/ 

Pet pesmi

  

 

 

  

Jana Unuk o poeziji Radmile Lazić  

Pesmi Radmile Lazić so drzne in sveže v prepletu feministične ostrine in odločne osredotočenosti ženskega lirskega subjekta nase in na svoje vesolje, zapisane v nezajezljivem, morda ne čisto do konca prevedljivem toku pesničinega živahnega pogovornega idioma.

   

***

   

Pesnica

   

Kdo bi rekel, da je pesnica?!
Vsak dan gre v službo.
Točna kot ura.
Stalno nekam hiti,
otovorjena s skrbmi
in torbami, iz katerih kuka por
kot zastava Zelenih.

Mar pesnica ni
postarna frajla iz predmestja?
Stara devica s podeželja,
zavita v dolga,
v najrazličnejša krila,
ki se vlečejo za njo kot čenče.
V Penelopine črne cunje.

Kot netopirji,
mar niso pesnice take?
Ali urne drobne veverice,
ali zajklje z rdečimi očmi,
ki neprestano mrdajo z brkci,
mar niso pesnice take?

Vedno že v letih,
toda bistre in zardelih lic
kot rosna dekleta.
Malce nataknjene,
kot obubožane plemkinje.

Kdo je še videl pesnico,
ki bi stregla možu
ali dajala spat otroke?
Ali pesnico z izrezom do popka,
kako se ziba na visokih petah?

Ali je to pesnica?!
Ta navadna ženska,
ki se ljubeznivo oglaša?
Mar ne bi morala biti že mrtva
in se znajti v berilih?!
Ona pa vlači te vrečke,
zabija žeblje.
Vso noč sesa,
ko čaka, da se bo vrnil Odisej.

   

***

  

Huda matrona bom

   

Vidim, huda matrona bom,
suha kakor čutarica,
kot sem tudi zdaj.

Ne ena tistih debeloritih,
ki za sabo vlečejo zadnjice,
kot pravi Céline.

Ne ena tistih dobrodušnih starih tetk,
ki je ob njihove mehke in polne nadlahti
lepo prisloniti lice.

Bolj podobna ptičjim strašilom
po naših vrtovih,
polnih rdečih paradižnikov
kot otroška lica.

Obstajajo priletne babnice
živahne in jezne kot osice
z očmi vrh čela,
vse vidijo, vse slišijo, in imajo pripombe −
godrnjavke od rojstva.

Ves dan bom česnala in mlela.
Kokodajsala kot koklja piščetom
o časih, ko sem bila
mlada in čedna punca
in sem ovijala fante okrog mezinca.

Ko sem žrebce in plemenjake še krotila
z bliskom očesa, z bliskom krila.
Zamolčevala vse prevare
in vse bridkosti,
kot general izgubljene bitke.

Kot matroni mi bo dovoljeno vse.
Igrati bridž in plesati
poskočne plese svojih mladih let.
Vrtela se bom in zapletala
ob lastne preklaste noge,
vtaknjene v trup kot zobotrebci v čevapčič.

Priletna babnica, kot se šika!
Vzklikali mi bojo in ploskali,
mladi pametnjakoviči, zbrani okrog mene.

Babura kot hrustljava štručka s sezamom,
takšna bom,
vsakomur se bom zatikala v zobe, kot že prej.

Ko se bom z velikim klobukom in oblekami do tal
sprehajala po pokrajinah nekdanjega življenja,
vohala košeničico, občudovala vresje,

za vsako bunkico repinca se mi bo zatikala unterca-duša.

  

***

  

Takšne pesmi pišem

  

Morala bi imeti novega ljubimca,
tega bi se morala znebiti
kot konzerve, ki ji je potekel rok trajanja.

Morala bi voziti hiter avto,
lasje bi mi vihrali skozi okno
kakor kakšni Rozamundi,
ki na konju jezdi.
Takšne pesmi pišem.

Morala bi spati do poldneva,
poležavala bi na široki postelji
kot poleženo žito po »materi« zemlji.
Ne bi se smela brigati za čas;
ne dirkati, ne hiteti.
Pač pa piti dan za dnem, do dna – na dušek!
Noč za nočjo, kot cigareto za cigareto.
Ogorke pa – pod petko!
Besede na žar. V pesmi vročico.
Takšne pesmi pišem.

Morala bi nositi ozko obleko.
Rame ogrinjati s krznom.
Se vzpenjati na visoke pete.
Nališpati se in nafrfuliti,
kot božično drevesce –
da me niti lastna mati ne bi prepoznala.

Morala bi biti vedra, nasmejana, zapeljiva.
Peti in plesati do treh zjutraj.
Se zavedati svojih ženskih čarov,
kadar bi me ogovoril kak žrebec.
Takšne pesmi pišem.

Ne bi se me smela dotakniti
žela, bodice, čmrljev in os.
Morala bi z robcem kot kapljo znoja
s čela obrisati vsako gubo in skrb.

Morala bi imeti dovolj keša
za najemnino, davek in še za povrhu.
Keš pride prav, ko zmanjka drugega.
Ko se pozgubijo poljubi, ko odtečejo besede.
S kešem lahko diham na kredit!

Morala bi svoje telo sončiti
na kakšni pečini,
daleč od dokov Propada.
Morala bi iz dežele Apatije
v deželo Želje po emigraciji,
si želeti vsega in se ničemur odrekati.

Morala bi se kopati v dišeči peni,
žiletko pristavljati k veni.
Takšne pesmi pišem.

   

***

  

Prešuštniška balada

  

Nikjer sem. S teboj sem.
Oponašam življenje. Še enkrat. Še enkrat.
Slekla sem si obleko. Srce sem pustila na pragu.

