/ 

Razgradnja mitov?

     
Primož Sturman – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Tale zapis je bil sicer prvotno zamišljen kot nekakšno seciranje stanja slovenskega jezika v Italiji, a ker lahko bralci na spletu in v vseh ostalih medijih od veliko kompetentnejših avtorjev najdejo že dovolj informacij o tem, bom fokus premaknil drugam. Začel bom z nacionalnim mitom v slovenski književnosti v Italiji, izhajal pa iz predpostavke, da je naloga književnosti rušiti lažne politične mite, kakor v svojem uvodniku v decembrski Sodobnosti Mit o dobrem bratu Romulu piše Igor Divjak, urednik portala Vrabec Anarhist, ki objavlja tole besedilo.

Miran Košuta, ki med poznavalci velja za največjega strokovnjaka za slovensko književnost v Italiji, v eseju Mejišče pravi, da je le-ta utemeljena na petih določnicah, od katerih je ena pomembnejših narodnostna. Prav tako raziskovalka mlajše generacije dr. Maja Smotlak v študiji Narodna identiteta v sodobnem slovenskem romanu v Italiji ugotavlja, da največ del med romani, objavljenimi med letoma 1991 in 2015, sodi v kategorijo t. i. enonacionalnih, ki postavljajo v ospredje slovensko narodno zavest kot temeljno prvino. Zanimiv je torej predvsem podatek, da nacionalna tematika v sodobni slovenski književnosti v Italiji vztraja tudi po letu 1991, medtem ko so v Sloveniji z osamosvojitvijo, razmahom postmodernizma in koncem velikih zgodb v ospredje stopile nove teme.

V Evropi raznovrstnih populizmov in nacionalizmov se bomo težko prepričali, da nacionalno vprašanje ni več aktualno. Ni pa gotovo več aktualno na isti način, kot je bilo v času romantike, ko je književnost igrala predvsem vlogo graditeljice nacionalnega mita in posledično narodne identitete. Naj danes razgrajuje vse mite, torej tudi nacionalnega, tam kjer ta še vedno obstaja? Navedel bom nekaj primerov.

V zamejstvu premoremo eno in edino literarno nagrado z imenom vstajenje, ki se podeljuje vsako pomlad okrog praznika velike noči (od tod ji tudi ime). Nekoč je bilo vstajenje nekakšno dopolnilo Prešernovi nagradi, saj so ga prejemali tisti avtorji iz zamejstva in zdomstva, ki jim je bila uveljavitev v matici zaradi politično-ideoloških razlogov onemogočena. Tudi po spremembi političnih razmer je nagrada še vedno aktualna, čeprav z nekoliko spremenjeno valenco. Če si ogledamo nagrajence zadnjih let, bomo takoj ugotovili, da so po večini taki, ki v Italiji s svojo književnostjo prispevajo h graditvi nacionalnega mita, pa čeprav nagrajena dela velikokrat žal niso literarno na dovolj visoki ravni ali sploh niso literarna. Domnevo še bolj potrjuje dejstvo, da so vstajenje zadnja leta podelili le avtorjem in knjigam, ki izdajajo/izhajajo pri založbi ustanoviteljici nagrade.

Zamejstvo torej po ustvarjanju mitov nič kaj veliko ne zaostaja za osrednjo Slovenijo, kjer so nagrade ne le odraz literarne kvalitete, ampak tudi in predvsem umeščenosti v mejnstrim, ki je od zamejskega povsem različen. Marsikdo je namreč vse bolj mnenja, da kakovost in literarnost besedila marsikje stopata vedno bolj v ozadje in prepuščata mesto obravnavi aktualnih tem, predvsem pa medijski vidljivosti avtorja in knjige ter tržni/prodajni logiki. Vsak torej ustvarja svoje mite. S to razliko, da je izgrajevanje nacionalnega mita v osrednji Sloveniji, v nasprotju z zamejstvom, precej v ozadju oziroma omejeno na določene obrobne literarne kroge, saj ga je središčni mejnstrim že zdavnaj razgradil.

Ker kot avtor delujem in želim delovati, tako da povezujem obrobje in središče (navsezadnje nas druži isti jezik, kar sploh ni malo), ne morem mimo odnosa med obema stvarnostma, ki je kdaj bolj, drugič manj konflikten, velikokrat oz. največkrat pa ga sploh ni. Drugače bi si težko razložili dejstvo, da se v zadnjem desetletju nobeno literarno delo, ki je izšlo v zamejstvu, ni prebilo do večje pozornosti v središču, pa tudi če je bilo nagrajeno z vstajenjem.

