Primož Sturman – Jedrt Lapuh Maležič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Vsakič, ko se v slovenski književnosti, posebno če ta nastane v središču, pojavi Trst, zastrižem z ušeši. Tokrat ob drugem romanu Jedrt Lapuh Maležič Napol morilke, ki ga je v prvi polovici letošnjega leta objavila novomeška Goga. Avtorica je lastne namene glede dela razkrila že v ljubljanskem Pritličju ob predstavitvi romanesknega prvenca Vija vaja ven, ki je konec leta 2018 izšel pri mariborski Literi. Če me spomin ne vara, so bile Napol morilke najprej namenjene Beletrini, a sta avtorica in založba sporazumno razdrli že podpisano pogodbo, besedilo pa je presenetljivo hitro našlo novega založnika.
Res se ne zgodi pogosto, da se avtor ali avtorica, ki po pedigreeju ni tržaški Slovenec ali tržaška Slovenka, loti tako specifičnega problema, kakor je zapleteno nacionalno vprašanje v mestu v zalivu. Prvemu je to uspelo Fulviu Tomizzi v delu Mladoporočenca z Ulice Rossetti, v novejših časih pa Juriju Hudolinu v njegovem Trst via Ljubljana. Za oba lahko trdimo, da sta v slovensko tržaško književnost naredila nekakšen poseg od zunaj.
Napol morilke Jedrt Lapuh Maležič pa so od komaj omenjenih del precej različne. Okrog osišča romana se namreč nacionalno vprašanje suče v zelo omejeni meri. Čeprav so se vse tri ženske protagonistke rodile v Trstu in so po narodnosti Slovenke, jih veliko bolj od tržaškosti in tam izgubljenega slovenstva zaznamuje splošnejše vprašanje večnega begunstva, z njim povezanega tujstva, predvsem pa odnos do nasprotnega spola. Zgodba opisuje dvajset let življenja ženskega dela rodbine Zanut-Štoka. Pravzaprav je zanimiv že priimek Zanut, ki bolj kot slovensko zveni furlansko. Če mi je na tem mestu dovoljeno se malce poigrati z onomastiko, bi se priimek v slovenščini glasil Janežič, Ivančič ali kaj podobnega (Zuan=Ivan=Janez).
Za beg iz mesta v zalivu se mati in hči odločita po požigu Narodnega doma in vse manj prikritih grožnjah naraščajočega fašizma, pa tudi po razhodu (sicer ne uradnem oziroma formalnem), ki ga pripadnica srednje generacije Marina doživi s soprogom Antonom. Ob tem nam zgodba večkrat namigne, da bi lahko Antona s tovarišem poleg politične sle in gospodarskih interesov povezovalo še kaj več, denimo homoerotični odnos. Samo mesto Trst in njegovo slovenstvo torej v delu odigrata precej nespecifično vlogo, kakor bi jo lahko katerikoli drugi kraj.
Zanimivo je opazovati čutenje glavnega lika Marine skozi celoten roman, ki ga zaznamuje izgnanstvo. Ne le, da se povsod počuti tujka, čeprav se ljudje okrog nje (najprej v naselju Bubani pri Rovinju, nato v Mariboru) vsaj navidezno trudijo, da bi ji poskušali »pričarati« čim večjo domačnost. Če se je družina iz domačega mesta umaknila zaradi naraščajočega nasilja skvadristov (črnih srajc), jo drugod preganjajo druge vrste »fašisti«. V Istri gostiteljski družini (gre za sorodnike) neznani vandali le dve leti pred hudo pozebo leta 1929 posečejo vse oljke, na katerih temelji domače gospodarstvo, v Mariboru pa na nerazumevanje okolice in izključenost iz družbe naletava predvsem najmlajša Zorka, čeprav so ženske našle zatočišče pod streho uglednih meščanov primorskih korenin.
Marina pa ni le žrtev lastne odtujenosti, ampak tudi in predvsem disfunkcionalnega odnosa z gospodovalno materjo, kateri se ni zmožna upreti, zato že celo življenje prenaša njeno telesno in duševno nasilje. Mati (ki se v drugi polovici romana preimenuje v nono) je mestoma prikazana kot stereotipna »krščanarka«, če je res, da je zadrta klerikalka, ki ji je mar samo za Boga in Cerkev, ne gre pozabiti, da je primorsko krščanstvo oziroma katolištvo v tem času znalo biti tudi precej drugačno: prav slovenski in hrvaški duhovniki so namreč še najbolj parirali naraščajočemu raznarodovalnemu pritisku, ki je prihajal iz obeh Rimov (Mussolinijevega in papeškega), in trmasto vztrajali v materinščini (beri France Bevk, Kaplan Martin Čedrmac).
Zanimiv je tudi romaneskni jezik. Če gre avtorici priznati, da se je marsikje znala približati primorski govorici in v besedilo, predvsem v dialoge, vključila nekatere specifične primorske izraze, se še največkrat pri tretjeosebnem pripovedovalcu pojavijo pogovorne besede, ki so bolj v rabi v osrednjeslovenskem, torej kontinentalnem prostoru. S tem jezik večkrat žal odčara neko prostorsko posebnost oziroma vzpostavlja distanco med pripovedovalcem in liki.
Napol morilke niso toliko roman o treh generacijah tržaških Slovenk, saj glavni poudarek besedila ni na izgubljenem oziroma nerazumljenem tržaškem slovenstvu, ampak bolj na ženskosti. Vsaka od treh protagonistk gleda na življenje gledajo s svojega zornega kota. Najstarejša vztraja v svoji avstro-ogrski vzgoji, ki se ji zdi očitno edini možna in pravilna, pa čeprav je hčerka že odrasla, srednja je neodločena in zato neprestano koleba, medtem ko je najmlajša (ki je z nono spletla presenetljivo dober odnos) prepričana, da je boljša prihodnost mogoča in je zanjo pripravljena dati svoje življenje. Po razkosanju Kraljevine Jugoslavije (zanimivo bi bilo v romanu kaj prebrati o doživljanju prihoda nemške vojske v mesto ob Dravi) se odloči pristopiti v OF in tako narediti korak, ki ga njena mati ni bila zmožna, čeprav se je dvajset let srečevala s komunisti in njihovimi mesijanskimi prepričanji o boljšem jutri. Moški liki pa v zgodbi igrajo bolj postranske vloge in zato vanjo vstopajo za krajši čas.
