/ 

Ocena romana Miklavža Komelja »Skrij me, sneg«

Primož Sturman – Miklavž Komelj – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

      

Miklavž Komelj: Skrij me, sneg, Slovenska matica, zbirka Knezova knjižnica, 2021.

   

Kolikor poznam Miklavža Komelja in njegovo literarno delo, lahko zapišem, da spada avtor zagotovo med redke privilegirance na današnji slovenski literarni sceni. Definicija ne želi biti očitek, v njej je kvečjemu morda le kanček zavisti. Letos, torej leta 2021 – tole besedilo pišem “komaj” v začetku julija –, so namreč izšle kar tri njegove knjige, poleg romana Skrij me, sneg (Slovenska matica) še pesniška zbirka Goreča knjiga (Litera) in prevod Njegoševega Gorskega venca (Beletrina). Najbrž ga res ni avtorja, ki bi bil v današnjem času deležen tolikšne “gostote” publikacij. Miklavž Komelj pa ni privilegiran le zaradi števila svojih knjig, ampak tudi zaradi izredne množine znanja, ki ga njegov um premore.

Z romanom Skrij me, sneg, ki je zelo daleč od tistega, kar imamo zadnje čase na Slovenskem za roman (izdajajo se predvsem taki, za katere se ve, da se bodo dobro prodajali), je svojevrstno oživitev doživela tudi Knezova knjižnica, ki jo je Slovenska matica gojila dobra štiri desetletja, in sicer od konca 19. stoletja do druge polovice tridesetih 20. Gre za nekakšno elitno zbirko, v kateri so med drugimi izhajala dela Ivana Cankarja, Zofke Kveder, Miška Kranjca, Franceta Bevka itd. Ime dolguje bogatemu trgovcu Antonu Knezu, ki je po prerani tragični smrti (samomoru) leta 1892 velik del zapuščine namenil Slovenski matici.

Za roman Skrij me, sneg lahko podamo definicijo, da je intelektualen. Avtor dejansko vanj vpleta veliko širokega znanja, ki ga je pridobil v teku dolgoletnih branj in raziskav. Delo naslov dolguje citatu Srečka Kosovela, s katerim se je Komelj v preteklih letih poglobljeno ukvarjal. Časovno je dogajanje postavljeno v pomembno obdobje za slovensko zgodovino, in sicer med leti 1987 in 1991, ko se je razkrajal enopartijski sistem in sta se gradili bodoči slovenski suverenost in neodvisnost. V njem se poleg različnih jezikov (italijanščine, latinščine, nemščine, španščine, hebrejščine) prepletajo zgodovinski dogodki od časa reformacije dalje (Tridentinski cerkveni zbor, slovenska medvojna zgodovina, eksil škofa Rožmana v ZDA). Tudi jezik romana je vseplasten, če lahko uporabim tale pridevnik. Sega namreč od visokega intelektualnega razglabljanja, do (sicer redkih) primitivnih tonov, od fetišizma do skrajne sle po presežnosti, utemeljene na krščanstvu.

Čeprav je danes, podobno kot pred drugo svetovno vojno, ločitev duhov znova na vrhuncu, je treba zapisati, da je pri rahljanju totalitarnih spon v času pred tridesetimi in več leti pomembno vlogo odigrala tudi Katoliška cerkev, ki je bila ves povojni čas dejansko edina organizirana opozicija sistemu. Roman Skrij me, sneg je posvečen škofu Stanislavu Leniču (1911–1991), ki je bil med drugo svetovno vojno tajnik tedanjega ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana. Po drugi svetovni vojni je bil dvanajst let zaprt. Leta 1967 je bil imenovan za pomožnega ljubljanskega škofa, še pred tem je služboval kot duhovnik v ljubljanski nadškofiji. Upokojil se je leta 1988. V svojem angažmaju je Lenič med drugim zanikal nekatere krivične obtožbe na Rožmanov račun. Šlo je torej za človeka, ki je iz nekakšnega ozadja spremljal vse medvojno in povojno dogajanje in ki je tlakoval pot poskusu sprave med Slovenci, ta se je zgodil v Kočevskem rogu s slovesnostjo julija 1990.

Če pustimo ob strani zgodovinske dogodke, ki so le kulisa romanesknega dogajanja, lahko zapišemo, da je roman zmes lirike, teorije in baročnega sloga. Miklavž Komelj je bil navdušen nad škofom Leničem že v času osnovne šole, po tem so ga poznali njegovi sošolci, v pesniški zbirki Rosa (Mladinska knjiga, 2002) mu je posvetil pesniški ciklus. Še danes je prepričan, da je bilo njegovo srečanje z Leničem eno izmed tistih, ki mu je globoko zaznamovalo življenje, šlo je pa tudi in predvsem za srečanje s smrtjo, ki jo poskuša prvoosebni pripovedovalec čim bolj odmakniti. Čeprav je med likoma več kot šestdeset let razlike, ju povezuje pisemska korespondenca. Fokalizator dejansko po svoje zasleduje škofa in skuša čim več časa preživeti v njegovi bližini (naj bo to fizična, miselna ali celo sanjska), saj se zaveda, da bo njegov neizbežni odhod v njem pustil praznino.

Najbolj baročni del besedila gotovo predstavlja molitev rožnega venca (moli ga škof Lenič), ki se na tridesetih straneh ponavlja kot nekakšna mantra, v njej pa so zaobjeti vsi njegovi trije deli, in sicer veseli, žalostni ter častitljivi. Njihove desetke uokvirjajo Očenaši s prošnjami za rajne. Pripovedovalčeva “misija” se končno razkrije v zadnjem od dvanajstih poglavij, ko škof Lenič štiri dni po novem letu 1991 umre. Smrt naznanijo zvonenje in črne zastave na pročelju škofije, iz kupa študijske literature, ki se znajde na dvorišču nekaj dni zatem, pa izstopa listek s citatom iz Flauberta, ki se glasi: »Ustvarjeni smo za bolečino, solze so našim očem to, kar je ribam voda.«

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

    

    

Primož Sturman – Miklavž Komelj – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

O avtorju
Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2018 pri založbi Litera izdal zbirko kratkih zgodb Gorica je naša. Po izobrazbi je zgodovinar, po poklicu pa učitelj. Vsakodnevno potuje med Krasom, kjer živi, in Trstom, kamor se vozi v službo na Licej Antona Martina Slomška.