kako nas ostanki svetlobe ob mraku
pustijo tavati skozi lastne sanje,
skušajoče ugotoviti, kaj je resnično. Preprosto je
misliti, da je moški ob ograji mosta Walnut Street Bridge
skakalec. Le pomisli, kako mu izgubljena preteklost sedi na
srcu kot skvoter, kako se je vse, o čemer je sanjal,
nadaljevalo brez njega. Je zato vrgel
nekaj kovancev v kovček saksofonista? Nočne ptice
v stolici nad njim nenehno ponavljajo reči, ki
jih sam ne more izreči. Je plesen v hladilniku in je svetilka
brez sence. Ostalo si lahko predstavljate. Vedno obstaja sporočilo,
ki ga je nekdo shranil.

             Ali mislite, da si izmišljujem, ker
je tako preprosto? Morda naše besede kolonizirajo naša čustva,
in vse poznamo po njegovem nasprotju. Zakaj sploh
nekaj je in ni namesto tega raje nič? vedno sprašujejo filozofi.
Temu, kar sanjamo, ni moč zares ubežati. Želim si, da bi lahko
vedel, ali bo moški skočil, a kaj bi storil?

Sem sem prišel, da bi poslušal glasbo, ne da bi pisal.
Besede imajo svoje namere, v katere nismo vključeni.
Torej je preprosto gledati, kako se naše zgodovine izgubljajo, tako kot se
plastične vrečke, nekoč napolnjene z izdelki,
ki smo jih že zdavnaj pozabili, kopičijo ob žični ograji.
Vsako zvezdo, ki jo znamo imenovati, obkroža njena tema.
V vsaki nam znani zgodovini je tema reke.
Pred stotimi leti so obesili črnca na tem
mostu, nadaljevali so po Kolumbu, ki je
zasužnjil in pustil posiliti več kot četrt milijona
Indijancev Taino na Hispanioli. Zdaj pa
odkrivajo novo množično grobišče v Mehiki, še več
v Sudanu, odpirajo se kot loputa k duši,
in preprosto bi bilo vse to arhivirati in pisati o
nečem osebnem in pozabiti vse, kar se je zgodilo.
Preprosto je opazovati kot očividci, ki so v San Diegu
na mobilnike posneli napad na Gilberta Estrado,
starega 51 let. V resnici so lebdeli nad
lastnimi sencami.

                           Panj zvezd se zbira
nad mostom. Rad bi našel besede,
ki bi zagotovile, da moški hrepeneče gleda le to, kako
se je noč začela poglabljati v reki. Preprosto
se je utopiti v besedah, ki drsijo iz tvoje preteklosti.
Ne igraj tega, kar je, igraj to, česar ni,
je nekoč rekel Miles Davis. In morda je to odgovor.
Naša Bit je v drugih, je napisal Paul Tillich.
Ko riba poškropi vodo s svetlobo, hočemo to
razumeti kot znak.

                            Povedal sem bolj ali manj vse, kar lahko.
Stražil bom, dokler se most ne izprazni.
Venera se je potopila pod oddaljeni hrib. ‘Round Midnight
se saksofonist spet zažene, da lahko diha.
Naša življenja so polna zatemnjenih glasov.
Why Was I Born, sta igrala Kenny Burrell in John Coltrane.
In noč izzveni. Na mostu moraš
odgovoriti na vprašanje. Ni preprosto, a sam odločaš.

Prevedla Urša Strle

***

Easy

A few constellations begin to poke through the fabric
of the sky. Bits of moonlight rub against the water.
It’s easy to imagine how the leftover light at dusk
leaves us wandering through our own dreams
trying to pick out what’s real. It’s easy to see
the man at the railing of the Walnut Street Bridge as
a jumper. Just think of the way his lost past sits like
a squatter on his heart, how whatever he dreamt
has gone on without him. Is that why he has tossed
a few coins in the sax player’s case? Nightbirds in
the trestle above him keep repeating things he can’t
say himself. There’s the mold in the fridge, the shadeless
lamp. You can imagine the rest. There’s always a note
someone’s’s saved.

                           Do you think I am making this up because
it’s so easy? It may be that our words colonize our feelings,
that we know everything by its opposite. Why is there
something rather than nothing? the philosophers always ask.
We really can’t escape what we dream. I wish I could
know if the man were going to jump, but what would I do?

