/ 

Lovim pomladni veter Cirila Kosmača

Ciril Kosmač – Primož Sturman – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   
         

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Ciril KosmaČ. Lovim pomladni veter. Izbor Andraž Gombač in Nanča Kosmač Kogej. Beletrina, 2020.

Okrogli obletnici (110-letnica rojstva in 40-letnica smrti) sta bili v začetku jeseni povod za izid dobrih šeststo strani dolge novelistične zbirke Cirila Kosmača Lovim pomladni veter. Avtor, doma s Slapa ob Idrijci, je eden od listov na literarni štiriperesni deteljici Posočja, ki se začne z Ivanom Pregljem, nadaljuje s Francetom Bevkom in seveda Kosmačem, zaključuje pa s Sašo Vugo.

Ni odveč zapisati, da je Kosmač eden najboljših slovenskih stilistov. V njegovi najnovejši knjigi, ki sta jo uredila pisateljeva hčerka Nanča Kosmač Kogej in novinar ter urednik za kulturo pri časopisu Primorske novice Andraž Gombač, je zbranih nad trideset novel, ki so bile doslej posejane v periodičnem tisku, ne samo v revijah, ampak tudi v dnevnem časopisju.

Po prebrani knjigi ni težko ugotoviti, da pripoveduje Ciril Kosmač vedno eno in isto zgodbo, to je pripoved o svojih domačih krajih in ljudeh. Posebnost je seveda v tem, da to dela vedno na nov način, v neki noveli nam odstre pogled na lik ali dogodek, ki je bil v pretekli šele nakazan, in tako naprej.

Ima pa izid zbirke Kosmačevih novel v letu 2020, ki za Primorce predstavlja 100-letnico nekaterih prelomnih dogodkov, kot sta bila požig Narodnega doma in podpis Rapalske pogodbe, poleg tega pa še 90-letnico ustrelitve bazoviških junakov, seveda poseben pomen. Knjiga namreč izhaja v času, ki nam, žal ne le pri zahodnih sosedih, ampak tudi v matični domovini, ponuja (če že ne vsiljuje) zelo drugačne poglede na polpreteklo zgodovino od tistih, ki so se zasidrali v kolektivno zavest Primorcev. Za primorskega človeka je bil, je in bo ostal fašizem največje zlo polpretekle zgodovine, pasivno kljubovanje, ki se je kmalu prerodilo v oboroženi boj proti okupatorju, pa neminljiva vrednota.

Dvajsetletno rimsko strahovlado v Kosmačevi knjigi najbolje ponazarjajo ne le črn kamion z zloveščo sireno, ki je bil v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja strah in trepet tamkajšnjega prebivalstva, saj so se na njem v vas večkrat pripeljali fašisti in se z batinami ter ricinusovim oljem znesli nad nič krivimi mimoidočimi, ampak tudi in predvsem odnos uradne okupatorske oblasti (karabinjerjev, finančnih stražnikov, šole) do domačinov, ki je bil nadvse nadut, češ da morajo Slovenci Italiji biti hvaležni, saj jih je osvobodila avstrijskega jarma in jim, divjakom, prinesla dvatisočletno rimsko kulturo. Podobno kot večina ustvarjalcev, ki so doživeli ta hudi čas (Boris Pahor, Alojz Rebula in Ciril Zlobec), tudi Kosmač ne goji zamere ali sovraštva do sosednjega naroda, čeprav se je ta v prvi polovici dvajsetih let dal utvariti Mussoliniju in njegovim puhlicam o mogočnem Italijanu, ki naj se zgleduje po dvatisočletni rimski kulturi.

Da bolje razumemo Cirila Kosmača, se moramo torej najprej vživeti v kraj, kjer se je rodil, odraščal in živel do svoje polnoletnosti. Čeprav je večino življenja preživel drugje (veliko tudi v tujini), je svojo književnost v zelo veliki meri posvetil rodni zemlji. Slap ob Idrijci je kraj ob istoimenski reki in njeni dolini, ki jo od juga omejuje Banjška, od severa pa Šentviška planota. Čeprav je glede na večja naselja v Posočju nekoliko odmaknjen, so vanj v preteklosti vseeno prodirali vplivi z zahoda. Naselje je torej utripalo (in še utripa) s Posočjem, ki je od nekdaj živelo v simbiozi tako z Beneško Slovenijo kakor tudi z bližnjimi furlanskimi kraji.

Prav spomin na dom je Cirilu Kosmaču pomagal preživeti zahtevne življenjske preizkušnje, kot so bili aretacija in bivanje po zaporih med Gorico, Trstom, Koprom in Rimom, begunstvo v Kraljevini Jugoslaviji in Franciji ter ne nazadnje tudi povojni poskusi šikaniranja, ki pa so avtorja le oplazili, saj so se bili zanj pripravljeni postaviti najvidnejši člani takratnega slovenskega oz. jugoslovanskega političnega vrha.

