Renata Šribar – kapital – Kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Članek je izšel tudi v januarski številki Kraljev ulice.
Sedaj odtujeni in v mrzlem vesolju kapitalizma v različnih sodobnih poimenovanjih obstajamo razdeljeni, nestrpni in paranoični. Apriorna odtujitev v kulturi in civilizaciji je v primerjavi s tem, kar živimo, prej v polju estetike kot družbene etike.
V eni od radijskih oddaj Gymnasium je gostujoča gimnazijska skupina na prošnjo voditeljice s težavo, po zelo mučnih petih minutah, znala poimenovati dve vrednoti. Menda dobroto in sočutje, ne spomnim se povsem natančno.
Prvo lekcijo iz sodobnih vrednot oziroma manka zavesti o njih sem dobila že prej, tam enkrat v drugi polovici devetdesetih let. Bilo je na mednarodni delavnici s področja spolov v Pragi. Mentorica, kolegica iz Nizozemske – vse ostale smo bile iz ex socialističnih držav, je po zaključku predlagala večerni drink. Po dveh pivih, me vse mrtvo hladno trezne, se je razigrala in predlagala, da naj tekmujemo med sabo s pripovedmi o grozoviti presiji naših avtoritarnih voditeljev.
Kateri da je bil najstrašnejši? Nismo podlegle, za nekatere je bila diktatura preveč zares, za za Čehinjo in zame opazna v prešibkih sledeh, da bi zaznamovala našo mlado vsakdanjost. Poleg tega je bilo v naši tedanji državi za nami obdobje množičnega in uspešnega disidentstva. Kakorkoli, ne glede na specifičnosti posameznih držav, iz katerih smo prihajale, prav vse smo zaznale poniglavo žaljivost njenega predloga. Tišina je bila mučna in zahodnjakinja se je odločila, da nas bo, vzhodnjakinje, pozabavala ona, če že me nočemo nje. Začela je anekdotično s prizorom svoje družine pri večerji. Ko je pozvonil stacionarec, je izza mize na hodnik stopil sin, še otrok. Ko se je vrnil, je povedal, da je bil na drugi strani akviziter. In hahaha, cela družina se je smejala, ker je deček namenoma pustil slušalko odloženo. Nizozemka se je čudila našim resnim obrazom, ker nismo doumele, kaj naj bi bilo tako smešno. Razlaga je bila lahkonična. Klicatelju so se do konca družinske večerje nabijali telefonski impulzi in s tem vsota na telefonskem računu. O naravi domnevno smešnega v tem prizoru sem morala razmišljati še nekaj dni, preden sem ga sploh razumela in ga umestila v čas, ki je bil in ki je prihajal.
Denar ni umazan, umazana je njegova (zlo)raba v rokah nepremišljenih, egoističnih in ne dovolj pozornih na njegove učinke. Občutki osebne moči, izvirajoče iz bogastva, so zato fantazme, ne glede na to, kaj vse je možno doseči z denarjem. Kjer ni kolektivne povezanosti, občutka za pogoje življenj drugih in njihovih možnosti, umanjka bistvena kakovost življenja.
Obenem je res, da je v kapitalističnih družbenoekonomskih sistemih denar totaliteta, ki prežema vse sfere življenja. Pravzaprav je v tem njegova temeljna zloraba. Skozi pornografski industrijo, ki je med največjimi industrijskimi zaslužkarji, učinkuje na seksualnost in s tem na intimo, tisto najbližje in najtesnejše, kar si lahko delimo z drugim človeškim bitjem. S prehrano, ki postaja grozljivo odvisna od družinskega ali osebnega budžeta, učinkuje na samo človeško substanco, telo. Enako kot farmacija, za katero je ena med raziskovalnimi študijami iz srede devetdesetih let napovedala, da bo popolnoma ušla iz nadzora.
Tudi odnos do sebe je odvisen od denarja, ki ga posedujemo ali nam manjka. Včasih je dovolj tudi že skromen honorar, ki omogoča plačilo računov za mesečne stroške bivanja ali dovolj veliko število prodanih cestnih časopisov, da se hrbtenica zravna, ramena sprostijo in pogled ponovno zre naravnost v to, kar je.
Na položaju, ki ga določa denar, ni povsem nedolžnih, vsaj v domeni vladajoče globalne kulture korporativnega kapitalizma ne. Ko imaš, lahko hitro pozabiš, kaj v sočloveku povzroča finančna stiska. Si na mestu gospodarja, večvrednosti. In spet še ena povedna anekdota iz civilne družbe.
Takole je bilo.
