Roman Leona Marca »Katedrale, male in velike«

Knjižni prvenec diplomata Leona Marca Katedrale, male in velike nadaljuje tradicijo katoliškega romana, ki ga je v zadnjih desetletjih na Slovenskem začel Alojz Rebula. Pred dobrimi tremi leti preminuli tržaški avtor je namreč v nizu knjižnih del (najbolj znano med njimi je Nokturno za Primorsko, za katero je leta 2005 prejel kresnika) nanizal družbene, politične in drugačne izzive, pred katerimi se je znašla slovenska Cerkev nekoč in danes.

Leon Marc se je rodil pred dobrimi petdesetimi leti, izhaja pa iz Vipavske doline. Ob svoji diplomatski službi je bil doslej aktiven kot publicist, v esejističnih besedilih se je ukvarjal predvsem z vlogo kristjanov v današnji družbi – pisal je v revije Tretji dan in tednika Katoliški glas oz. Novi glas, izdal je tudi nekaj samostojnih publikacij (Dežela priložnosti 2013, Izpraznjeni prazniki in Slovenci v dobi migracij in populizma obe 2018).

Marčevo delo je objavila tržaška založba Mladika, ki se lahko ponaša s skoraj šestdesetletno tradicijo in ki je v Trstu nastala kot glasnik tistih v matici dolgo preslišanih rojakov, ki so prisegali na narodni čut, demokracijo in krščanstvo.

Alojz Rebula je v velikih in malih katedralah večkrat omenjen poimensko, dejansko pa je tudi Marčev roman sestavljen po nekaterih rebulovskih karakteristikah. Ena najprepoznavnejših so prav gotovo kraji z izmišljenimi imeni, med katerimi najbolj izstopa skovanka Cerkovlje, ob njih pa bomo našli še Šmarje, ki so na Slovenskem zelo pogoste. Prav tako so povsem rebulovski dvomi, ki prevevajo protagoniste katedralinih zgodb.

Na prvi pogled je namreč v današnji slovenski javnosti Cerkev v ostrem kulturnem boju z levico, kar prav gotovo velja za osrednjo Slovenijo in dnevno politiko. Marc pa v svojem delu pripoveduje zgodbe podeželskih duhovnikov, o katerih mediji bolj poredko pišejo in ki so postavljeni pred zelo jasna vprašanja. Nuditi bolniško maziljenje umirajočemu človeku, ki živi v istospolni skupnosti? Lahko krščanska teologija najde stične točke z new age gibanji, ki Kristusu priznavajo le vlogo duhovnega učitelja, ne pa tudi tiste Boga? Mora biti Cerkev nujno protagonistka v debatah o slovenski polpretekli zgodovini? Se ima smisel dandanes spraševati, zakaj se pred skoraj osemdesetimi leti domobranci niso uprli Nemcem in tako rešili svoje časti? Taka in podobna vprašanja si namreč zastavlja eden od fokalizatorjev, župnik Bogataj.

Bralcu postane torej kmalu jasno, da se tretjeosebni pripovedovalec, ki pripoveduje nekakšen kolektivni roman (tudi duhovniških figur, ki so v zgodbi dejansko osrednje, je namreč več), želi od perečih tem distancirati in presojo pustiti vsakemu posamezniku oziroma njegovi vesti.

Ob vsem je opaziti, da je avtor Katedral diplomat in zato ne bomo nikjer našli “odsekanih” oziroma načelnih odločitev. Očitati mu gre morda le nekoliko preveč papirnate dialoge, ki so bolj podobni znanstvenim razpravam kakor vsakodnevnemu pogovoru posameznikov, pa tudi če gre za zahtevne teme.

Katedrale, male in velike torej še zdaleč niso apologija današnjega katolištva na Slovenskem, ampak veliko prej ravno nasprotno. Obravnavajo namreč vprašanja, ki si jih zastavlja današnja družba, v katero je vpeta tudi Katoliška cerkev, ne samo slovenska, ampak vesoljna, predvsem pa tista v zahodni Evropi in Severni Ameriki. Čisto zadnje poglavje nas namreč ponaša v prihodnost, kjer se izbira naslednika sedanjega papeža Frančiška in kjer se nakazuje, da bi bilo za Cerkev najbolje, ko bi njegov naslednik bil nekakšna sinteza njegovih dveh predhodnikov. Nekaj podobnega se je v zgodovini zgodilo leta 1978, ko je Petrov naslednik za svoje pontifikalno ime izbral tisti svojih predhodnikov (Janeza XXIII. in Pavla VI.) Čeprav se Cerkev ne more kar tako odpovedati svojim dogmam (pooseblja jih Benedikt XVI.), se tudi v svoje sobane ne more zapirati (Frančišek, ki je simbol v svet odprte Cerkve).