/ 

Nagnjena sem h globalnim zgodbam, svetovnim ciljem, ladjam na morjih

Z Nino Kokelj se je pogovarjala Tanja Petrič.

    

Organizatorji letošnjega 34. slovenski knjižnega sejma, ki je pred nedavnim zaprl svoja vrata, so letos podelili posebno priznanje Društvu slovenskih pisateljev za dolgoletno sodelovanje pri pripravi in izvedbi sejemskega dogajanja. »Stanovsko društvo slovenskih literatov in literatk najdemo že med pomembnimi pobudniki prvega slovenskega sejma knjig leta 1972, pod predsedovanjem Cirila Kosmača. Na prvem sejmu so sodelovali med drugimi Edvard Kocbek, Mira Mihelič, Bojan Štih, Igor Torkar, Ciril Zlobec … Odtlej vsa leta bogatí sejemske dneve z ustvarjalnimi vsebinami, z živo prisotnostjo privablja bralstvo in se še posebej posveča mladim obiskovalcem. Pisateljska imena nam odpirajo poti do uglednih povezav doma in v svetu, na njihova vabila prihajajo na sejem izbrani vrhovi svetovne literature,« je zapisano v utemeljitvi. Pisateljski oder že nekaj časa spada med osrednja prizorišča in stalnice knjižnega sejma. Zanj že več let kreativno skrbi pisateljica in strokovna sodelavka DSP, Nina Kokelj, ki smo jo ob tej priložnosti povabili pred mikrofon.

Nina - Pisareljski oder 2018-Nina Dragičević s Petro Kolmančič
Nina Dragičević s Petro Kolmančič na Pisateljskem odru.

    

Kako je pravzaprav nastal in se razvijal Pisateljski oder?

Pisateljski oder je nastal pred desetimi leti na pobudo organizatorjev knjižnega sejma, ki so se s predlogom obrnili na takratnega predsednika DSP Slavka Pregla in vodjo strokovne službe Cvetko Bevc. Oblikovala sta prve programe, pozornost je bila namenjena pisateljem, ki so v tekočem letu opozorili nase s posebnimi knjižnimi izdajami, praznovali obletnico ali dobili priznanja in nagrade. V dopoldanskem času je oder odstopil prostor tudi mladinskim avtorjem, postopoma so se oblikovali vsebinski sklopi; pogovori z avtorji pod posebnim sloganom ter zastavljeno problematiko.

Že nekaj let programsko vodiš in koordiniraš prireditve na omenjenem odru. Kaj je tvoje vodilo pri programskem izboru?

Močno vodilo je komunikacija znotraj Upravnega odbora Slovenskega knjižnega sejma, katerega članica sem. Srečujemo se skozi vse leto in smo team. Tudi osebno se mi zdi sodelovanje na sejah inspirativno, saj se od prekaljenih založniških mačkov marsikaj naučim, si širim obzorja. Še posebej pa sem navdušena nad 3. nadstropjem službenega dela Cankarjevega doma – nad Tino, Majo, Matejo … V odboru imam kar malo poseben »status«, saj vsi priznavajo, da smo pisatelji »srce sejma«. Seveda pa so zame ključni posveti s člani društvene Komisije za prireditve, ki ji predseduje Zoran Pevec. 

Je pa res, da pred začetkom sejma in pri »finiširanju« programa stvari potekajo spontano, ad hoc, zelo hitro in včasih preprosto ni časa za konzultacije. Takrat, priznam, sprejmem tudi kakšno povsem svojo odločitev, za katero pa stojim in prevzamem odgovornost. 

SONY DSC
Gostovanje Vladimirja Vertliba.

    

Ima Pisateljski oder vsako leto programske stalnice, tematsko rdečo nit? Kakšen je tvoj »podpis«?

Nagnjena sem k globalnim zgodbam, svetovnim ciljem, ladjam na morjih. In mislim, da je moj podpis zato prav vsakoletna stvaritev celostnega okvirja programa, koncept. Tematska rdeča nit, ki jo omenjaš, na katero s kolegi iz Komisije za prireditve, nanizamo kroglice – konkretne dogodke, pogovore, literarna branja. Letos, ko je bila država gostja Madžarska, so me inspirirale njene ravnine in ravnice, zato slogan »Pogled v daljavo«. In že je stekel blok pogovorov z Nino Dragičević z naslovom »Čez meje«. Pa rubrika »Najdeno v prevodu«; že več let zapored se povezujemo z Avstrijskim kulturnim forumom in v goste povabimo avtorje in avtorice iz sosednje Avstrije, letos je v tem sklopu gostoval Vladimir Vertlib. Zazrli pa smo se tudi v Belorusijo, na Irsko, v Palestino …

Opazi se, da je Pisateljski oder, v primerjavi z drugimi prizorišči, vsakič nekoliko drugače aranžiran. Kdo skrbi za scenografijo?

Glede scenografije težko podam kakšno posebno zgodbo. Denar, ki je zanjo na voljo, je simboličen – nekako »se znajdemo«. Ne morem se pohvaliti s kakšnim posebnim sodelovanjem, dolgoročnostjo. Je pa v tem morda tudi kanček dobrega – scenografija je prav zato vsako leto nova, sveža, drugačna. Letos smo imeli veliko srečo, da nam je pohištvo – stole, mizice, vaze, svoje umetniške artefakte – posodila Ifigenija Simonović. Svež angleški prevod Cankarjevih Podob iz sanj, ki je tik pred sejmom izšel v prvi darilni seriji naše zbirke Litteræ Slovenicæ, pa smo na oder vključili kot scenski element.