I’ve come here to listen to the music, not to write this.
Words have their own agenda and it doesn’t include us.
So it’s easy to see how our histories get lost the way
those plastic bags that were once filled with items we’ve
long forgotten accumulate against the chain link fence.
Each star we can name is surrounded by its own darkness.
There’s the river’s darkness in every history we know.
A hundred years ago they hung a Black man on this
bridge continuing, as it were, after Columbus who
enslaved and let be raped, over a quarter million
Taino Indians in Hispanola. And now they are
uncovering another mass grave in Mexico, more
in the Sudan, opening like trap doors to the soul,
and it would be easy to file that away and write about
something personal and forget everything that’s happened.
It’s easy to stand by like the bystanders who recorded
the assault on Gilbert Estrada, aged 51, in San Diego
on their cell phones. In truth, they hovered over
their own shadows.

                                       There’s a hive of stars gathering
above the bridge. I would like to find the words
to make sure the man only looks longingly at the way
night has begun to deepen itself in the river. It’s easy
to drown yourself in words that drift out of your past.
Don’t play what’s there, play what’s not there,
Miles Davis once said. And maybe that’s the answer.
We have our Being in others, Paul Tillich wrote.
When a fish splashes the water with light we want
to take it as a sign.

                                        I’ve said about all I can.
I’ll keep watch until the Bridge is cleared.
Venus has sunk below the far hill. ‘Round Midnight,
the sax player starts up again just to keep breathing.
Our own lives are littered with darkened voices.
Why Was I Born, played Kenny Burrell and John Coltrane.
and the night blows over. It’s a question you have
to answer on the bridge. It’s not easy, but it’s up to you.

***

     
Svet brez angelov ni svet

Kaj je ta svet, ki se pojavi izza niti plamena našega
ognja, razpletajočih se v peklenskem zraku, morda
vizija nekaj poznih kanj, zbirajočih zapuščene sence,
svet, čigar sence se pode prek večernih voda,
sence, ki se stapljajo z netopirji,
ki preletajo površje

                                                                in kaj je ta svet, ki ga ponoči čistilci ulic odplaknejo
skupaj z zapuščenimi molitvicami
dneva, kjer železni žerjav nad cerkvijo preži in kaže proti reki,
kjer žerjav iz mesa in krvi zre proti prazni prihodnosti,
svet pozabljenih sanj, ki se zbirajo
v zamašenih žlebovih,–

                                        mar niso to vizije, ki nam odstro
samotne ure duše, svetove, kjer zevajoča usta,
zapuščena na oddaljenih bojiščih, nam kriče? Nad njimi se pretvarja
nekaj papagajkinih semen, da so leteči angeli.
Mesečina napenja svojo vrv prek poljan.
Mesece kasneje madež krvi ostaja na beli vrtnici.
Nad vsem tem ni angelov, le strgani oblaki, ki
nimajo kam, sončni zahod, ki se želi pojaviti
kot odprta rana.

                                          Ljubezen moja, kje sva midva?
Kaj nama je storiti, ko se vsi odsevi zdijo prazni,
ko se zdi, da šotor zvezd prekriva svet,
ko se zdi, da edini, ki objema, je senca, ki objema
senco sence? Za trenutek bleda, tuhtajoča
luna nima odgovora. Morda je upanje v belem žaru,
ki nenadoma oživi.

                           Morda, tako kot mistiki žebrajo,
je treba piti angelsko tišino in verjeti,
da obstaja v našem svetu svet, ki se razkrije
za trenutek, kot drevesa, osvetljena z avtomobilskimi žarometi,
trenutek, ki je resničnejši kot karkoli, kar je ura
kdaj izmerila, kot ljubezen, nevidna, razen,
kadar je ni. Morda se Blake ni motil in je treba
videti večnost v tistem madežu krvi na vrtnici. Brat
Sonce, Sestra Luna, je Frančišek razlagal tesnobnim pticam,
kajti kakor on so tudi one poznale svet, kjer Angeli žive,

podobni radijskim valovom, ki nas prežarčijo, neslišni,
neopaženi, tako kot je tvoj sijoči pogled , tudi zdaj, osvetlil
dele srca, ki jih ne kaže noben zemljevid.

