Primož Sturman – Boris Pahor – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Kar se spomnim, sem zanj prvič slišal v prvem letniku nižje srednje šole (šestem razredu tedanje slovenske osemletke), ki sem jo obiskoval na Opčinah med jesenjo 1991 in pomladjo 1992. Profesorica slovenščine Majda Guštin Colja je za nas med uro berila (kakor smo tedaj rekli književnosti) pripravila njegovo novelo Metulj na obešalniku. Ni treba posebej poudarjati, da smo bili ob branju pretreseni. Februarja 1992 je pisatelj končno prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, in sicer kot eden od prvih, kateremu so popravili krivico za nazaj, nastalo v času uradnega enoumja.
Čez tri leta sem že obiskoval tržaški licej Franceta Prešerna, ko smo prav tako pri uri slovenščine s prof. Slavo Starc brali njegove Rože za gobavca, posvečene spominu Lojzeta Bratuža. Ob koncu višje srednje šole (gimnazije) se je naš razred s paralelko prijavil na tekmovanje Med dvema ognjema, ki ga je prirejal slovenski programski oddelek Deželnega sedeža RAI za Furlanijo – Julijsko krajino. Če se ne motim, je bilo na tekmovanju pet programskih sklopov (šport, zgodovina, aktualnost itd.). Zmagovalec vsakega sklopa je nato izžrebal oštevilčeno kuverto z namigom. Ker smo bili najuspešnejša ekipa, smo dobili največ namigov in tudi pravilno ugotovili ime skritega gosta. Tedaj 86-letni pisatelj kljub svoji častitljivi starosti še ni užival narodne in evropske slave, nas je pa kljub vsemu znal nagovoriti. V krajšem posnetku je govoril o ljubezni do življenja, ljubezni do besede in navsezadnje ljubezni do ljubezni …
Osebno in družbeno prelomno leto 2007 (takrat sem diplomiral, decembra pa je padla še zadnja meja med Italijo in Slovenijo) je bilo zame v znamenju kar dveh intervjujev z njim. Prvega sem opravil spomladi ob 40-letnici izida Nekropole, in sicer za Delove Književne liste. Tedanji urednik Igor Bratož mi je zaupal, da intervju z njim rade volje objavi, čeprav mu je pred leti dobesedno raztrgal roman Zibelka sveta. Tudi intervjuvanec je imel pomisleke, ker je menil/vedel, da mu urednik ni naklonjen. Vseeno sva se dogovorila in se usedla za mizico enega od tolikih lokalov na Drevoredu XX. septembra, nekdanjem tržaškem Akvedotu.
Jeseni pa sem danes že pokojnemu tedanjemu uredniku Primorskega dnevnika Dušanu Udoviču ravno tako predlagal intervju z njim, saj je nekaj tednov ali mesec poprej prejel najvišje francosko državno odlikovanje, Red legije časti. Tudi pri Primorskem dnevniku so bili časi, ko so se rane počasi celile. Če me spomin ne vara, je bil za Pahorja to prvi večji intervju za Primorski dnevnik po letu 1975, torej po Kocbekovi aferi. Ob koncu svojega mandata se mu je za tedanjo gonjo v imenu uredništva opravičil odhajajoči odgovorni urednik Bojan Brezigar, intervjuvanec pa je novemu vseeno postavil pogoj za pristanek, in sicer objavo pisma uredništvu o tedaj aktualni temi. Pahorjevo pismo je prispelo v uredništvo časopisa natipkano na pisalni stroj.
Ko je torej Primorski dnevnik njegovo zahtevo izpolnil, sem pisatelja še enkrat povabil k pogovoru. Našla sva se na Oberdankovem trgu, najprej je zahteval, da ga peljem po časopis v trafiko na Ulico Ghega, nato pa še domov. Istočasno sem moral obvestiti fotografa Damjana Balbija, da slikanje ne bo potekalo v mestnem središču, ampak pod Kontovelom. Ko sva prispela v njegovo barkovljansko bivališče (pravzaprav je bilo Pahorjevo zavlačevanje zame odlična priložnost, da sem prvič in zadnjič obiskal njegov dom), naju je že čakal fotograf. Pisatelj je rekel, da ne želi biti fotografiran z medaljo na prsih in priznanjem v rokah, ampak samo z medaljo na prsih, uokvirjeno priznanje pa naj fotograf posname posebej. Tudi na vogalu hiše s pogledom na morje ni želel biti posnet, saj je pripomnil, da je v sporu s sosedi glede določitve meje zemljišča. Intervjuja tisti dan nisva opravila, vprašanja je želel imeti po elektronski pošti. Odgovore sem prejel čez kak teden. Nastalo je krasno besedilo z veliko fotografijo za takratno rubriko Primorskega dnevnika Fokus.
