/ 

Enajst let in pol tišine Davida Bandlja

Primož Sturman – David Bandelj – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

David Bandelj: Enajst let in pol tišine, Slovenska matica, 2020.

     

Latinščina premore veliko pregovorov in rekov, ki se uporabljajo še dandanes. Drugi del enega od teh se glasi perseverare diabolicum, kar v slovenščini pomeni, da je vztrajati hudičevo. Včasih pa je vztrajati potrebno in nujno. To lahko brez težav zapišemo za Davida Bandlja (Gorica 1978), ki je na slovensko literarno sceno (takrat še kot Bandelli in študent primerjalne književnosti v Ljubljani) stopil leta 2000 s prvencem Klic iz nadzemlja, nadaljeval šest let kasneje z Razprtimi svetovi, leta 2012 pa (tokrat že kot Bandelj in doktor literarnih ved) zaključil svoje prvo pesniško poglavje z Odhodom. Skupni imenovalec naštetih pesniških zbirk ni samo ta, da je v njih zbrana predvsem duhovna poezija, ampak tudi da so vse tri knjige izšle pri tržaški Mladiki.

Avtor si je več let prizadeval, da bi svojo poezijo vendarle objavil v matični domovini oziroma njenem središču – Ljubljani. Čeprav so vse založbe, do katerih je stopil, zavrnile celo dve njegovi neobjavljeni pesniški zbirki, ki torej še vedno čakata na izid, se mu je – skoraj pregovorno – s tretjo le posrečilo. Pred nami je tako Enajst let in pol tišine, ki je letos jeseni izšla pri Slovenski matici. Izdaja še vedno ohranja pridih zamejstva, saj se tržaška Mladika pojavlja kot njen sozaložnik.

Kdor se bo spraševal, o čem je avtor tako dolgo molčal, odgovora ne bo dobil. Naslov knjige namreč ni samoreferenčen, saj so pesmi posvečene žrtvam holokavsta. Tako dolgo bi bili namreč tiho, če bi se vsakega umorjenega spomnili z minuto molka. Vzgib za zbirko in pesmi v njej je avtor dobil ob obiskih uničevalnega taborišča Auschwitz-Birkenau na Poljskem, kamor je večkrat potoval kot spremljevalec svojih dijakov, in sicer v okviru projekta Vlak spomina, ki ga organizira italijansko združenje Deina.

Knjigi je spremno besedo pripisal ddr. Igor Grdina, ki med drugim pravi: »Velikega opravila (…) se pesniška zbirka Davida Bandlja loteva v skrajno težavnem položaju, v prostoru smrti, kjer je mnogim odvzteta kakršna koli beseda in lahko govore le redki. Zato jo gre odpreti ter občutiti in pretehtati, kar je zapisano v njej.«

V njej je seveda zapisano marsikaj. Vsebinsko so pesmi razdeljene v dva večja poetična sklopa. Prvega uvajajo štirje verzi v Auschwitzu umorjenega poljskega pesnika judovskih korenin Itzhaka Katzenelsona, drugega citat Borisa Pahorja, med zadnjo pesmijo in spremno besedo pa bomo našli vzklik slikarja Zorana Mušiča Nismo poslednji! O avtorjevem slogu lahko rečemo, da tudi v Enajstih letih in pol tišine nadaljuje s prostim verzom, malimi začetnicami (razen na začetku pesmi), neenako dolžino kitic in opustitvijo ločil. V pesmih avtor obere človeško bit do kosti, saj snov zajema iz enega najmračnejših poglavij človeške zgodovine. Nekatere pesmi so izredno kratke in bolj podobne prebliskom, večkrat se Bandelj v njih tudi poigra z besedami, čeprav je končni učinek tovrstne igre vse prej kot zabaven. Lirski subjekt se od pesmi do pesmi korenito spreminja. Enkrat je prvooseben, naslednjič drugooseben, večkrat pa v isti pesmi hkrati edninski in množinski.

Avstrijsko-ameriški politolog in zgodovinar judovskega rodu Raul Hilberg je v enem svojih pomembnejših del o holokavstu za to obdobje izoblikoval tri človeške kategorije: v prvo spadajo žrtve, v drugo krvniki, v tretjo pa opazovalci. Verjetno je bilo zadnjih še največ. Avtor nam holokavst v veliki meri kaže preko oči žrtev, deloma pa tudi opazovalcev. To so denimo poljski deček, strojevodja ali naključni mimoidoči. Razumljivo se Bandelj noče postaviti v kožo krvnikov. Na Nürenberških procesih so se namreč obtoženci branili z besedami, da so le izvajali ukaze nadrejenih.

Avtorjeva potopljenost v klasično kulturo je razvidna iz citatov in naslovov v latinščini – Ad Parnassum, Delirium profanum, Delirium sacrum, Nemo omen ipd. Med verzi bomo našli prispodobo kuhane žabe. Pesnik uporabi refren, ki se vzdolž pesmi spreminja (ni še čas, ko bo čas, to je čas). Nekje se pokaže redukcija človeka na žival, ki že prehaja v kanibalizem. Bog je pri tem pasiven. Aliteracijo bomo našli v pesmi Drobljenje, sinestezijo pa v Obredih slovesa. Potovalki bosta otrokoma, rojenima 1930 in 1939 grobnici.

Še najbolj pretresljive so Litanije, v katerih avtor našteje skoraj petdeset žrtev z imeni od A do Z in priimkom Bandel, v glavnem iz vzhodne Evrope, ki jih je zasledil v Auschwitzu. V pesmi Samudaripen pa skandira morišča dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Zbirko zaključuje Dediščina, ki nas z močno prispodobo blata in prahu, ki sta se ob obisku taborišča nabrala na čevljih lirskega subjekta, opozarja, da mora sodobni človek breme in težo holokavsta nositi s seboj.

David Bandelj: Dediščina

    

Doma
si sezujem čevlje

odnesem jih v kopalnico
da bi jih opral
tam začenjam počasi luščiti
z njih blato
in ga zbiram v majhni škatli

hči me vpraša kaj delam
odgovorim ji
da to ni blato
ampak so ljudje

škatlo pokopljem in z njo nekaj sebe

čevljev ne operem

ostanki vseh ki so na njih
bodo
hodili
z menoj

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   

    

Primož Sturman – Davida Bandelj – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2018 pri založbi Litera izdal zbirko kratkih zgodb Gorica je naša. Po izobrazbi je zgodovinar, po poklicu pa učitelj. Vsakodnevno potuje med Krasom, kjer živi, in Trstom, kamor se vozi v službo na Licej Antona Martina Slomška.