/ 

O čemer ne smemo govoriti

 

Regula Venske o trudu za pravičen svet

Ko gledam na zgodovino človeštva, vidim veliko barbarstva  – strahotnih vojn, mučenja in pobijanja. Toda vidim tudi poskuse ljudi, da bi dosegli svobodo, pravičnost, resnico, sočutje in ljubezen.

 

***

 

»Oprosti, ne morem se poročiti s tabo,« mi je nekega dne rekel najboljši prijatelj Jörg. »Imaš črno dušo, ki ne bo prišla v raj.«

»Ne, hvala, ne morem vzeti koščka tvojega sendviča. To bi bil greh,« je dodala njegova sestra Ursel.

Toda to se je verjetno zgodilo drugega dne.

Stari smo bili štiri leta in smo se igrali na dvorišču. Bili so katoliki. Jaz pa protestantka. To je bil Münster v Vestfaliji, tradicionalno zelo katoliško mesto s kratko izjemo v letih 1534 in 1535, ko so oblast prevzeli anabaptisti in vzpostavili tisto, čemur so nekateri rekli izjemno krvava vladavina, drugi pa so to poimenovali prvi komunistični eksperiment na nemški zemlji. Moja družina se je tja preselila malo prej, moj oče je bil »izseljenec« iz Stettina (ki je bil del Nemčije do konca druge svetovne vojne, zdaj pa spada pod Poljsko in mu pravijo Szczecin). Vsake toliko mu mama norčavo reče Pomeranec.

Veste, to je bilo srečno otroštvo.

Razen ob redkih priložnostih, ko sem bila sama tabu. Te besede nisem poznala, občutek pa mi je bil znan.

Nam otrokom je uspelo ostati prijatelji. Uspelo nam je molčati o tistem, o čemer nismo mogli govoriti. Razen nekega dne, ko je mali Bernd, edini protestant poleg mene, prišel na plan z nezaslišano izjavo: »Jezus je bil Jud!«

Nekaj je bilo trditi, da je bil Jezus judovske vere. Nekaj čisto drugega, a nič manjše bogokletstvo, pa je bilo izgovoriti samostalnik: »Jud«. Te besede ni nihče uporabljal. Če si odrasli niso mogli pomagati, so si izmišljevali opise. »Oseba judovskega izvora« ali »judovski državljani« (iz dolge nemške preteklosti) ali »judovski ljudje« …

Uporaba pridevnika je malo olajšala stvari. Saj je bilo treba tudi ta dva zloga obvladati. Po navadi je nastal kratek premor, preden so ju lahko izgovorili. Rabil si kakšen trenutek, da si prišel do sape.

Rada bi verjela, da ne govorim o antisemitizmu. Ne še. Govorim o tabujih in se seveda zavedam, da ne moremo ločiti prvega od drugega. Ampak pretvarjajmo se vsaj za trenutek.

Ti tabuji iz mojega otroštva so izvirali iz občutkov krivde, sramu in grozljivih stvari, ki so se zgodile, preden smo se rodili. Stvari, o katerih nismo vedeli nič, ko smo se kot otroci igrali na dvorišču. Ampak smo jih vsak večer žvečili za večerjo, dokler nismo začeli kašljati in se daviti. Nismo mogli pojesti hrane na krožniku in smo morali vsak večer pogoltniti žlico ribjega olja, ker smo bili tako koščeni. Grozljive stvari, o katerih nismo vedeli dosti. Vendar smo jih vdihavali z zrakom, ki smo ga dihali, dokler nismo začeli kašljati in se daviti in nam niso diagnosticirali alergijske astme. Celo prenesli smo naprej, astmo in vse to, svojim otrokom.

In vendarle, grozljive stvari, o katerih nismo imeli pojma. Jasno se spomnim trenutka, ko se je začel antisemitizem. Z babico sva gledali oddajo Gut gefragt ist halb gewonnen, Dobro vprašanje je polovica zmage, priljubljeni TV-kviz, ki ga je vodil Hans Rosenthal (1935–1987). »Žid je, kajne?« je zatrobentala. Bilo je drugič, da sem slišala koga izreči ta samostalnik. Postajalo pa je še huje. Niti pravilno ni povedala, »Jud«, namesto tega je rekla »žid«, uporabila je žaljivko. Saj je tako ali tako govorila v svojem hecnem pomeranskem narečju, ampak vseeno. To je bilo nekaj drugega. Imela sem enajst let in sem se počutila zelo neprijetno. Ves ta čas sem vedela, da je babica mislila, da je moja varuška. Bilo pa je nasprotno, jaz sem bila njena varuška. Zdaj sem nagonsko vedela, da moram zavarovati tega človeka, Hansa Rosenthala, ki sem ga imela v tistem trenutku res rada. Bila sem premlada, da bi vprašala babico, zakaj je sploh načela to temo. Da bi zavarovala svojega televizijskega junaka pred nečim, kar se mi je od daleč zdelo kot nekakšna žaljivka, sem se lahko spomnila samo zanikanja. »Oh, ne, mislim, da ni,« sem zajecljala.