Prevedel Matija Terglav

***

A World Without Angels Is Not a World  

What is that world that appears behind the threads of our
firelight’s flame unravelling in the infernal air, maybe
a vision of a few late buzzards harvesting abandoned shadows,
a world whose shadows ferry themselves across
the evening waters, shadows that blend with the bats
that skim the surface,

                                         and what is that world that midnight
street cleaners wash away with the discarded prayers
of the day, where the steel crane lurking over the church
points to the river where the sandhill crane gazes
towards an empty future, a world of forgotten dreams
pooling in clogged gutters,–

                                               aren’t these the visions that reveal
to us the lonely hours of the soul, worlds where the open
mouths left on distant battlefields cry out to us? Above them
a few milkweed seeds pretend to float like angels.
The moonlight stretches its rope across the field.
Months later, a fleck of blood still stains a white rose.
Above it all, no angels, only the shredded clouds that
seem to have no place to go, a sunset that wants to
appear as an open wound.

                                                My love, where are we?
what are we to do when all the reflections seem empty,
when the tent of stars seems to shroud the world,
when the only embraces seem to be given by shadows to
the shadows of shadows? For a moment, the pale, brooding
moon has no answer. Maybe hope is here, in the white ember
that suddenly comes alive.

                                                      Maybe, as the mystics pray,
we must drink the silence of the Angels believing
there is a world inside this one that flashes into being
the way those passing headlights light up the trees for
a moment which is more real than what the clocks have
ever measured, like a love that is invisible except
when it is not. So maybe Blake was right and we must
see eternity in that fleck of blood on the rose. Brother
Sun, Sister Moon, Francis preached to the anxious birds,
for they, too, knew, like him, a world inhabited by Angels,

like the radio waves that pass through us unheard and
unseen, just as your radiant glance, even now, has lit up
those regions of the heart inaccessible by any map.

*** 

       
Termični čas

Čas je podatek, ki manjka. Čas je naša nevednost.
-Carlo Rovelli

Lahko bi v zvenkih enajstercih bral,
kako golobice gnezdijo, odete v kopreno melodije,
ali o v rani sapi kimajočih svilnicah
iz zaljubljene pastirske pesmi, kjer se bale
zlatega sena na pašnikih postavijo v vrsto za pregled, ali
pa bi bral Ptolemajeve vizije, ki so jih narekovale vsakodnevne mene
bledega polmesca, ki preudarno bdi nad vsem,–

si mislil, da bi to zadostovalo, da bi
pozabil na dva palestinska dečka, ustreljena v Gazi?

Torej raje se posveti spodnjim verzom,
kjer so se zoglenele razbitine avtomobila pretopile
v zid policijske postaje v Nairobiju. Če ti
to ni pogodu, na naslednji strani najdeš trnovo
svetlobo, ki začne prebadati vejevje,
kjer so kolesnice zgodovine še sveže,
kjer preživela taboriščnica narekuje imena
trupel, ki jih je morala zmetati v jarke.
Govori, da čas teče tudi v obratni smeri,
a ga ni mogoče spremeniti – le v naši nevednosti podoživeti.

Zdaj večerni veter zadnjič vdihne.
Sosedov otrok trepeče, ko domov se vrača mož.
Za njegovo mater preteklost ne obstaja. Vsaka ura laže po svoje.
Duša onemi. Kako laže je brati
o sadovnjakih in o morjih, o podobi, ki jo slikamo o
svetu, tako kot so Grki poimenovali ozvezdja,
da bi ublažili svoj strah pred neznanim.

                                                                       Misliš,
da vse to ima začetek ali konec? Povej, kje
se val začne? Kje gora? Kje odločitev,
da pritisneš na petelina? Besede za to v zrak se raztopijo
hitreje, kot jih lahko izrečemo. A le naprej, tvoji
dvomi ti bodo kot mušic oblak sledili
skozi goščo. Nad tabo zrak prepleta mreža
osmojenih vej. »Ste to vi naredili?« je državnik
o Guernici Picassa povprašal. »Ne, vi,« je ta odgovoril.

Ti ni všeč podoba, ki ti jo gledaš? Si že
ugotovil, zakaj nikoli zajec jastreba ne pričakuje?
Golobice so do zdaj že odletele, da bi začele še en dan,
ki na nas je že pozabil. Plamen vrača svoje delce,
da vse začne se znova. Mesec bledi
in postaja čisto nebo.

                                        Nekje, pred vsem tem,
deklica prileze izpod ruševine po napadu z dronom
ali z minometom, morda samomorilskega bombaša, in tudi ona
bo imela izbiro, kajti zdi se, da luč premagala bo zrak
okoli; a to zgodbo moraš napisati tudi ti, jo morda
blagosloviti ali celo ljubiti, saj gre za sporočilo, ki ga boš
moral napisati, če želiš živeti z zemeljskimi
bitji, vedoč, kako mesec počasi plava stran,
kako se kozmos krči, kako se čas stran od nas tali.