Moški želijo voljno žensko,
ki jo lahko posedujejo takoj, pravi Baudrillard.
Vsaka šovinistična svinja dobi, kar si zasluži,
mar ne? Ti imaš zdaj mene,
golo kot kokošji vrat iz supermarketa.
No daj, raztopi me. Daj me na ogenj.
Juhica bo užitna.
Krožnik poln do roba. Tudi »še« bo, če bo treba.
Srebaj me, ampak tako, da ostanem cela. Smrtna sem
in nikogaršnja. Gorim kot dišeča palčka.
Zasijem. Zadišim. Ugasnem.
V vsaki besedi – sklatenem nebu. In v sebi.

Kot polje marjetic iz prejšnjega življenja,
tako krhko se lomim
na s soncem pregrnjenem podu,
tu poleg odprtega okna.
Obleke tvoje žene visijo prazne
kot ptičja strašila.
Po večkrat bi šla v vsako od njih.
Lahko bi mahala s krili kot netopir,
če bi katero oblekla.
Lahko bi ponoči udarjala v okna.
Medtem ko ležiš pri njej, bi se ti prikazovala.
Da bi ti udarjala v srce. Da bi bíla kakor Big Ben.
Namesto da cedim solze po oknih navzdol,
da klokotam po žlebovih navzdol. Kot zdaj. Kot včeraj.

Med mojimi stopali visi razprostrto nebo,
zbledelo kot sprano perilo revežev.
To me sili na jok. To ali nekaj drugega.
»Reci mi, da me imaš rad. Reci mi, da me imaš rad« –
čeprav vem, na to ni kaj računati.
Ampak potrebujem zrak.
Ljubezen je kozja stezica,
da se povzpnem, potrebujem več od sle,
kaj otipljivejšega. Krhelj tvojega srca.
»Daj da ugriznem. Daj da ugriznem.«
Tvoje srce ni Rajsko jabolko,
ne bom spregledala.
Res je, po mačje sem slepa.
Takšne pa mečejo v vodo. V vodo,
v prvobitno noč.

Hočem te zdaj. Zdaj je za vedno.
Zdaj se bližam grenko-sladkemu plodu
nedolžna kakor nebo, ne bom spočela –
znova se bom rodila. Rožnata. In nesmrtna.
Jaz bom prvorojena. Ti iz mojega rebra.
Moja je orfejska lira. Opevala bom, kar hočem.
Tudi zvok svojih petk ob odhodu
iz tvojega življenja.

  

***

  

Kako je tam?

  

Odsotnost moja,
kako je Tam?
Med neznanimi,
črvi, krti, kačami …

Ali pluješ po velikih vodah?
Ali se pogovarjaš z bogovi?
S tistim, s katerim sta si bila na Ti,
sem se skregala,
ko je tebe vzel tebi.

Toda prizaneseno ti je, ljubi.
To je čas brez oh in ah.
Prizaneseno ti je z bolečino in strahom
in z vsakršnim slovesom.
Negostoljuben je postal svet,
ilovnati so postali ljudje.
Njihove besede krpe –
z njimi nam vežejo oči,
brišejo solze in kri.

Tukaj je vsakdo koga izgubil,
koga pa je tudi vzljubil.
Maki še cvetijo v krvi,
in zorijo robidnice,
debele kot tvoje oko.
Vse pogosteje mi krokar kljuva na okno
z lasmi črnimi kot katran,

nezaustavljiv kot ti.
Kliče me Tja,
naredi mi prostor.
Jaz sem tebi že zdavnaj
naredila gnezdo med rebri.

  

  

  

Prevedla Jana Unuk

Jana Unuk prevaja predvsem iz poljščine, in sicer poezijo 20. in 21. stoletja (C. Miłosz, W. Szymborska, A. Świrszczyńska, T. Różewicz, A. Wat, J. Hartwig, M. B. Kielar idr.), klasično in sodobno prozo (B. Schulz, H. Krall, I. Fink, O. Tokarczuk, J. Bator, M. Tulli, P. Huelle, A. Stasiuk, I. Karpowicz, J. Dehnel, I. Ostachowicz idr.), občasno pa tudi iz bosanščine (D. Karahasan, F. Duraković), srbščine (F. David, V. Stevanović, D. Ilić) in angleščine (V. Woolf, I. B. Singer). Prevaja tudi esejistiko in knjige za otroke, tudi pet avtorskih izborov ljudskih pravljic. Leta 2006 je prejela Sovretovo nagrado.

   

  

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

       

   

Radmila Lazić
O avtorju
Srbska pesnica, esejistka in publicistka Radmila Lazić se je rodila l. 1949 v Kruševcu, od leta 1960 pa živi v Beogradu. Od 80. let dalje se je angažirala v javnem življenju, v protivojnih in mirovniških akcijah. V 90. letih je urejala revijo za žensko književnost in kulturo Profemina. Doslej je izdala več kot deset pesniških zbirk, med zadnjimi Blues Dorothy Parker (2003), Zmrzljivost (2005), In vivo (2007), Cveti nam magnolija (2009), Črna knjiga (2014), in zbirko pesmi v prozi Ugrizni življenje (2017). Je avtorica antologij sodobne ženske poezije Mačke ne grejo v raj (2000) in sodobne urbane poezije Zvezde so lepe, ampak jih nimam kdaj gledati (2009), je ena od štirih avtoric knjige protivojne korespondence Veter gre na jug in se obrača na sever (1994). Prejela je številne literarne nagrade, mdr. Milana Rakića, Đure Jakšića, Desanke Maksimović, Disovo nagrado, Vaska Popa in Laze Kostića.