Sledila so leta, ko so Borisa Pahorja končno priznali v Nemčiji, Italiji in nazadnje tudi v Sloveniji. Najini poti sta se znova združili ob začetku prejšnjega desetletja. Ob 20-letnici slovenske samostojnosti so se poravnale vse zvezde in dozorel je čas, da izidejo zbrani politični spisi slovenskega disidenta Franca Jeze (1916–1984), ki se je rodil na Hajdini pri Ptuju, večino življenja pa preživel v Trstu, kjer je tudi umrl. Zamisel je tedanjemu uredniku Slovenske matice Dragu Jančarju omenil prav Boris Pahor, v začetku leta 2011 pa sva Jančarja na Matici obiskala Jezova hčerka Evelina, ki je izrecno želela, da se knjiga izda v Sloveniji (vse svoje spise je Jeza objavljal v zamejstvu in zdomstvu), in podpisani ter se dogovorila, da delo čim prej izide. Treba je bilo zbrati in preslikati gradivo, ki se je v glavnem nahajalo v zdomskem tisku. Sam sem prevzel to nalogo, Pahor je zbrano gradivo uredil, monografija z naslovom In zgodil se bo čudež pa je prišla iz tiskarne v začetku poletja 2012. Enkrat smo jo predstaviti v Trstu v Društvu slovenskih izobražencev (za predavateljsko mizo smo sedeli trije, poleg Pahorja in mene še Jezova hčerka Evelina) ter na novinarski konferenci v prostorih Slovenske matice novembra 2012.
Svoje zadnje poglavje o Pahorju sem s kolegoma Davidom Bandljem in Nejcem Rožmanom Ivančičem zapisal poleti 2019, ob njegovem 106. rojstnem dnevu, ko ga je slovenska javnost tako zavzeto hvalila, hkrati pa njegovih del še vedno ni bilo (in še vedno ni) med obveznimi avtorji v učnem programu slovenščine za 4. letnik gimnazij in drugih srednjih šol. Peticija, naj se stvar čim prej uredi, je bilo naše svojevrstno rojstnodnevno darilo oziroma voščilo ostarelemu velikanu, ki je medtem že dobil kip v ljubljanskem parku Tivoli. Podpisov je bilo več kot petsto, naše želje pa se (zaenkrat še) niso izpolnile.
Boris Pahor še zdaleč ni bil samo to. V meni je živel predvsem kot pričevalec o grozotah nacističnih taborišč in bil svojevrstna garancija, da se v času njegovega življenja v Evropi kaj takega ne more več ponoviti. Bil je človek, ki sem ga največkrat opazoval od daleč, najini osebni stiki so bili po večini delovne narave. Nekje imam shranjeno njegovo pismo iz leta 2009, ko sem želel v Trstu ustanoviti nekakšno alternativno literarno revijo oziroma zbornik po vzoru njegovega Zaliva, a se je projekt na koncu izjalovil. K sodelovanju sem seveda tedaj povabil tudi njega, a je povabilo zavrnil z utemeljitvijo, da mora nova stvar nastati na mladih močeh. Zavrnitev je bila sicer neprijetna, skupaj z izjalovitvijo projekta pa je s časom dozorela v življenjsko lekcijo.
Upam, da bodo v prihodnjih mesecih in letih slovenski župani tekmovali v poimenovanju ulic in odkrivanju spomenikov Borisu Pahorju. Prav bi bilo, da se mu tovrstno priznanje izkaže tudi v Trstu, mestu, kjer se je rodil, živel in umrl.
Trst, 30. maj 2022
