Primož Sturman – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Primož Sturman o kratki zgodbi Trikotniki
Nacistična taborišča v splošni zavesti največkrat enačimo z judovskim holokavstom (rumena Davidova zvezda) in preganjanjem političnih zapornikov (rdeči trikotnik). V tokratni zgodbi o trikotnikih nekoliko različnih barv.
***
Nacistična taborišča v splošni zavesti največkrat enačimo z judovskim holokavstom (rumena Davidova zvezda) in preganjanjem političnih zapornikov (rdeči trikotnik). V tokratni zgodbi o trikotnikih nekoliko različnih barv.
»Ujetnik 135093 naj se takoj javi na SS-poveljstvu!«
Ob glasu iz zvočnika so taboriščniki dvignili glavo in prisluhnili. Pozorno so spremljali vsako številko posebej. Če se je sosledje začenjalo nevarno ujemati s tistim, ki so ga imeli prišitega na obleki ali tetoviranega na roki, je strah v njih rastel. Po šesti številki so se vsi oddahnili. Razen enega, seveda.
Gunther Wehlau se je rodil v mestu Bromberg v Prusiji leta 1911. Njegov oče je padel med prvo svetovno vojno na zahodni fronti med ofenzivo na reki Somi. Družinska tradicija je hotela, da ga je malo pred smrtjo odlikoval sam Erich von Falkenhayn. Po koncu velike vojne je njegovo rojstno mesto pripadlo novoustanovljeni poljski državi, njegovo mater pa je kmalu zatem vzela španska gripa. Stric po očetu ga je s seboj vzel v bližino Leipziga, kamor se je umaknil z ženo in otroki.
Ostro je premeril ostale deportirance in jim zažugal, da mora biti vse v najlepšem redu, ko se vrne. Odgovornost je začasno prepustil svojemu pribočniku. Oba sta na taboriščni obleki nosila zelen trikotnik.
Že v času njegove mladosti je bilo jasno, da Gunther ne bo sledil slavni družinski tradiciji. Stric je z njim ravnal precej grobo in ga vseskozi poniževal pred svojimi otroki. Pri petnajstih so ga prvič zaprli zaradi kraje, pri dvaindvajsetih pa je znova pristal v zaporu, ker je ubil soseda, kateremu je želel ukrasti svinjo. Za rešetkami je življenje teklo mimo njega, ni se navdušil za nacionalsocializem, čeprav bi mu ta bil pripravljen odpustiti večino njegovih grehov.
Stavba SS-komande je stala pred njim. Počakal je pred deskami, postavljenimi v pravokotnik in prepredenimi z bodečo žico, ki so stale na tečajih in razmejevale prostor, namenjen višji rasi od prostora podljudi.
Ko so nove oblasti uvidele, da bo Gunther veliko bolj učinkovit v taborišču kakor v zaporu, so ga poslali najprej v Dachau, nato pa še v Flossenbürg, kjer je pristal spomladi 1940. Kmalu je postal kapò, nad deportiranci se je rad znašal, kakor ga je doma naučil stric. Poleg Davidovih zvezd so mu šli najbolj na živce roza trikotniki.
»Ne bomo izgubljali preveč časa,« je dejal SS-ovski častnik, ki je medtem stopil do njega. Da misli resno, je hitel pokazati s tem, da mu je na sence nastavil pištolo. Na glavi je začutil hlad železa in bil prepričan, da je konec. Gotovo ga je izdal pribočnik, ki hoče zavzeti njegovo mesto, si je mislil.
»Noter pridi, pogovoriti se moramo.«
Oddahnil si je. Z negotovim korakom je stopil v barako, v kateri ni bil še nikoli poprej.
»Poslušaj, Gunther Wehlau …«
Izza pisalne mize ga je ogovoril višji SS-ovski častnik, ki je bil za spoznanje prijaznejši od svojega podrejenega. Prvič je v taborišču zaslišal svoje ime in priimek.
»Rojen si v Brombergu.«
»Res je.«
»Naše čete so ga osvobodile lani jeseni. Brata dvojčka imaš. Tudi to vemo.«
Z bratom se nista videla že skoraj dvajset let. Po koncu velike vojne je ostal na Poljskem pri materinih sorodnikih. Tudi ves povojni čas ni nikoli pomislil nanj, kaj šele da bi ga želel srečati. Dejansko je vse, kar se je zgodilo v prvih desetih letih njegovega življenja, popolnoma izbrisal.
»Imam, pa nimam pojma, kaj je z njim in če je sploh živ.«
Upam, da ni, je dejal sam pri sebi.