Plačilo za neko delo ni in ni prišlo. Mesec, dva. Nekajkrat sem prosila za izplačilo. Nič. Ko se mi je zdela zadeva že preveč ponižujoča in sem bila že grozovito užaljena, sem osebi, ki me je povabila k delu in bi me morala izplačati, napisala, da imam dosti, da naj izvolijo obdržati denar zase (da ne zapišem kaj drugega, kar mi je hodilo na misel, ne da bi to tedaj tudi verbalizirala). Odgovor je bil neprecenljiv v svoji absurdnosti. Da to pa res ne, saj če se zavzemamo za razgradnjo neoliberalnega kapitalizma, ne moremo zdaj kar same pristajati na neplačano delo. Kakšen obrat, nazadnje sem bila jaz tista, ki je iz situacije izšla kot nerazumna, medtem ko je oseba, ki jo je bilo treba dva meseca moledovati za honorar, zavzela etično pozicijo.
Za človeštvo v znamenju globalizirane t.i. zahodne civilizacije so značilni neprestani trki med nasprotujočimi si trendi; denimo primer največjega civilizacijskega tabuja, tj. nasilnega incestnega zločina nad otrokom na eni strani, na drugi pa moda za deklice z imidžem malih Lolit, ki jih že kot dojenčice pošiljajo na lepotna tekmovanja. Ali načelno spoštovanje intelekta in izobrazbe, medtem ko se najbolj bajne vsote služijo z dobrim videzom in mišicami. Pa promoviranje načela vključevanja in solidarnosti in s tem v nasprotju gojenja kulta tekmovalnosti že tekom osnovnega šolanja.
Ali sam denar, ki je bil ustvarjen kot sredstvo menjave, še v polpretekli zgodovini vrednostno krit z mero v zlatu in srebru, in zdaj večinoma »prazen« in manipulativen v odnosu do realnega gospodarstva, tako da ga izkorišča za lastno kopičenje. Svet se je z gospostvom t.i. financializacije odlepil od tal in vse, kar je oprijemljivega, ne le naša psihofizična bitja, temveč tudi blago in storitve so v rokah finančnih oligarhij.
Sodobni kafkijanski grad so torej finančni centri in posredniške ustanove, ki imajo nalogo bodisi zaustavljanja pretoka informacij ali ležernega urejanja zadev. Intermedijski umetnik Miha Vipotnik, ki je precej let živel v ZDA, je imel specifično in ilustrativno bančno doživetje. Ko je želel po telefonu opraviti transakcijo, bančna operaterka na drugi strani linije nikakor ni dojela, za katero bančno poslovalniceo gre in s katerega dela ZDA se kolega sploh oglaša. Navsezadnje se je izkazalo, da je operaterka z drugega konca sveta, morda s Filipinov, ker so tedaj Združene države tesno gospodarsko sodelovale z njimi. Ta nenavadna komunikacija je povzročila zmedo in bančna transakcija se ni izvedla.
Dogodek je postal del umetniške instalacije z naslovom Prodine običajnega, predstavljene v ljubljanski Mali galeriji leta 2010. Prostor je imenitno sovpadal s sporočilom o odtujenosti globaliziranega sveta financ, saj je bila Mala galerija v lasti Banke Slovenije.
Denar je menjalno sredstvo, kot je bilo tekom človeške civilizacije tudi kaj drugega. Je ospoljen, saj danes zanj velja pogojno tako imenovana »moška« logika izkoriščanja in koncept »praznega« označevalca brez določujoče reference v materialnem svetu. Tudi druga menjalna sredstva so bila spolno zaznamovana. Pleme Yurok s področja sedanje Kalifornije je izvajalo menjave s školjkami in ženske višjega sloja so se med menstruiranjem potapljale v jezeru, da bi z njegovega dna pobirale školjke in tako utrdile svoj položaj v skupnosti. Povezovanje menstruacije z bogastvom in močjo žensk je bilo v začetku dvajsetega stoletja tako nezamisljivo, da je antropolog Alfred Kroeber ta del dnevniških zapiskov pospravil v predal. Staro antropološko poročilo o domačijski skupnosti Volof s področja današnje Gambije in Senegala, pripoveduje, kako so dragocenosti v obliki tkanja, ki je bilo včasih menjalno sredstvo, izdelovali moški in ženske skupaj. Antropologija pove, da je menjalno sredstvo lahko spolno vključujoče, oblikovano tako po meri žensk kot moških.
