V zadnjih desetletjih je bilo v slovenski poeziji le malo liričnih pesnikov, kakršen je bil Rade Krstič (rojen v Varaždinu leta 1960), ki je pred nekaj dnevi po kratki hudi bolezni sklenil svoje življenje. Čeprav zadnja presoja v umetnosti pripada času (čigar pravičnost je včasih težko razumljiva), mislim, da vsaj nekatere njegove pesmi sodijo med trajne vrhunce slovenske lirične poezije. Natančnost, s katero je beležil najgloblje, skrajne bivanjske izkušnje, brezkompromisna intenzivnost njegovih tragičnih občutij in čistost pesniških podob imajo v sodobnem pesništvu le malo vzporednic: po njih je Krstičev izraz hitro prepoznaven in nezamenljiv; če priredim besede Gottfrieda Benna: kdor se je zares srečal s katero njegovih najboljših pesmi, jo bo le težko pozabil.
Pisal je tudi prozo in dramatiko: objavil je knjigo kratkih zgodb Na srcu zemlje (leta 1988), posnetih je bilo več njegovih radijskih iger (Seansa, Zrno, Odprta vrata, Prepih, Gong), občasno se je udejstvoval kot kritik, a bolj kot vse drugo je bil pesnik. Zapustil je enajst pesniških zbirk, od Vremenarja (1986) do Bojevnika (2012) in izbor iz njih, Iskre časa, ki je izšel leta 2011 in pri katerem je sam sodeloval. Njegov prvenec Vremenar je bil nagrajen, kasnejše zbirke niso zbudile večje pozornosti literarne javnosti. Antologijski pregledi so ga včasih upoštevali, včasih spregledali. Zakaj je bilo tako, je zapleteno in večplastno vprašanje. Na literarno prizorišče je vstopil ob manjšem prelomu generacij ob zatonu radikalne modernistične poetike, vendar je bil pesniški samotni jezdec, ki je samo priložnostno uporabljal tedaj modne postmodernistične postopke (v zbirkah Antigona in Filozofija umrlih). Njegovi vrstniki so šli naprej vsak zase in dosegli nemajhne uspehe v svetu slovenske literature in kulture. Rade Krstič pa je po spletu nesrečnih okoliščin (dolgoletna bolezen) ostal na obrobju. Živel je težko zgodbo življenja na socialni in družabni márgini in nosil usojeno breme z osupljivo potrpežljivostjo in močjo, z neizčrpno dobrotljivostjo. In ostal pesnik. Sam je to lepše povedal: »To, kar si ostal. / To, kar boš vedno. / Zazrt v nebo. / Ohranjen v svetlobi. Kot pesnik je tako ves čas prebival na robu še v nekem čisto drugem pomenu. Na tistem robu, kjer je pravi habitat lirične poezije. Tam, kjer je človek zmeraj sam in gre zmeraj zares. Tam je Krstič že na začetku poti presegel obzorje svoje generacije (in ne samo te): v svojem času in iz svojega časa, a ne le za svoj čas je napisal stihe, kakršnih tedaj ni bilo dano napisati nikomur drugemu – stihe, ki trajajo.
Eden njegovih prijateljev, tistih redkih ljudi, ki se niso nikoli odmaknili od njega, Branko Gradišnik, je ob priliki zapisal, da »je bil gotovo naš najgloblji pesnik, ne po kaki filozofski dimenziji, ampak ker so mu veje vendarle cvetele, medtem ko so korenine srkale iz numinoznih globin.« In takšna je bila njegova resnična zgodba, zgodba pesnika.
Še enkrat, dragi Rade, tako je in tako bo, kot si sam zapisal, nihče ni znal lepše:
To, kar si ostal .
To, kar boš vedno.
Zazrt v nebo.
Ohranjen v svetlobi.
***
Nekrolog je bil objavljen tudi v časopisu Delo.