»Našli ga bomo, ne skrbi. Naš zdravnik vaju želi primerjati. Kako mu je ime?«
»Alois Wehlau, rojen 1. 10. 1911 v Brombergu. Po vojni se je preselil v kraj Eichwald. Ničesar drugega ne vem.«
»Dobro, lahko greš.«
Čeprav sta bila dvojčka, se z bratom nista kaj dosti razumela. Ko jima je oče podaril leseni puški, je bil Gunther navdušen, Alois pa je dejal, da bi se raje igral s čim drugim. Gunther se je Aloisa pogosto sramoval, posebno pred vrstniki v šoli. Oče je svoje upe začel staviti na sina, ki mu je postajal vse bolj podoben.
»Prekleta pedra, bosta naslednjič delala, kakor je treba?«
Ostre besede so spremljale batine. Zaporniki v baraki so se razdelili. Eni so tistega, ki je tepel, hujskali, drugi so se obrnili stran, tretji pa so nemo zrli v prazno. Revčka sta se skušala udarcev ubraniti, kolikor sta mogla. Rezultat so bile roke, polne modric, in zlomljeno zapestje.
»Saj veš, kaj moraš reči v ambulanti, če te bodo kaj vprašali, kajne?«
Okostnjak ga je pogledal izza zgrbljene postave.
»Padel sem s pograda in si polomil zapestje.«
Prikimal je.
Ko sta se z bratrancem prvič resneje stepla, je stricu povedal, da je za rano na licu kriv njegov sin, ki ga je udaril s palico po obrazu. Tedaj je po njem padla še odrasla roka, češ da laže. Naj raje pove po pravici, da je neroden in da je padel z dreves.
»Prekleti pedri, vse bi vas bilo treba pobiti! Jalova golazen ste!«
Zvečer v postelji dolgo ni mogel zaspati. Pa ne, da bi mu krulil želodec ali da bi ga zeblo. Glede tega je imel v primerjavi z ostalimi sojetniki precej privilegijev. Ko sta se z bratom ločila, je upal, da ga ne bo videl nikoli več. Nekaj se mu je gnusilo na njem. S časom je razumel, zakaj.
Nemški vojni stroj je medtem deloval dalje. Aloisa Wehlaua so našli v Lublinu, ki je spadal pod Generalno gubernijo. Imenoval se je sicer Alojzy Lisowski, saj je po materini smrti prevzel njen priimek.
Jeseni 1940 je bil ujetnik 135093 spet klican na SS-komando. Tokrat si je že predstavljal, za kaj gre. Ko je v častnikovi pisarni zagledal svojega brata, se je takoj namrščil in pogled obrnil stran.
Prekleta svinja, glej, kako lepo si rejen, jaz pa tu notri crkavam od lakote. Boš že videl, kaj te čaka.
»Ni dvoma, enojajčna dvojčka sta,« je rekel zdravnik.
»Kaj bomo naredili z njim?«
»Tu v lagerju naj bo, dokler ne bomo začeli izvajati medicinskega programa.«
»Kar v tvoj blok ga bomo dodelili,« je dejal častnik s pogledom na Guntherja.
Kri mu je udarila v glavo od jeze. Spet se je moral zadržati.
»Ti boš odgovoren zanj,« je dodal.
Skupaj sta odšla iz barake. Guntherju je uspelo ujeti besede, ki sta si jih izmenjala SS-častnik in zdravnik.
»Kateri trikotnik mu bomo dodeliti? Rožnatega?«
»Naj ima kar modrega, da ne bo preveč izpostavljen.«
»Mu bomo vtetovirali številko?«
»Tega ne pozabite. Res sta si zelo podobna z bratom.«
Edina razlika med njima je sicer bilo petnajst kilogramov telesne teže.
Oddahnil si je. Najbolj bi ga bilo sram, da bi ga prepoznali kot brata tistega, ki nosi roza trikotnik. V vsakdanjem življenju lagerja se mu je skušal čim bolj izogibati.
Šest mesecev kasneje sta si bila Gunther in Alois, ki je medtem izgubil precej telesne teže, že zelo podobna, da bi ju lahko kmalu zamenjali, ko ju ne bi ločevala barva trikotnika na suknji.
Mengelejevih poskusov brata Wehlau nista dočakala, saj je telo enega od dveh – našli so ga oblečenega v haljo z zelenim trikotnikom – kmalu zatem pogoltnila krematorijska peč. Na vratu so bili jasno vidni znaki davljenja. Ker nobenemu od dveh niso vtetovirali številke, niso mogli z gotovostjo ugotoviti, kateri brat je mrtev. Preživeli je trdil, da mu je ime Alois.
Kratke zgodbe drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Primož Sturman – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
