/ 

Kostarika in obup

   

Ivo Svetina o poslanem zapisu

Začel sem pisati novo besedilo, neke vrste izmišljen potopis, v katerem mešam poezijo, prozo in esejistiko. Spodbudo sem dobil januarja, ko sem bil v Delhiju na knjižnem sejmu in videl monumentalno knjigo portugalskega pomorščaka Duarteja  Barose, ki je raziskoval južno obalo Indije; Malabarsko obalo. Čudna so pota poezije: kaksni vzgibi so potrebni, da se sproži proces pisanja!

 

***

 

Jesenska melanholija

   

Sedemnajstega novembra 2014 nisem bil na Kostariki. Še vedel nisem, kje je. Želje po potovanju še ni bilo. Nisem vedel, to mi je pojasnil J. P. Sartre, da se življenje začenja na drugi strani obupa; jaz pa nisem vedel niti tega, kaj je življenje, o obupu sem veliko bral, a nisem doumel njegove smrtne globine, praznine, temine. Stal sem ob jezeru, na tistem kraju, ki ga je Prešeren poimenoval za kinč nebeški. Po ledenočrni vodi sta plula dva laboda kot v posmeh vsem tistim toplokrvnim bitjem, ki jih november že stiska za vrat, pljuča, srce – in se zavijajo v same sebe, če je samota njihova edina ljubica; in še ta kupljena.

Nobene želje ni bilo v meni … razen tiste vsakodnevne, četudi ne vsakdanje, da je treba napisati pesem. Ne sme biti dneva brez pesmi, brez verza, ene same besede, iz katere bo, kot iz semena, morda nekoč vzklila pesem.

Sredi skoraj mrtvaškega novembrskega večera se je v moji bližini prižgal stožec medene svetlobe … in jo ovil, da je bila edina, edina po dolgih desetletjih zaukazane prostovoljne samote in zapuščenosti, ki bi jo zmogel le kakšen menih. Bila je … nekaj takega kot … Kostarika. Z obeh obal jo je oblivalo morje, vmes pa tropsko rastlinje, deževni gozd, slapovi, jezera, živobarvni ptiči, leopardi, sesalci, ogrnjeni v mehke kožuščke, kače, žabe s fosforescenčnimi očmi, metulji; predvsem pa kolibriji, zaradi katerih bi blejski labod takoj naredil samomor: zapel svoj poslednji, labodji spev. Bila je Kostarika.

Topla, tuja, temna, tiha … njeno ime se je začelo s H.

Nato sem odplul na Kostariko. Pristal sem na njeni vzhodni obali v Puerto Limonu. Legel sem v njeno posteljo in objel vse njene otoke, studence in sladke sadeže, viseče na upognjenih vejah. Konec leta se je plazil skozi vse cerkve, ki sem jih obiskal in za njo, neverujočo, prižgal svečo, da se je tanek dim, tanek kot rezilo, vzpenjal visoko pod zvezdnato nebo (kakšen kliše!). A za tiste, ki še niste zrli v zvezde, ki se pasejo po nebu, razprostrtim nad Kostariko, naj povem, da so tu, na tem nebu, nad to Bogato obalo, zvezde žive: le tu in nikjer drugod svetloba zvezd doseže zaljubljene oči takoj in ne šele po svoji smrti.

Nato sem se, zavit v svetlobo, v katero je bila ogrnjena ona, ko sem jo videl prvič, podal na zahod vse do pacifiške obale. Opice so vriskale, kolibriji so kot pijanci srkali med iz široko oprtih cvetov, leopardi so tiholazili že ob prvem mraku in iskali svežega mesa, mravljinčarji so jezno pihali in si z rilcem utirali pot skozi džunglo, ki je rasla hitreje kot njihova dlaka. Lenivci so že zdavnaj pozabili na čas, netopirji pa so odvrgli temne plašče in kot bela angelska bitja o prvem mraku zašumeli skozi gozd. Mravlje so mi kazale pot: vse bolj na zahod, vse bolj za soncem, ki bo naredilo samomor, kot so pripovedovali šamani, zadeti od pejotla.

Hotel sem doseči Penunsulo de Osa in v Carateju leči v posteljo svojega obupa … Vedel sem, da ona, katere ime se začenja s H, ne bo nikdar moja. Na obali tihega, mirnega, pomirjujočega oceana bi še zadnjič gledal sončevo smrt in noč, golo in črno, ki se dviga izza vulkana Irazuja in žre ljudi, živali, rastline …

Bilo je potovanje novembra 2014, ko se nisem premaknil izza svoje mize: zrl sem v prazen ekran in iskal besede, s katerimi bi lahko popisal radost in bolečino, ki sta se kot nori kiti spletli v meni in me ohromili. Kako le, kako le, sem se spraševal, opisati tisto, kar se je tistega večera zgodilo v stožcu medene luči in na bregu črne vode, iz katere sta pobegnila celo laboda, saj zvon v cerkvi je že skoraj zanihal in oznanil konec 17. novembra.

Še preden sem se zbudil, zbudil, ker spanje ni bilo posnemanje smrti, ampak obupa, sem zaslišal podivjane ptiče, ki so se oglašali močneje kot trije filharmonični orkestri, ki so pred leti v Ljubljani izvedli Mahlerejvo Simfonijo Tisočev.

Stopim k oknu, odrinem polknice, pred menoj morje, brezkončna in tiha voda, preko katere odidem, ko bo ona, ki sem jo ugledal na Bledu, pozabila name. Palme se upogibajo, ptiči se spreletavajo kot pernate mavrice – vse tako kot je napisano v turističnem vodiču. Le nje ni v tem vodiču, nje, ki me je z mojo mizo vred odpeljala v Kostariko. Ker ona je Kostarika …

In kje se konča obup ter začne življenje? Obup, ki je nezakonski sin upanja, zdravila, ki sploh ne zdravi, ampak samo podaljšuje agonijo. Na tej obali, za katero v turističnem vodniku piše, da je rajska. Ubogi raj, če si tako izgledal, in še bolj uboga Eva in Adam, če sta bila izgnana s takšne razglednice.

   

Prosila si me, naj ti več ne pišem pesmi.
Večer je, tak kot pred dnevi, sladek,
razsvetljen s solzami sveč, skale odprtih
src žarijo v novembrsko noč, moje besede

na tvojih ustnicah; ob jezeru, pod belimi gorami,
onstran etrskih višav, zvezdne sence rišejo
tvoj mili obraz v zrak, nikdar več ga ne bom
dihal, nikdar več bil njegov povzdigujoči duh,

požirek vina, nič božanskega ni v tem gibu,
ko se najine roke približajo, sklenejo,
zaobljuba jasnini, sredi noči rojevajoči rôje
perutnic, na katerih se vzdigujeva v višino:

ti si doma tam, kjer veselo žvrgolenje
in cviljenje psice te obkrožajo, življenje,
ki si ga rodila … jaz pa tonem, tonem vse
globlje, do dna in še dlje, da se mrtev zbudim

na obali Kostarike, sočnega sadeža tvojega srca.

   

   

Ivo Svetina
O avtorju
Ivo Svetina, roj. 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani primerjalno književnost in literarno teorijo. Izdal več kot 20 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oz. dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije. Prejel več nagrad: Zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli, 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi, in štirikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma (za najboljše dramsko besedilo): 1987, 1992, 1996 in 2010. leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev. Od 10. decembra 2014 je predsednik Društva slovenskih pisateljev.