/ 

V spomin na Marka Sosiča

Primož Sturman – Marko Sosič – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Dolgo sem okleval, ali naj ta zapis začnem v stereotipnem slogu, kaj sva si z Markom Sosičem povedala, ko sva se nazadnje srečala. Ne bom ga, bom pa pisal, o čem sva se pogovarjala, ko sva se srečevala. Priložnosti je bilo veliko, ne samo ob literarnih in kulturnih dogodkih, ampak tudi ob naključnih srečanjih. Markota (pogovorno in ne knjižno Marka) sem še največkrat srečeval v poletnih mesecih, ko se je po Opčinah sprehajal v rjavih sandalih in beli srajci ter z nepogrešljivim slamnatim klobukom na glavi. Njegovi sokrajani s(m)o ga poznali kot nekoga, ki se mu po navadi nikamor ni mudilo in ki je vedno rade volje plačal kavo, tudi če si ga povabil ti.

V zadnjih petih letih, kar sem se sam začel resneje ukvarjati s književnostjo, sva govorila o marsičem. Ne samo o slovenski in italijanski politiki, ampak tudi o slovenski literarni sceni tonstran in onstran meje. Marko je bil moj dober znanec, ne pa literarni mentor, teh nisem imel in jih še vedno nimam. Večkrat sem ga vprašal, kako je začel svojo literarno kariero in ali je na tej poti naletel na podobne ovire, na katere sem tudi sam. Mentorici je imel kar dve, in sicer Zoro Tavčar ter Ivanko Hergold. Zanimivo je, da je k Rebulovim, kakor se je takrat reklo na Opčinah, začel zahajati v času, ko je bil dijak na trgovski akademiji, danes Državnem izobraževalnem zavodu Žiga Zois v Trstu. Da ekonomija ne bo vodilo njegovega življenja, je odkril precej hitro, saj je imel pri slovenščini veliko boljše ocene kakor pri gospodarskem poslovanju.

Čeprav je bil Marko predvsem človek gledališča (in filma), sem ga poznal in cenil predvsem kot pisatelja. Kariero je začel kot pisec kratkih prigod za valove Radia Trst A, leta 1991 pa mu je pri njegovih triintridesetih Založništvo tržaškega tiska izdalo zbirko novelet Rosa na steklu. Čeprav ne gre za antološka besedila, sem jih v branje velikokrat ponudil svojim dijakom. Bila so (in še vedno so) jim zanimiva, ne le zaradi svoje kratkosti, ampak tudi zaradi njim domačega tržaškega prostora, v katerega so vpete. Danes bi tem njegovim noveletam rekli kratke zgodbe in prav Marko je bil tisti, ki je to literarno zvrst uvedel v slovensko književnost v Italiji.

Njegova inovativnost pa se ni omejevala samo na izbiro oblike. Velike korake glede na svoje predhodnike je delal tudi na vsebinskem področju. Če je do tedaj veljalo, da slovenski roman v Italiji obravnava predvsem enonacionalne zgodbe (take, v katerih so fokalizatorji Slovenci, ki se morajo Italijanom upirati proti potujčevanju), je Marko v našo književnost uvedel večnacionalnost. Okronal jo je v romanu Tito, amor mijo, v katerem slovenski otrok zahaja na opensko Mandrijo, naselje istrskih beguncev – ezulov, kjer se druži s svojim italijanskim sovrstnikom, čeprav mu starši to izrecno prepovedujejo. Prav take zgodbe so pripomogle k temu, da sem tudi sam, sicer dvajset let kasneje, zahajal na Mandrijo, pri čemer je bila pomembna razlika v tem, da mi starši druženja z vrstniki drugega jezika oz. narodnosti niso preprečevali.

Tretji korak pa je Marko naredil na jezikovnem področju. S svojim romanesknim prvencem Balerina, balerina je namreč kot prvi slovenski tržaški avtor (če seveda izvzamemo tiste, ki so pisali v narečju) v svoja dela vnesel zvrhano mero pogovornega jezika. Spominjam se, kako je na literarnih srečanjih velikokrat razlagal genezo tega svojega dela. Pred njegovim nastankom je prestal življenjsko izkušnjo, ki mu je za večno odvzela nekakšno otroško naivnost, v kateri je živel do tedaj. Čeprav je Balerina doživela več ponatisov in tudi dramsko uprizoritev ter bila nominirana za nagrado kresnik, je delo postalo širše znano, ko ga je pred nekaj leti ponatisnila Beletrina.

Za Balerino je Marko pri štiridesetih prejel literarno nagrado vstajenje, ki jo komisija tržaške revije Mladika vsako leto podeli avtorju najboljšega literarnega dela, ki je izšlo izven meja Republike Slovenije. In z vstajenjem se seznam njegovih slovenskih literarnih nagrad tudi zaključi. Čeprav je bil večkrat nominiran za kresnika (pravzaprav z vsakim romanom, razen z najnovejšim), enkrat pa za fabulo in nagrado Prešernovega sklada, teh lovorik ni nikoli prejel. Večkrat je glede tega malce potarnal, češ kaj me vabijo na Rožnik, kjer si žrem živce, če potem nikoli ne zmagam.

Marko je bil dejansko zadnji od slovenskih avtorjev v Italiji (po Pahorju, Rebuli, Košuti in Kravosu), ki mu je uspelo v pisateljski karieri prehoditi pot od začetkov v za Ljubljano tržaškem zakotju do slovenskega Parnasa. Če je res, da je med slovensko kulturo (in še posebej književnostjo) v zamejstvu in matici vse manj stika, tiči vzrok v tem, da nam primanjkuje markov sosičev. Naše založbe so sicer v odlični finančni formi, pa kaj ko imajo v svojih programih v glavnem publicistiko, memoaristiko in literaturo, ki pa žal ni prodorna, saj jo v glavnem pišejo (bolj ali manj sveži) upokojenci, ki jim primanjkuje konkretnejših literarnih ambicij.

Marko je ambicije imel. Brez veze je modrovati o tem, kaj vse bi še napisal ali režiral, če bi mu zahrbtna bolezen ne vzela življenja. Brez dvoma pa je po njegovem odhodu namesto njega zazevala velikanska praznina.

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   

       

Primož Sturman – Marko Sosič – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Primož Sturman
O avtorju
Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2018 pri založbi Litera izdal zbirko kratkih zgodb Gorica je naša. Po izobrazbi je zgodovinar, po poklicu pa učitelj. Vsakodnevno potuje med Krasom, kjer živi, in Trstom, kamor se vozi v službo na Licej Antona Martina Slomška.