/ 

Letos je 80 let praznoval rezijanski pesnik Renato Quaglia

Primož Sturman – Renato Quaglia  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Članek je izšel tudi v prilogi Vrabca Anarhista v decembrski številki Kraljev ulice.

Renato Quaglia je letos praznoval 80. rojstni dan.

Rezija se je v splošno zavest Slovencev srednje generacije zapisala predvsem po zverinicah, ki jih je na podlagi svojih raziskovanj ustvaril preučevalec ljudskega slovstva Milko Matičetov. Slovenci iz Italije pa jo poznamo tudi po muzikoloških raziskavah Pavleta Merkùja in njegovih priredbah tamkajšnjih ljudskih pesmi. Še bolj pa po polemikah iz zadnjih petnajstih let, ko se v dolini pod Kaninom vztrajno pojavljajo težnje po poudarjanju oziroma dokazovanju neslovenskosti tamkajšnjega narečja. Še več, redki slovenski izobraženci iz Rezije so v preteklosti doživljali pritiske in grožnje, tak je primer kulturne delavke in predsednice za videmsko pokrajino Slovenske kulturno-gospodarske zveze Luigie Negro, ki so jo vzeli na muho zaradi njene odločitve, da bo zaprosila za dvojezično italijansko-slovensko osebno izkaznico.

Rezijanska govorica sicer že dolgo navdušuje tudi raziskovalce. Prvi se je z njo spopadel Baudouin de Courtenay, v novejšem času pa se z njo ukvarjajo Han Steenwijk, Roberto Dapit in Matej Šekli. Rezijani lahko vsako soboto okrog poldneva na valovih Radia Trst A prisluhnejo oddaji v svoji govorici, prav tako jo lahko berejo na straneh tednika Novi Matajur, ki izhaja v Čedadu. Soglasje okrog črkovnega zapisa rezijanskega govora še ni doseženo, prav tako ne obstaja standartna rezijanščina, saj vsakdo govori (in piše) v svoji različici.

Daljši uvod je bil potreben za predstavitev okolja, v katerem deluje eden redkih besednih ustvarjalcev, ki jih premore dolina pod Kaninom – svetu se je začela odpirati šele po katastrofalnem potresu leta 1976, prej je bila znana le po svojih brusačih – in sicer pesnik Renato Quaglia (1941). Ob njem naj omenim še Silvano Paletti in Rina Chineseja. Quaglia je letos slavil 80. rojstni dan, ob tej priložnosti pa mu je pri Slovenski matici v Ljubljani izšla dvojezična pesniška zbirka Zaleni okrišiji/Zelene krošnje. Zapisati je treba, da slovenski javnosti Quaglia ni povsem neznan. Leta 1986 je namreč za pesniško zbirko Baside/Besede, ki je izšla leto poprej, prejel nagrado Prešernovega sklada.

Njegove najnovejše pesmi je v slovenski knjižni jezik (mestoma tudi precej svobodno) prepesnil Marko Kravos. Izšle so v prestižni Matičini zbirki Mozaiki, in sicer kot njen četrti pesniški zvezek. Žal je velik del slovenske kulturne javnosti (in književnosti) danes popolnoma indiferenten do nacionalnega vprašanja, zato je taka izdaja še posebej dobrodošla. Čeprav bo dosegla zelo majhen krog bralcev (poezija tudi na splošno postaja iz leta v leto vse manj zanimiva), je vseeno znamenje, da je v osrednji Sloveniji vsaj pri nekaterih še vedno živo zanimanje za ustvarjalnost rojakov izven državnih meja matične domovine. Hkrati pa je knjiga opomin tistim Rezijanom, ki se vztrajno borijo, da bi Rezija ne bila slovenska. Podobnih in tako pomembnih del, ki bi v osrednji Italiji vrednotila rezijansko kulturno izročilo ter literarno ustvarjanje, namreč ni.

Quaglieva najnovejša poezija je nastala prav pred kratkim, in sicer v zadnjih dveh letih, ponekod jo je oplazil tudi virus SARS-CoV-2. Njegovo pesništvo bi lahko definirali kot sodobno romantično, saj je Quaglieva lirika ljubezenska in domoljubna. Pomembno »prvino« rezijanskosti predstavlja navezanost na predkrščansko tradicijo vračev in čarovnic, avtorja pa lahko označimo kot njihovega barda. Poganske prvine prevevajo vse tri pesniške cikluse, katerih imena se neposredno navezujejo na naslov zbirke. Prva krošnja je v znamenju zajemanja sape, za drugo so značilni prebliski, tretjo pa zaznamuje roža izpod Kanina.

Zanimivo definicijo avtorjevega pesništva podaja prepesnjevalec Marko Kravos, ki je obenem avtor spremne besede. »Verzne stvaritve Renata Quaglie niso narečna poezija, čeprav so napisane v govorici alpske doline na skrajnem zahodnem robu slovanskega jezikovnega območja.« Quaglia je v svojih verzih upesnil domačo solbaško govorico, za boljše razumevanje katere je ob koncu dodan še seznam rezijanskih toponimov, hišnih imen in drugih besed, za katere je prevajalec sklenil, da jih pusti v izvirniku.

Oblikovno je Quaglieva poezija precej klasična, čeprav marsikje izpušča ločila. Srečali pa bomo tudi nekaj posebnih primerov, denimo likovne pesmi: Res v Prvi krošnji, Kletev v Drugi krošnji, ki je posebna tudi po tem, da so nekatere besede napisane v grški pisavi. Najbolj reprezentativna od vseh je prav gotovo Basida/Beseda, ki jo v nadaljevanju objavljamo v Quaglievem izvirniku in Kravosovi prepesnitvi.

Basida

Basida
basida žiwa
iz zemje odkopana
nebesen wsen wdana.

Risna
huda
dujakawa
žvaha basida.

Cvet odpopen
tujec onj
šće prow na robu
woda iz leda stečana.

Basida ka strelo
na skali narezala
klanja čris mer
tu-w kriju namočana
rizbujane more
po poti hude bole.

Warba
češplin duji
lišnik anu jabla
ponižna nitica
podġana tu-w jezaru.

Ninaga boga
nine boginje
luža spoved:
ah ti dolinica ma
kaku šće misliš
jajca nadiwat
pod kločo nebeško?

Basida

Beseda
živa basida
iz zemlje iztrgana
vsem od neva dana.

Prava
nabrušena
divja
žarna beseda.

Popje v razcvetu
ogenj z daljnega sveta
komajda na obzorju
kaplja od ledu, ki se taja.

Beseda, kot strela
ki v skalo useka
v bitki brez konca in kraja
s krvjo prepojena
pobesnela vešča
na poti do hudega brezna.

Vrba
češpljika
leska in jablana
drobna klica
iz globine jezera.

Nikjer boga
nikjer božanstva
in brez tolažila:
ah, moja ljuba dolina
boš še kdaj rodno jajce
podložila
pod kokljo nebeško?

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

        
    
Primož Sturman – Renato Quaglia  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
O avtorju / avtorici
Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2018 pri založbi Litera izdal zbirko kratkih zgodb Gorica je naša. Po izobrazbi je zgodovinar, po poklicu pa učitelj. Vsakodnevno potuje med Krasom, kjer živi, in Trstom, kamor se vozi v službo na Licej Antona Martina Slomška.