O monografiji Vilme Purič »Sodobne tržaške pesnice«

Irena Žerjal: Osamljena poetinja

Ni hotela pihati v isti rog
z vsakdanjimi predsodki,
saj je imela druge poti
nekaj personalističnega v duši
samostojne navade
med pustošenjem smrtne kose
in stokanjem njej podobnih slehernikov …
Bi nikdar ne mogla biti v čredi
čenčati vsevprek na ukaz
čvekati o vremenu, botrah in stricih
kar tako
za vsak prazen nič. 

Obsežna monografija Sodobne tržaške pesnice, ki je v začetku jeseni izšla pri tržaški založbi Mladika, je sad večletnega raziskovalnega dela tržaške slovenistke, literarne kritičarke in pedagoginje Vilme Purič. Avtorica je namreč junija 2018 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pod mentorstvom prof. dr. Irene Novak Popov uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo z istim naslovom. Delo je zanimivo z več vidikov, saj obravnava stvarnost, ki je iz središča (pa naj bodo to Ljubljana, Rim, Milano ali celo Benetke) videti kot obrobna. Posveča se namreč slovenski in italijanski ustvarjalnosti na območju, kjer se zaključujeta njuna zemljepisna in jezikovna prostora in kjer se hkrati stikata druga z drugo. Delo obenem osvetljuje opus tistih avtoric, ki doslej v literarni zgodovini niso uspele najti sebi primernega mesta.

Da je izid take monografije vse prej kot nekoristen, priča zapis Pesniško ustvarjanjet žensk na Slovenskem v zadnjem desetletju letošnje prejemnice nagrade mira Barbare Korun, ki je junija 2019 izšel v reviji Mentor. Nagrajenka tam našteva vsa pomembnejša pesniška dela slovenskih avtoric, ki so izšla od leta 2010 do tedaj, žal pa pri tem popolnoma prezre tiste, ki so svoje verze izdale na Tržaškem, Goriškem, Videmskem in Koroškem. Tovrstne znanstvene monografije, kakršna je pričujoča, naj bi torej postale obvezno branje tudi v osrednjeslovenskem prostoru. Dejstvo, da je gradivo za knjigo Vilme Purič nastajalo na Univerzi v Ljubljani in da je monografija izšla v sodelovanju z Znanstveno založbo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, nas lahko navdaja z upanjem in optimizmom.

Vilma Purič (Trst, 1966) je doslej izdala že dva romana (Burjin čas, 2009 in Brez zime, 2011), oba je objavila tržaška Mladika, prav tako zbirko esejev o tržaški poeziji z naslovom Pesniki pod lečo (2011). Monografijo Sodobne tržaške pesnice avtorica posveča svojim otrokom: Juliji, Aljoši in Lenartu. Spada torej v katerogijo (pre)mnogih žensk, ki se na znanstvenem področju lahko začnejo uveljavljati šele potem, ko so “opravile” druge naloge, ki jim jih družba še vedno stereotipno predpisuje.

Delo je razdeljeno na več obsežnejših vsebinskih sklopov, od katerih je prvi namenjen teoretskim izhodiščem, predvsem pa obravnavi razlik med razvojem slovenskega in italijanskega feminističnega gibanja. Bistvena razlika, ki jo avtorica pri tem poudarja, je, da je v času socializma v Jugoslaviji režim priznaval enakopravnost moških in žensk, v Italiji pa so si slednje svoje pravice v drugi polovici dvajsetega stoletja morale izboriti z mestoma precej zahtevnim družbenim angažmajem. Obsežno je obravnavan tudi družbeno-politični kontekst, v katerem je v drugi polovici 20. stoletja po obdobju fašizma na Tržaškem ponovno vzbrstela slovenska kultura.

Zanimiv je predvsem podatek, da Vilma Purič v svojo obravnavo ne zajema le tistih avtoric, ki so se rodile, živele in ustvarjale v Trstu, ampak svoj izbor širi tudi na Goriško in Videmsko. “Tržaškost”, torej življenje in delo v večjezičnem okolju, kjer je en jezik dominanten, drugi pa se nahaja v podrejenem položaju, ni omejena na samo mesto v zalivu, ampak zajema celotno območje, na katerem živi slovenska narodna skupnost v Italiji. Nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za Istro, ki pa je avtorica ne jemlje v poštev, razen v primeru tistih avtoric (primer Line Galli), ki so se rodile v Istri, glavnino življenja pa preživele v Trstu.

Veliko avtoric obravnava v binomu, največkrat po eno slovensko in eno italijansko, ponekod pa med seboj primerja le slovenske pesnice. Taka sta primera Brune Marije Pertot in Silvane Paletti ter Irene Žerjal in Ivanke Hergold. Skupni imenovalec je v tem primeru generacijska pripadnost. Če je za ustvarjake starejših generacij značilno, da svojo ženskost dojemajo predvsem kot nežnost, skrb za družino in materinstvo, se generacija, ki je začela pesniti po drugi svetovni vojni, zavzema predvsem za enakopravnost z moškimi. Z inovativnimi pristopi pa se spoprijemajo avtorice, ki so rojene v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, predvsem tiste, ki so vprašanje nacionalne in prostorske pripadnosti presegle in se v svojih verzih z njima več ne ukvarjajo.

Temeljno vprašanje v odnosu med “slovenstvom” in “italijanstvom” je, katera paradigma naj bo pomembnejša pri kategoriziranju. Je to narodna pripadnost oziroma izbira jezikovnega koda? V tem pogledu meje niso jasno začrtane, saj med slovenske avtorje oz. avtorice prištevamo tudi tiste, ki so se iz tega ali onega razloga odločili za pisanje v italijanščini. In takih je vse več.