O tistem, o čemer ne moremo govoriti, moramo molčati.

To je bilo leta 1966. Srečo imam, da sem se rodila leta 1955, v generaciji baby booma. Ni mi bilo treba nositi volnenega spodnjega perila, ki je pikalo in ga je babica sama spletla. Moja sestra, rojena leta 1948, ga je morala nositi. Pri šestih letih nisem izkusila lakote kot moj starejši brat, rojen leta 1939. Šele lani, ko je izdal avtobiografijo, sem izvedela, da je leta 1945 bos prehodil pot od južne Avstrije do severne Nemčije v spremstvu svoje mame (očetove prve žene), tete in štiriletnega nečaka, ki ga je pri šestih letih pomiloval, ker je bil takrat »samo malček«. Da so prišli v Kiel, so potrebovali pol leta. Tam je njegova mama, ki je govorila angleško, našla delo kot prevajalka pri britanskih silah. Kdo bi ji zameril, da se je zaljubila v britanskega oficirja? Medtem so Britanci našega očeta kot ujetnika odpeljali v Neuengamme blizu Hamburga in ga znova izpustili v civilno življenje v hamburški galeriji Hamburg Kunsthalle. Kdo bi mu zameril, da potem ko je izgubil dve vojni, enkrat kot vojak, drugič pa kot poročen moški, ni hotel preveč govoriti o tem? Ko je bila ločitev v Kielu po vojni zakonodaji dokončna, je oče dobil skrbništvo nad sinom, ki ga je komaj poznal. Veliko bolj smiselno bi bilo, da bi otrok ostal s svojo mamo – ki se je končno poročila z Angležem in imela v naslednjih letih z njim še tri otroke. Ampak patriarhat – celo takrat, med »sovražniki« – je bil močnejši. Mama je bila obsojena prešuštva in otrok je ostal pri očetu.

Moj brat pri nas doma ni smel omenjati mame, da moja mama, njegova mačeha, ne bi bila ljubosumna. Doma je ni nihče omenjal. Jaz je tako ali tako ne bi, saj je sploh nisem poznala. Vedela sem, nekako približno, da moj brat ni moj »pravi brat«. Trenutek, ki sem ga izbrala, da sem ga vprašala »o vsem«, je bil v istem popoldnevu, ko sem vprašala, od kod prihajajo otroci. »Ne bodi žalostna,« je začela razlagati mama; to je jasno namigovalo, da obstaja razlog za žalost. »Očka je bil že prej poročen …«

V Nemčiji je obstajalo več različnih zgodb o tem, zakaj je bilo tako težko in zakaj je trajalo tako dolgo, da smo vprašali starše in stare starše, kaj so počeli ali izkusili med nacizmom in med vojno. Očeta nisem spraševala, ker sta se Hitler in druga svetovna vojna časovno ujemala z njegovim prvim zakonom, ki je bil polomija. Zato je bilo celotno obdobje tabu. Omemba česar koli, kar se je zgodilo, preden so se moji starši spoznali in živeli srečno do konca svojih dni, bi povzročilo bolečino in žalost in ljubosumje. Sporočilo je bilo jasno.

In vendarle, ko sem dopolnila štirinajst, petnajst, šestnajst … let, sem razvila navado, da sem spraševala skoraj kar koli. Kot sem že omenila, je imela moja generacija srečo. Od starejših bratov in sestra smo podedovali študentske in državljanske pravice. Odraščali smo ob Dnevniku Anne Frank in ob sanjah Martina Luthra Kinga, brali smo knjige Jean-Paula Sartra in Simone de Beauvoir, medtem ko smo poslušali Boba Dylana, Janis Joplin in Leonarda Cohena. Hranili smo se s seksualno emancipacijo in osvoboditvijo žensk. Nismo padali v pasti starejših bratov in sester. Nekateri izmed njih so verjeli novim ideologijam, včasih tudi totalitarnim, mi pa smo se umikali vsaki ideologiji, še posebno vsaki tradiciji. Vse je bilo sumljivo, vse je bilo kužno in je moralo v karanteno. Heimat, domovina? Ne bodite no smešni. Nedeljski pogovori o vnovični združitvi Nemčij? Reakcionarno sranje. Religija? Močno okužena! Ali niso vlekli ravne črte od Martina Luthra do Bismarcka in naravnost do Hitlerja? Da ne omenjam papeža Pija XII. in vloge Katoliške cerkve pri deportaciji Judov iz Rima! Proč tudi s klasično glasbo. Človek lahko mirno živi brez Wagnerja. Če ne pozna njegove glasbe, tako ali tako ne ve, kaj zamuja. Stran z … – o ne! Z njim pa že ne! Kako bi sploh lahko živeli brez njega in njegove poezije? »Jezik ljubezni naj bo jezik države …«

