/ 

O zbirki »Naselili smo se v tkanine«

Katarina Gomboc Čeh – Primož Sturman – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Naselili smo se v tkanine
Katarina Gomboc Čeh: Naselili smo se v tkanine / Ci siamo insediati nei tessuti, Robida, 2020..
 

Katarino Gomboc Čeh sem spoznal, ko se je pisala le z dekliškim priimkom. Pred dvema šolskima letoma se je namreč sredi zime pojavila v prvem nadstropju Humanističnega in družbeno-ekonomskega liceja Anton Martin Slomšek v Trstu. Čeprav smo jo takrat vsi imenovali lektorica, je rada poudarjala, da je njena vloga nekoliko drugačna, v Trst je namreč prišla kot jezikovna asistentka za slovenščino.

Katarina je do konca šolskega leta popestrila marsikatero učno uro slovenskega jezika in književnosti. Velikokrat sem ji odstopil svoj prostor in čas, nad čimer je bila sprva začudena, saj ni bila navajena prožnosti v učnem načrtu in vsebinah, ki jih v primerjavi s slovenskim omogoča italijanski šolski sistem. Prepričan sem, da je marsikdo med njenimi urami vsaj nekoliko izboljšal svoj odnos do slovenskega jezika.

Vesel sem bil, da med nas prihaja nekdo, ki je večino svojega življenja preživel v Ljubljani in se tam formiral, predvsem zato da se na lastne oči prepriča, v kakšnih razmerah se mora prebijati naša „zamejska“ slovenščina. Kmalu pa sem spoznal, da je Katarina tudi drugače povezana z zahodnim robom slovenskega narodnostnega ozemlja, rodila se je namreč v Šempetru pri Gorici in tam preživela prvih sedem let življenja.

Njeno udejstvovanje med Slovenci v Italiji se ni zaključilo s koncem predlanskega šolskega leta, saj se je julija 2019 mudila v Topolovem, zaselku Nadiških dolin nedaleč od meje s Slovenijo. V kraj, ki je znan po vsakoletnem kulturno-umetniškem maratonu Postaja Topolovo, so jo povabili mladi člani in članice mladega društva Robida (ustanovljenega 2015).

Ideja literarne rezidence v Topolovem sicer ni nova. Do leta 2016 jo je uspešno vodil beneški pesnik Miha Obit, novinar čedajskega tednika Novi Matajur, ki je v sklopu projekta Koderjana v vasico pod Kolovratom med drugimi povabil Draga Jančarja, Marka Sosiča, Miho Mazzinija, Barbaro Korun in Natašo Kramberger.

Otrok lanskoletnega Katarininega topolovanja je dvojezična pesniška brošura Naselili smo se v tkanine/Ci siamo insediati nei tessuti. V njej so ponatisnjene nekatere pesmi iz avtoričinega prvenca Negotovosti navkljub, novost je seveda v tem, da so sedaj dostopne tudi italijanskim bralcem. Tem so dodane nove (Vas, Prihod, Nadiža, Ponesrečenka, V imenu vasi), ki so nastale lani poleti v Beneški Sloveniji. Dejansko je tam, kot piše Katarina, zanje nastajalo le gradivo, ki ga je v naslednjih mesecih prelila v verze. Dopolnjuje jih svojevrsten Razlagalni slovar Topolovega, ki ga sestavljajo krajše pesmi in v katerem so pojmi opisani tako, kot jih je avtorica doživljala.

Pesniški del dopolnjujejo esejistični zapisi. Prvega z naslovom Razkošje samosti bomo našli v začetku, v njem Katarina še v nevezani besedi govori o svojem prihodu in bivanju v Topolovem. Tu so se ji vtisnile v spomin predvsem vonjave, od ocvrte čebule in kave iz kafetjere do bistre vode Nadiže. Na koncu knjižice bomo naleteli na avtoričin literarizirani življenjepis, ki ga sama pripoveduje v prvi osebi. Našteva mejnike osebne rasti (selitev v Ljubljano, šolanje na škofijski klasični gimnaziji) in literarnega razvoja (prvi poskusi, objave, udeležba na literarnih delavnicah, urednikovanje itd.).

O Katarini v Topolovem piše arhitektka Janja Šušnjar. Iz zapisa izvemo, da sta se zbližali v času njenih prvih literarnih poskusov. Aljaž Škrlep pa avtoričino poetiko označuje kot Poezijo kljubovanja. Pri tem se poigra z besedo kljub in ustvari nov pojem kljubanje, ki pa avtoričinega ustvarjanja ne more zaznamovati natančno. Njena poetika, tako Škrlep, se ne rojeva kljub nečemu, ampak prav zaradi tistega, kar je. Njena lirika je hkrati ljubezenska in filozofska, saj ni biti brez ljubiti in obratno. Čisto posebno podobo knjižici dajejo ilustracije, pravzaprav črno-bele risbe Elene Rucli, ki upodabljajo Katarinino poezijo, predvsem njen razlagalni slovar, torej z njenim bivanjem povezane pojme in predmete.

Za konec naj zapišem še, da je še kako pohvalno in dobrodošlo, da želi skupina mladih graditi na temeljih, ki so jih pred njimi postavili starejši. Zato naj se mladi slovenski avtorji še večkrat naselijo v tkanine Topolovega. Ne le zaradi same književnosti kot take, ampak tudi da bodo oddaljene vasice Beneške Slovenije, kjer je slovenščina v zadnjih desetletjih po dolgem zatiranju in izseljevanju skorajda vstala od mrtvih, za vsaj en teden v fokusu enega mladih slovenskih pisateljskih ali pesniških ustvarjalnih peres.

  

    

Katarina Gomboc Čeh: III. Nadiža

  

Morda bi bil lahko kakšen od skokov
usoden,
če bi nerodno skočil s skale
in padel pregloboko.

Takšne misli pridejo, če
si nedavno izvedel za smrt,
in reka kljub lepoti
ne more izmiti
strahu.

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   

Katarina Gomboc Čeh – Primož Sturman – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   
Primož Sturman
O avtorju
Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2018 pri založbi Litera izdal zbirko kratkih zgodb Gorica je naša. Po izobrazbi je zgodovinar, po poklicu pa učitelj. Vsakodnevno potuje med Krasom, kjer živi, in Trstom, kamor se vozi v službo na Licej Antona Martina Slomška.