V zbirki Lovim pomladni veter seveda najdemo tudi besedila, ki so postavljena drugam. Taka je recimo novela Hiša št. 14, ki je izšla leta 1934 v Sodobnosti in opisuje zanikrno stavbo v zatohlem tržaškem starem mestnem jedru, kamor je oblast pahnila ljudi z roba družbe. To so bili seveda v največji meri pripadniki „manjvrednih rodov“, torej Slovenci ali Furlani oziroma njihovi potomci. Ti so opravljali najbolj umazane in zahtevne poklice, ki se jih nihče drug ni želel lotiti. Marsikdo se je v prividu, da bo izboljšal svojo bivanjsko usodo, udinjal tedanjim oblastnikom, ki pa so ga še kar naprej sovražili in poniževali.

Nekaj prostora je v prozi Cirila Kosmača odmerjenega Franciji, saj je tam preživel prva leta druge svetovne vojne. Pred svetovnim spopadom je živel v Parizu, nato se je bil prisiljen umakniti v južni del Francije, v t. i. Vichyjsko republiko. V noveli Prebujenje zelo doživeto opisuje dogodke s konca marca oziroma z začetka aprila 1941, ko je Kraljevina Jugoslavija oklevala med zavezništvom s Hitlerjevo Nemčijo in pristopom k trojnemu paktu oziroma naslonitvijo na protifašistični tabor. Meščani Marseilla so takrat na kraj, kjer sta sedem let prej pod streli makedonskega atentatorja padla jugoslovanski kralj Aleksander I. in francoski minister Barthou, ves dan nosili cvetje in vsi, celo šoferji, so bili pozorni, da ga ne bi po nepotrebnem pomendrali. Tudi oblast je dogajanje le opazovala. Najboljšo simbiozo med navezanostjo na domovino in svetovljanstvom pa Kosmačevo pripovedništvo doseže v noveli Osnutek za daljšo zgodbo, v kateri sta opisana Janezek in Angelca, vaščana, ki se zaradi fašizma in neprijaznih gospodarskih razmer odločita za emigracijo v Francijo. Pripoved opisuje tri zgodovinske trenutke, in sicer življenje na vasi, srečanje v Parizu pred drugo svetovno vojno in po njej. Primerjava je seveda neizprosna. Bolj ko čas mineva, bolj oddaljena je domovina, o njej v Franciji rojeni potomci ne želijo niti slišati.

Če se vrnemo v Kosmačevo rodno dolino, bomo v njej posvečenih novelah z več zornih kotov spoznali vaškega gostilničarja Modrijana, velikega oportunista, ki pravi, da je vsaka oblast dana od boga, nesrečnega in zagrenjenega Barbarona, ki naposled obleče črno srajco in oblasti ovaja sovaščane, brigardija karabinjerjev Cesareja Barandella, ki je zavisten caposquardi fašistične milice Salvatoreju Leonardisu, poštarja Micheleja Sabbadinija, ki v vas pride z mamo, italijansko učiteljico Ermenegildo Negretti, za katero slovenski učitelj pravi, da ni hudobna, ampak le nesrečna, saj so jo v težkih časih poslali v zahtevne kraje, dolgoletnega župnika Teodorja Čarja, ki ima s svojo avtoriteto v pesti vse sokrajane, in še bi lahko naštevali.

Za sklep lahko zapišemo, da je Ciril Kosmač v svojih delih postavil neminljiv literarni spomenik domačim krajem in ljudem. V hvaležnost in spomin so v njegovi rojstni hiši na levem bregu Idrijce uredili muzej in spominsko pot, v bližnji Baški grapi pa spominsko pot, ki nas vodi po krajih prvega slovenskega celovečernega igranega filma Na svoji zemlji, za katerega je Kosmač po svoji noveli Očka Orel napisal scenarij. Nič manjši spomenik pa ni zbirka Lovim pomladni veter, ki ne obeležuje le avtorjevih življenjskih obletnic, ampak tudi pomembne mejnike v sodobni primorski in slovenski zgodovini.

 

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

     

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Ciril Kosmač – Primož Sturman – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   
         
O avtorju
Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2018 pri založbi Litera izdal zbirko kratkih zgodb Gorica je naša. Po izobrazbi je zgodovinar, po poklicu pa učitelj. Vsakodnevno potuje med Krasom, kjer živi, in Trstom, kamor se vozi v službo na Licej Antona Martina Slomška.