Prevedla Maja Ina Ruparčič

***

   
Thermal Time

Time is information we don’t have. Time is our ignorance.
-Carlo Rovelli

You could have read about blankets of sound
from nesting doves in sonorous pentameters,
or the milkweed nodding in the early breeze
of some pastoral love poem where bales of
golden hay line up for review in the pasture, or
read Ptolmey’s visions guided by the daily phases
of the pale half moon looking carefully over it all,–

did you think that would be enough to let you
forget the two Palestinian boys shot in Gaza?

Then turn instead to a few stanzas below us
where the burnt-out hulks of a car have melted
into a Police Station wall in Nairobi. If you
don’t like that, turn the page to where thorns
of light have begun to pierce through the branches,
where the tracks of history are still fresh,
where the camp survivor lists the names of
the corpses she was made to shovel into ditches.
What she is saying is that time is reversable,
not to change, but to live again in our ignorance.

Now the evening wind begins to breathe its last.
The child next door trembles when the man comes home.
For the mother there is no past. Every clock tells its own lie.
The soul stands mute. It is so much easier to read
about orchards and oceans, whatever shape we give
to the world the way the Greeks named constellations
to allay their fear of what lay beyond.

                                                                  Do you think
all this has an end or a beginning? Tell me, where
does a wave begin? A mountain? The decision
to pull the trigger? Words for that dissolve into air
quicker than we can say them. But go ahead, whatever
doubts you had will follow you through these woods
like clouds of gnats. Above you, acres of burnt
branches web the air. Who did all this? some politician
asked Picasso of his Guernica. You did, he answered.

You don’t like the picture you are facing? Have you
figured out why the rabbit never expects the hawk?
By now the doves have moved on to begin another day
that has already forgotten us. The flame returns its atoms
to begin it all again. The moon grows paler only
to become pure sky.

                                     Somewhere, before any of this,
a young child crawls out of the ruins from a drone strike
or a mortar round, maybe a vest bomb, and she too will
face a choice, for the light seems to blister the air
around her, but this is also yours to write, perhaps
to bless, or even love, for it is a message you’ll have
to write if you want to live among the creatures of
the earth, knowing how the moon is slowly drifting away,
the cosmos receding, the time beginning to melt away from us.

***

  
Teorija dotika

Za nekatere med nami obstajajo leta življenja po
Nekom, za kogar smo bili pripravljeni umreti.
-Art Smith

                 Kar se tiče elegije, bo tvoj jutranji kanjon, v katerem
živimo vsi, zadostoval. Pa vendar, vzdolž ozke rečice na dnu
kanjona, kako izmerimo globino njegovih senc? Tako je, kot da bi
se znašli v tisti kratki zarezi zavesti med našimi sanjami.

                                       Zaslepljujoč žarek svetlobe na stenah kanjona
spodbudi sokola, da se nenadoma dvigne s pečine. Da bi sledil
svojim sanjam, za seboj pusti lastno senco. V mojih sanjah so
časopisi s praznimi stranmi, zemljevidi brez imen krajev, besede, ki
nikoli ne bodo izrečene, ljubezni, ki se niso nikoli začele, sledi letal
na nebu, ki se razblinjajo v duhove nekega drugega časa.

Ampak katerega časa? Preteklost, ki jo hočemo ustvariti, se nam
navkljub ustvarja sama. Njene zvezde bledijo, ker nimajo druge
izbire. Žerjavica včerajšnjega polena se seseda sama vase. Številke
na uri se spreminjajo, vendar nimajo nič opraviti s časom.

                   Ni spomina, ki bi nas pomnil? Še naše stare fotografije
imajo svoje žalostinke. So kot tisti dve izginjajoči luni, krogli
vesoljnega prahu, ki okoli Zemlje krožita nevidni, če vanju ne
pogledamo skozi polarizacijsko lečo. Ali pa kot prah sončevega
vetra, ki nas varuje pred nevidnimi kozmičnimi žarki. Predstavljam
si, da smo vsi del nekega prahu, ki je večno na poti od enih sanj do
drugih. Ali pa kot severni sij, ki vabi k temu, kar nam sporoča iz
onstranstva.

Ni poti, ki bi ji sledili, vendar se bo kanjon kasneje razširil v nekaj,
karkoli to bo. V daljavi se stene že nagibajo proti še neraziskanim
področjem. Dlje ko hodimo, bližje smo nevidnim sanjam; kot da se
ena različica naših sanj dotika druge.

