/ 

Iz zbirke »Piš čez sen«

 

Primož Čučnik o poslanih pesmih

Zakaj sem izbral te pesmi? Mogoče zato, ker v njih frči veliko ptičev in tudi neka »anarhična« raba jezika, ki dobro sodi semle. In najbrž zato, ker me vrabci vedno, kot nekakšna nezloslutna znamenja, ki se ponavljajo, spomnijo na to, kakšen sem bil in kaj se je zgodilo. Bil sem preveč objesten in zgodilo se je nenadoma.

 

***

 

VEDNO SEM tudi ptič
živčnega spreletanja
z veje na vejo
čivkastega oglašanja
švistenja sem in tja
med napušči
ne prepuščanja robov

frčim v skupini
podobnih preplašencev
za koščkom mesa
odpadkom zelenjave
s prikimavanjem se odrinem
od ostre žice
ki me dvigne

na varno višino
zrak je gost potiska k tlom
kot sokol pikira in me
zgrabi s skoraj iztrebljeno
hitrostjo zato upoštevam
ta vidik narave

vedno sem tudi osa
najdem vsako luknjo
sadež v katerem se sušim
preobrazim v kaj
manjšega v vsako
drobtinico prilezem

v vsako poro poginem
razpadem v vsakem mesu
moj čas je kratko-
časje ne poznam
črvov vrinem se v
vsak časnik odrinem

kot manj pomemben
aspekt časa

 

***

 

NIMAM VELIKO votka
izpovedi o tem kar počnem
ampak to povem
treba je govoriti o tem
medtem ko se nam dogaja
početi to in ono

zapleteni v čudne napetosti
med državami zunaj
dosega normalne komunikacije
poskusil sem vse
konvencije sem prevrnil
iz vrisanke v vslišanko

samo zato da bi slišal
želje vsakdanjih pogovorov
otožnih odraslih živali
govoriti o tem in onem
pomene prekinitev molčanja
o katerem neprekinjeno

teče beseda medtem ko
moledujem in vlečem za uhlje
svojega trmastega osla
on se noče premakniti
z mesta dogaja se
da zaostane

po krivem obtolčen od
kotaljenja po padcu na uho
pripoveduje svojo
kratko pesmico o vsem
vanjo skuša ne-
poškodovano

zajeti realnost
ki je vedno poškodovana

 

***

 

BIL SEM VRABEC ki je poginil
zaradi moje objestnosti
žvrgolim kot navita budilka
zdaj sem skobčevka
skozi balkonska vrata sfrčim
zrak iz balona

nikoli več me ni bilo
na spregled
v ustih nimam zob
glasovi ki jih proizvajam
s tresenjem glasilk
ne prestrašijo pogoltnih vran

zdaj sem skljuvan
negiben
nikoli več se ne zbudim
s takšnim perjem
v takšno žvrgolenje
moji krempeljci
reinkarnirani v glasilke

zapihajo zanihajo
ko naj bi že utihnili
obdrgnem žleb
šinem vanj in se zlijem
kot deževnica

postanem
v pravopissss
ujeti VRAPČEK
ko pisnem nekaj besed
samo piš sem
pišsem

   

   

Primož Čučnik
O avtorju
(fotografija Mojca Pišek) Primož Čučnik je pesnik, občasni esejist, prevajalec, urednik in založnik, izdal je približno deset pesniških knjig, eno prozno in dve 'esejistični'. Njegova knjiga Dve zimi (Aleph, 1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec, za Delo in dom (Prišleki, 2007) je leta 2008 dobil nagrado Prešernovega sklada. Tudi njegova zadnja knjiga je pesniška in se imenuje Ti na S (Prišleki, 2017). Tudi nova knjiga bo pesniška (iz nje so pesmi) in imela bo naslov Piš čez sen (Prišleki, 2019).