O teh odnosih sem že veliko pisal, zato naj citiram enega od urednikov Cankarjeve založbe, ki je bil v svoji karieri že tudi literarni kritik. Jeseni 2017 je denimo o razmerju med obrobjem in središčem med drugim razmišljal takole: »Če obstaja nerazumevanje s strani centra, je to posledica tam izoblikovanih estetik, če so samoumevne, je prav, da jih neprestano prevprašujemo, tudi skozi literarno kritiko, toda za tem večinoma ni nobenega sistematičnega zatiranja, ni nobene teorije zarote ali stricev iz ozadja. V vsakem primeru pa se mora to prevpraševanje zgoditi skozi vrednotenje, skozi literarnovedno analizo, ne z racionalizacijo nekakšne paranoje.« (Aljoša Harlamov, Umetnost kritike, LUD Literatura)

Zanimiv je tudi podatek, da Cankarjeva založba (očitno ni slučaj, da v poimenovanju nosi ime največjega slovenskega pisatelja) v zadnjem desetletju na dolgo in široko izdaja ponatise del Borisa Pahorja, njej “nadrejena” Mladinska knjiga pa mu vsako leto ob rojstnem dnevu prireja veličastne sprejeme, hkrati pa avtor še vedno ni med obveznimi v šolskih programih. Istočasno CZ ne objavlja del avtorjev mlajše generacije z obrobja, ki prej citiranega nacionalnega mita v svoji književnosti ne gradijo več ali ga kvečjemu razgrajujejo. Zdavnaj so namreč tudi sami zajadrali v novejše literarne tokove, sicer ne take, ki bi bili natančno enaki ali zelo podobni v osrednji Sloveniji izoblikovanim estetikam in tematikam (dodajam). Da bom stvaren: zadnji izvirni literarni deli slovenskih avtorjev iz Italije sta pri CZ izšli pred sedemnajstimi leti (ostalo so ponatisi in esejistične publikacije, predvsem o Borisu Pahorju). To sta romana Nekje sredi vročine Erika Sancina in Pogrebna maškarada Sergeja Verča iz leta 2003. Uredniku Harlamovu krivde za skoraj dvajsetletni mrk slovenske književnosti iz Italije pri Cankarjevi založbi sicer ne moremo pripisati, saj oblikuje njeno politiko komaj nekaj let. Lahko pa seveda od njega pričakujemo, da se bo samoumevno izoblikovane in zakoreninjene (mejnstrim) estetike in tematike v čim večji meri trudil prevpraševati in presegati. Nihče od nas ni namreč tako nor, da bi hotel racionalizirati paranojo, drugače bi se podali v politične (nacionalpopulistične), ne literarne vode. Da so dela mlajših avtorjev z obrobja literarnov(r)edno slaba, pa bo literarna kritika v Sloveniji bolj težko dokazala. Če niso vklopljena v sodobne literarne tokove središča, pa to že ni in tudi ne more, predvsem pa ne sme biti stvar vprašanja njihove kakovosti.

Zajec verjetno tiči v tistem grmu, ki izoblikuje dejstvo, da središče in mejnstrim najbrž zelo težko doumeta odnos do jezika, ki ga imamo na periferiji. Čeprav se tudi sami ne izogibamo eksperimentom, naša največja vrednota ni, da bi po izidu v slovenskem prostoru čim prej hoteli priti do prevoda v katerega od tujih jezikov. Tako je namreč v svojih manifestih pisala generacija postmodernistov, tista, ki v veliki meri še danes vedri in oblači na slovenski literarni sceni. Nasprotno, želimo si, da bi naša dela odmevala tudi in predvsem v središču, ker do njega čutimo še največjo afiniteto, predvsem seveda jezikovno. Zato smo nekatere klišeje, ki že dolgo niso več aktualni v matici, pa tudi pri nas ne, že zdavnaj opustili. Zato najbrž ne prejemamo literarnih nagrad v zamejstvu. Tudi tistih v središču seveda ne zahtevamo. Če bi si želeli mednarodne ali širše uveljavitve na večjih, več desetmilijonskih trgih, bi najbrž pisali v italijanščini, saj ta marsikomu od nas (žal) verjetno bolj teče od slovenščine.

Pa da le ne bo vsa književnost zvedena na poslovni interes in statistike o prodaji, ker to še zdaleč ne more biti merilo za njeno kakovost in prodornost. Pred dobrim desetljem je namreč predsednik strateškega gospodarskega sveta ene od nekdanjih vlad RS, ki ga je odgovorni urednik tednika Novi glas Jurij Paljk tedaj imenoval za »izobraženega objestneža«, izjavil, da Slovenci v Italiji za matico nismo tržno zanimivi. Naj nam leto 2020 in desetletje, ki se z njim začenja, spravita s poti čim več takih in drugačnih izobraženih objestnežev.

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu

Primož Sturman – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Primož Sturman
O avtorju
Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2018 pri založbi Litera izdal zbirko kratkih zgodb Gorica je naša. Po izobrazbi je zgodovinar, po poklicu pa učitelj. Vsakodnevno potuje med Krasom, kjer živi, in Trstom, kamor se vozi v službo na Licej Antona Martina Slomška.