Teorija, da se vsak atom, ki se ga dotaknemo, dotakne vseh ostalih,
se zdi verjetna. Svetloba se najprej dotakne tega, kar bo osvetlila.
Kjer smo, se že dotika tega, kjer bomo. Nekateri oblaki bodo postali
svoje lastne sence. Spreminjajo se na gladini potoka, za katerega se
zdi, da ve, v katero reko ali morje se bo izlil. Veter podpira sokolov
let. Vsak vdih ima v sebi naslednjega. Svojim lastnim sencam
sledimo, ko dopuščamo, da se ena beseda dotakne druge in se
povsod okrog nas nabira njihov prah. Nikoli zares sami, nikoli zares
del drug drugega.
    

Prevedla Vida Jocif

***

A Theory of Touch

For some of us there were many years of living past
Anyone we would have died for.
-Art Smith

As far as an elegy goes, your canyon of the morning,
that we all live in, will do. But, along that narrow creek
on the canyon floor, how do we measure the depth of its
shadows? It’s like being in the little slit of consciousness
between our dreams.

                                       A shaft of light blinding the canyon
walls prompts a hawk to suddenly lift from the cliff, leaving
its own shadow behind to follow its own dreams. In my dream,
there are newspapers with blank pages, maps with no place
names, words that will never be spoken, loves that have never
begun, vapor trails already frayed into ghosts of another time.

But what time? The past we try to create always creates itself
despite us. Its stars have faded because they have no choice.
The embers of last night’s log collapse into themselves.
The watch’s numbers move but have nothing to do with
its hours.

                 Is there no memory that remembers us? Even our
old photos have their own laments. They are like those two
ghost moons, balls of cosmic dust, circling earth, unseen
but for a polarizing lens. Or like the dust of the solar wind
that protects us from invisible cosmic rays. I want to think
that we are all part of some dust trailing forever from one
dream to the next. Or like the Northern Lights that seem
to beckon us towards whatever it is they signal from beyond.

There’s no footpath here to follow, but further on the canyon
will widen into whatever it is going to be. In the distance
the walls seem to slant towards some unmapped floor.
The longer we walk the more we track an unseen dream.
It is as if one version of our dream touches another version.

It seems true, according to one theory, that every atom we touch
touches every other atom. The light first begins to touch what
it will illumine. Where we are begins to touch where we will be.
A few clouds have started to become their own shadows.
They are changing on the creek’s surface that itself seems
to know what river or sea it will merge into. The wind holds
the flight of the hawk. Each breath holds another breath
inside it. We follow our own shadows by letting one word
touch another word, letting their dust falling all around us
never so much alone, never so much a part of each other.

***

  
Žalostinka za stvaritelje

Ko se zbudim, se svita in noč je že
začela zbirati sence, ki so jih dolgovale
naše sanje, oblaki plujejo vzdolž reke v neimenljive
razdalje, velika uharica preseneti krtovo
vrnitev, veter se nepričakovano okrepi iz svojih korenin,
a ne prinese sporočila.

                                       Samo s takšnim začetkom
ne morem predvideti, kaj bo sledilo. Vse, česar ne izrečemo,
nas zalezuje. Kje je pismo, ki bi ga moral napisati?
Kje so besede, ki bi priklicale tiste besede,
katerih izgovor sem zanemaril? Želim zamenjati vsako piko
z vejico. Kolikokrat je drugi glas
govoril zame? Kolikokrat sem se nadejal, da
to, kako se vrtnica ziba v vetru, pove, kar mislim?
Moje podobe so zapisane na nagrobnikih. Kar povejo,
že skopni.

                                               Vsaka pesem se začne v prepletu
vrbovih vej, ki jih pestujemo v svojih lastnih mislih.
Vsaka umetnina se začne z zvokom, ki ga ustvari luna
ali ko listi segajo po dežju. Tako se vsaka podoba
priplazi noter. Zvezde so že izginile.
Stržki brkljajo po drobtinah naših sanj. Večino
naših življenj živimo vzvratno, želimo si biti starejši
ali mlajši. Postaja težko verjeti nezadržnemu
toku dni. Če bi se le, upamo, beseda ali podoba
lahko obdržala z ledeniškim snegom.

                                                                   Ne vem,
kako naj bi kdorkoli od nas končal. Ne vem, kako
naj bi se to končalo. Morda bodo vzorci ledenih jeder v nekem
prihodnjem stoletju razkrili, kaj smo želeli reči. Do takrat
se bodo ozvezdja že premaknila. Vrata preteklosti
nimajo kljuk. In zdaj ni nobenega zvoka, razen tega
zgodnjega dežja, ki se najavlja na oknu, ptice
pojejo njemu navkljub, v jeziku, ki ga ljubim, a ne znam razložiti.