—
Denar oz. kapital, ki je prazen, brez materialne reference in obenem vseprežemajoč najbolj deli države, skupnosti, osebe. Eno od družbenih nasprotij je govor o vključevanju, medtem ko denar reže družbeno substanco na mnogotere načine, tako da načelo vključevanja ne stoji niti v zagotavljanju osnovnih pogojev bivanja, kot so bivališče in prehrana ter osnovne zdravstvene storitve. Tovrstne probleme držav rešujejo mednarodne nevladne organizacije; ena takih je Care, ki pomaga pri ukinjanju revščine celo Norveški, sicer bogati državi, ki pa jo je na trgu dela načela pandemija; problem revščine močno zaznamuje tudi prebežniško populacijo. Care med ostalimi storitvami zagotavlja tudi izobraževanje in pomaga pri iskanju možnosti za zaposlitev.
Revščina odtujuje zaradi stigme in z njo povezano neumestno sramoto revnih. Z izjemo vidnega uboštva brezdomnih in odvisnih od drog ali alkohola je veliko družbenih skupin, ki revščino zaradi stigmatizacije prikrivajo ali pa se ta nekako ne sklada z njihovim poklicnim profilom ali družbenim statusom. Raziskovalne študije že dolgo statistično dokazujejo revščino ostarelih žensk, upokojenk. Popoln medijski molk pa vlada glede podplačanosti zunanjih sodelavcev in sodelavk fakultet, tudi tistih z višjimi pedagoškimi nazivi. Po hitri priložnostni raziskavi so najtežje razmere na nekaterih fakultetah pod krovom Univerze v Ljubljani. Tako, denimo, ima ena od ljubljanskih fakultet 35 odstotkov »zunanjih«, ki jim ni treba plačati kilometrine in zares niti priprav in infrastrukturnih stroškov ne.
Univerza v Ljubljani je ugledna ustanova v globalnem merilu glede kriterija raziskovalne uspešnosti. Toda ob tem pozablja, da podplačani kader izobražuje in socialno utrjuje tiste, ki bodo izobraževali naprej. Slabo plačilo se slejkoprej začne odražati na kakovosti dela, kajti pedagoški eros ni nekaj, kar bi dolgo delovalo samo po sebi.
Visokošolske učiteljice in učitelji s statusom zunanjih seveda nismo edina neznosno podplačana profesionalna skupina, smo pa glede na izobrazbo in stroge kriterije za pridobitev pedagoškega naziva, pogoje dela in družbeno vlogo morda med najbolj kritičnimi segmenti trga dela. In upiramo se zlasti osebe z daljšim stažem, mladi, če povzamem fakultetnega sindikalista, mirno prenašajo ponižujoče stanje stvari.
Pričujoč primer daje vedeti marsikaj. Da najvišja izobrazba ničesar na zagotavlja in da mora imeti vsak poklicni sektor, tako kot družba v celoti, svoj rob ali dno, da dobro vpete v sistem opozarja, kje utegnejo končati, če se ne bodo podredili. Linija, ki še zagotavlja eksistenčno varnost, je dandanes zelo tanka.
Preseganje obstoječega stanja je možno vsaj v parcialnih oblikah, v vrnitvi k mladostniškim nagnjenjem, iskanju možnosti delne samooskrbe, promocijo in prakticiranjem vrednot, kot so solidarnost, medsebojna podpora in povezovanje ob jasni zavesti, da je za to potrebno lastno stabilno psihofizično stanje vsem slabim pogojem bivanja navkljub.
V svetu, ki že od leta 2007 kar naprej krizira, se morda lahko ozremo po daljnovzhodnih veščinah upravljanja s sabo, vzpostavljanjem notranjega stožerja miru in osredotočenosti na vir življenja v sebi ne glede na to, kaj prinaša prihodnost, ki je itak že tu.
Feministke so v nasprotju s konceptom moči, ki temelji na oblasti in denarju, že nekaj desetletij nazaj dajale prednost izrazu sila. Pomenil je kolektivno energijo žensk v trudu za uresničevanje lastnih pravic, človekovih pravic žensk. Danes je delitev na dve spolni skupini nepopularna tako zaradi transspolnih gibanj kot tudi vsled medpresečnega pristopa k neenakostim, ki ponazarja, kako se diskriminacije in izključevanja odvijajo skozi prepletanje različnih hierahičnih družbenih danosti, naj bodo te materialnega značaja ali čisti konstrukti. Ob vladajoči logiki družbe, kjer se vrednost človeka odmeri z denarjem, velja strategija nositi se kot to, kar si, brez olepševanj in brez sramu. Rezultat kompleksnih družbenih razmerij smo in ko svetu skozi lasten lik pokažemo ogledalo, se zna zgoditi točka preobrata, samosprejemanje in volja za želeno trasiranje življenjske poti. In o vsem je treba spregovoriti mirno in odločno.