»Se spominjaš Hölderlina? Ga še vedno prepoznaš, ko drži za roko Baldurja von Schiracha …?« je dejal Wolfgang Borchert.

Kaj storiš, ko izveš, da so vojaki v strelskih jarkih brali pesmi tvojega najljubšega pesnika, tako v prvi kot v drugi svetovni vojni, in da je to v svojem obdobju priporočal tudi vodja nacistične mladine Baldur Schirach (1907–1974)? Začneš citirati angleško poezijo: »Kakšne so korenine, ki se oklepajo?«

Nato pa te nekega dne popolnoma presenetijo ali, priznajmo si, kar prevzamejo dogodki leta 1989. Čeprav ti je bilo popolnoma vseeno za vnovično združitev, ugotoviš, da si pred televizijo potočil solzico ali dve. Če si feminist z zahodne strani, boš kmalu začel stresati šale o vzhodnih Nemcih, ki govorijo nemško s saškim naglasom ter nosijo sandale in nogavice. Ko bodo v naslednjih letih nekateri izmed njih morda postali tvoji dragi prijatelji in kolegi, boš upal, da ne bodo nikoli izvedeli (in da ne bodo brali tega odstavka).

»V primeri s tem, čemur smo priča danes, je bil trojanski konj kilavo kljuse,« je komentiral moj starejši prijatelj Elef Sossidi, ko se je začel proces združevanja. Mimogrede, njegov rod izvira iz Grčije, kariero pa je začel kot poročevalec z nürnberških procesov za His Majesty’s Royal Archers, za Kraljeve lokostrelce Njenega veličanstva. Njegov angleški poveljnik je mislil, da njegovo tuje zveneče ime ne bo delovalo pri nemškem občinstvu, zato so Elefu v ta namen dali bolj nemško zveneče ime, Adreas Günther.

Ampak tudi to je zgodovina. Sprašujem se, kako bi ta polnokrvni politični novinar in pozneje poročevalec s Srednjega vzhoda komentiral današnje dogodke. Sprašujem se o vseh zgodbah, v katerih se otroci prebijajo s starši – ali brez njih – in v tem trenutku iščejo nove domove v Evropi. Sprašujem se, kako dolgo bo trajalo, da si bodo upali vprašati: »Zakaj?« In: »Kaj se je zgodilo?«

Moj brat pravi, da ni nikoli dvomil o osebnosti najinega očeta. Ko se je vrnil iz vojne ves oslabljen zaradi griže, je kot neznanec dal enak del svojega edinega kosa kruha njemu, staremu šest let. Moj brat je bil zaradi te poteze globoko ganjen. Pozneje je kot politični satirik razvil navado, da je dvomil o vsem. In jaz? Verjetno sem začela pisati kriminalke, pogosto komične in satirične kriminalke, ker sem čutila močno nujo, da bi razgradila ali se vsaj posmehovala vsakemu tabuju ali tako imenovani skrivnosti na tem svetu. Tistemu, o čemer ne moremo govoriti, se moramo včasih smejati.

 

 

Prevedla Neža Vilhelm

Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika. Prevaja filme, knjige in pesmi. Aktivna je v društvu SC PEN (čeprav ni članica), kjer je imela srečo in spoznala številne ljudi, ki živijo plemenita načela temeljne listine svetovnega PEN.

 

 

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Regula Venske
O avtorju
(fotografija Michael Zapf) Regula Venske je pisateljica in znanstvenica. Trenutno je predsednica PEN centra Nemčije. Zavzema se za svobodo govora, za pisatelje v zaporu in za odpravo kakršnihkoli krivic. Piše za odrasle, včasih pa tudi za otroke. Pesmim se posveti le občasno in za dušo. Aktivno razbija tabuje in briše meje, ki jih imamo v srcih, glavah in drugje.