V spomin Tomažu, Alešu, Metki, Tomasu

Prevedla Aleksandra Poljak
    

***

Lament for the Makers

  
When I wake up it is dawn and the night has already
started collecting the shadows it was owed from
our dreams, clouds sail along the river into unnamable
distances, the great horned owl surprises the mole’s
return, the wind rises up unexpectedly from its roots
but brings no message.

                                         Just by beginning that way
I can’t predict what will follow. Everything we don’t say
stalks us. Where is the letter I should have written?
Where are the words that would recall the words
I had neglected to say? I want to replace every period
with a comma. How many times has another voice
spoken for me? How many times have I hoped that
the way the rose sways in the wind says what I mean?
My images are written on tombstones. What they say
already dissolves.

                                         Every poem begins in the tangle
of willow branches we harbor in our own minds.
Every art work begins with sound the moon makes
or when the leaves grasp at the rain. This is how each image
comes clambering in. The stars have already disappeared.
Wrens pick at the crumbs of our dreams. Most of
our lives we live backwards, wishing we were older
or younger. It is getting difficult to believe the relentless
march of days. If only, we hope, a word or image
might hold on with the glacier snows.

                                                                  I don’t know
how any of us are supposed to end. I don’t know how
this is supposed to end. Maybe ice core samples in some
future century will reveal what we wanted to say. By then
the constellations will have shifted places. The doors of the past
have no handles. And now there is no sound but this
early rain announcing itself on the window., the birds
singing in spite of it, in a language I love but cannot explain.

Remembering Tomaz, Ales, Metka, Tomas

***

  
Orlica

Tišina znotraj vsake besede, enostavna skladnja vetra
zašepetana ob zvonce, odmev sovinih odgovorov
v zamolklih madežih, ki zaznamujejo neznansko, nemogoče nebo
med zvezdami, ki drsijo, kot to počnejo od začetka,
vse postaja le to, kar bo postalo, čeprav
leta 1996 tega nisem mogel videti izpod drevesa, ki ga
še vedno ne znam imenovati, niti večine rož, ki jih sadiš, razen
rdeče orlice, drobnih svetilk, ki osvetljujejo to, v kar verjamemo,
zemljo, ki vrača, kar ji dajemo, te presajene
vrtove tvojih sanj, zvezdo, ki skozi okno
vsako noč bdi nad tvojim obrazom, sama pa drsi
skozi čas, da izgine ravno, ko jutranje golobice
ogrnejo novice dneva, svet, ki lebdi kot nevidne
črne luknje, ki predirajo središče naše galaksije,
kar neprevedljive besede tvojega sna ravno tako ogrinjajo,
zato bi se te moral dotakniti tako rahlo, kot se te je tista zvezdna svetloba,
saj drži, da si vsaka zvezda želi, da bi bila dnevna svetloba,
vsaka roža, vsaka beseda želi razcveteti ljubezen,
ki jo goji in kazati pot, kot svetloba tvoje orlice,
katere semena bodo prihodnjo pomlad migrirala v galaksije barve,
ki je nikoli nisva pričakovala, ozvezdja, ki bodo šepetala najino ljubezen.

–Za Terri na njen rojstni dan, 2018

Prevedla Urša Strle

***

The Columbine

The silence within each word, the simple syntax of wind
whispered against the chimes, the owl’s answers echoed
in the dark spaces dappling the immense, impossible sky
between stars, drifting as they have since the beginning,
everything becoming only what it will become, though
I could not have seen that in 1996 under the tree I still
can’t name, nor most of the flowers you plant except
the red columbine, little lanterns lighting what we believe in,
the earth that returns what we give it, those transplanted
gardens of your dreams, the star that watches over
your face each night through the window, itself drifting
through time to disappear just as the morning doves
cloak the day’s news, a world that hovers like the invisible
black holes that perforate the center of our galaxy,
what the untranslatable words of your sleep also cloak,
so that I should touch you as softly as that starlight did,
for it is true that every star wants to be the daylight,
every flower, every word wants to blossom the love
it harbors, showing a way like the light of your columbine
whose seeds will migrate next Spring into galaxies of color
we never expected, constellations that will whisper our love.

-For Terri on her birthday, 2018

Poezija drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

Richard Jackson – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.