Kaj bi si želela za razvoj Pisateljskega odra v prihodnje?

Večji budžet za program, seveda. In za scenografijo. Vsekakor tudi nadaljevanje, poglabljanje, razvoj sodelovanj, ki smo jih že stkali; verjamem v sodelovanja in navdušujejo me win-win situacije, kot so skupni projekti s programom ARS Radia Slovenija, z različnimi slovenskimi založbami, tujimi kulturnimi centri in ambasadami. Vsi ti sodelavci in partnerji na Pisateljski oder prinašajo sijajne zgodbe, na katere sem ponosna. Letos je bilo nedeljsko jutro, zadnji sejemski dan, še posebej čarobno – založba Sodobnost International je na Pisateljski oder pripeljala nepalskega pesnika Yuyutsa Ram Das Sharmo, ki nas je navdušil.  

Nina - Pisatejski der 2018-nastop Sharma
Predstavitev Yuyutsua Rame Das Sharme.

        

Kaj pravzaprav zate in za nagrajeno institucijo pomeni tovrstno priznanje, ki so vam ga letos podelil organizatorji Slovenskega knjižnega sejma?

Šele ko sem po podelitvi priznanja prejela čestitke sodelavk (in Martine Fekonja, ki me je med drugim leta 2016 nadomeščala, ko sem se potepala po Sredozemlju, zdaj pa je zaposlena drugje, a je še vedno naša), sem dojela, da je nagrada tudi priznanje mojemu delu. Delo pa je največja čast, kot mi je, mladenki, povedal oče, ko me je, dijakinjo s 13 peticami v spričevalu, uzrl za šankom lokalne gostilne, za katerim sem preživela pol delovnega poletja. In hkrati v poltemi silno hrepenela po tem, da bi nekoč delala tisto, kar delam zdaj. Program na Pisateljskem odru, denimo. Veseli me, da se priznanja veseli tudi društvo. Vsekakor je spodbuda za vse nas.

Sama v okviru DSP koordiniraš mnoge prireditve. Ti ob tem tvoje pisateljsko delo in posledično izkušnje s »pisateljsko dušo« pomagajo?  

Absolutno DA. In – spremenila sem se. Iz ekscentrične mlade pisateljice, obsedene z odrom, sem se umaknila v ozadje. Ne samo, da ne nosim več bulerjev in si pred branji z barvami za kožo na nadlakti ne rišem več rož in metuljev; postalo mi je jasno, da je pisanje poklic kot vsi drugi. In – da nisem nič posebnega. Zdaj nastopajo drugi. Jaz koncipiram, organiziram, koordiniram, promoviram, moderiram.

V zaodrju pa tiho, vztrajno, ljubeče snujem svojo vezenino sladke otožnosti. 

   

***

   

Tanja Petrič je literarna kritičarka, prevajalka leposlovnih in humanističnih besedil in urednica. Literarne kritike in članke s področja književnosti in kulture objavlja v Dnevniku, Literaturi, Sodobnosti, Bukli, v preteklosti pa še v Pogledih, Delovih Književnih listih, Večerovi Čitalnici, na portalu Airbeletrina, v Magu, Spektru, Asskalli ter Življenju na dotik (EPK Maribor 2012). S kritiškimi in prevajalskimi prispevki sodeluje tudi z Radiom Ars. Med 2008 in 2015 je pri Društvu slovenskih pisateljev (DSP) urejala tiskane publikacije Mednarodnega literarnega festivala Vilenica, od leta 2011 pa soureja edicijo prevodov slovenske književnosti v tuje jezike Litteræ Slovenicæ, ki je bila kot izjemen uredniško-prevajalski projekt leta 2012 odlikovana z Lavrinovo diplomo. Leta 2011 je za prevode poezije prejela nagrado »Lirikonov zlát«, leta 2015 Stritarjevo nagrado za najboljšo mlado kritičarko, 2016 pa nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko za prevod poezije Friederike Mayröcker. Od leta 2010 je redna članica in trenutna podpredsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) in članica Društva slovenskih literarnih kritikov (DSLK), od leta 2016 pa je vključena tudi v slovenski center PEN.

   

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Nina Kokelj
O avtorju
(fotografija Bojan Brajkovič) Nina Kokelj(1972) je diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani ter na Fakulteti za družbene vede. Je večkrat nagrajena avtorica petih romanov: Milovanje – zanj je prejela nagrado za najboljši prvenec ter bila kot »najmlajša Kresnička« nominirana za nagrado kresnik – Sviloprejka, Poletje s klovnom, Slamnata dežela, Piši mi, ko ti bo najlepše ter mladinskega romana Sibidusovo kukalo, ki je nastal v sodelovanju z igralcem Janom Bučarjem. Izdala je tudi več slikanic. Za knjigo Deček na belem oblaku (Mladinska knjiga, 2006) je na mednarodnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni prejela ugleden naziv »White Raven«. Kot pisateljica se druži z otroki in mladimi v vrtcih, šolah in knjižnicah. Njeno literaturo lucidnega magičnega realizma prepleta vezivo dobrote, bratske ljubezni, erotike in simpatije; junaki drhtijo v etru, kot bi plesali v ritmu pesmi Cesarie Evore. Je publicistka, scenaristka ter (so)organizatorka in promotorka javnih dogodkov ter festivalov, kot so Slovenski dnevi knjige, Mednarodni literarni festival Vilenica, Roža iz Jeruzalema … S Saško Rakef sta ustvarili Najlepši dan. In so med bloke prišli Knjižni klovni.