Prek miru do ravnovesja

Filokalijo, ki velja za največje delo pravoslavne krščanske tradicije, imenujejo tudi biblija pravoslavne duhovnosti. V grščini filokalija pomeni ljubezen do lepote duše. Ta je vedno aktualna, toliko bolj danes. Predstavlja pot osvobajanja v informacijsko prenasičenem svetu od odvečnega in nepomembnega, ki nas teži. Sovpadanje svetovnega zloma in začetka družbenih sprememb, ki smo jim priča zadnja leta, ter izid prvega in drugega zvezka Filokalije v slovenščini ni naključje. V času, ki nas še posebej poziva k premisleku o nas samih, smislu življenja in delovanja, so ta besedila več kot aktualna. Govorijo o človekovem osvobajanju od samega sebe, svojih zablod in preganjanj, v katera se je ob sledenju nesmislom obsodil sam. Govorijo o poti osvobajanja, da bi dosegali mir in dosegli ravnovesje. Prostor, v katerega prihaja Božja beseda z novim smislom, razodeto resnico, je srce, ki ga je treba nenehno očiščevati zla.

Filokalija velja za največje delo pravoslavne krščanske tradicije. Poleg Svetega pisma je zaklad krščanske duhovnosti in se imenuje tudi biblija pravoslavne duhovnosti. V grščini filokalija pomeni ljubezen do lepega, ljubezen do lepote duše. Zbirka besedil tridesetih svetih, duhovno prebujenih posameznikov, grških očetov, je napisana v grščini in je nastala med 4. in 15. stoletjem. Poškodovane rokopise je našel v 18. stoletju menih sveti Nikodem Svetogorski v knjižnicah svete gore Atos in jih je z menihom svetim Makarijem Korintskim zbral v zbirko, ki je leta 1782 izšla v petih knjigah v Benetkah.

Prvi izbor iz Filokalije svetih, prebujenih mož, v kateri se um po udejanjanju in zrenju modrosti očiščuje, razsvetljuje in izpopolnjuje, na temo Rojstvo besede je izbrala in v slovenščino prevedla iz angleščine in grščine Ksenja Geister in je v knjižni obliki izšel pri založbi Družina leta 2006. Leta 2020 pa je založba KUD Logos v sodelovanju s Srbsko pravoslavno cerkvijo pod uredniško taktirko Gorazda Kocijančiča izdala prvo knjigo. Ta obsega Kocijančičev predgovor k slovenskemu prevodu, uvod Olivierja Clémenta v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica in uvod Nikodema Svetogorca v Kocijančičevem prevodu ter besedila v prevodu Benjamina Bevca DJ, Žive Borak, Jana Ciglenečkega, Jasne Hrovat in Gorazda Kocijančiča.

Knjiga z naslovom Dobrotoljubje je zaživela že enajst let po izidu v stari cerkveni slovanščini. Prevedel jo je menih Pajsij Veličkovski in izšla je v Moskvi leta 1793. Vpliv znamenite knjige na rusko duhovnost je tudi v delih Dostojevskega. Ljubezen do lepote duše je vedno aktualna, toliko bolj danes. Predstavlja pot osvobajanja v informacijsko prenasičenem svetu od odvečnega in nepomembnega, ki nas teži. Sovpadanje svetovnega zloma in začetka družbenih sprememb, ki smo jim priča zadnja leta, ter izid prvega in drugega zvezka Filokalije v slovenščini ni naključje. V času, ki nas še posebej poziva k premisleku o nas samih, smislu življenja in delovanja, so ta besedila več kot aktualna. Govorijo o človekovem osvobajanju od samega sebe, svojih zablod in preganjanj, v katera se je ob sledenju nesmislom človek obsodil sam, in o poti osvobajanja, da bi dosegali mir in dosegli ravnovesje. Zanimiva je filokalijska trihotomija: srce, duša, razum. Prostor, v katerega prihaja Božja beseda z novim smislom, razodeto resnico, je srce, ki ga je treba nenehno očiščevati zla.
V prvem zvezku Filokalije so predstavlja besedila prvih desetih prebujenih grških očetov, ti so: sv. Anton Veliki, sv. Izaija Puščavnik, Evagrij Samotar, sv. Janez Kasijan Rimski, sv. Marko Asket, sv. Hezihij Prezbiter, sv. Nil Asket, sv. Diadoh – škof Fotike, sv. Janez s Karpatosa, sv. Teodor – škof Edese. Za namen predstavitve knjige, ki jo priporočam v branje, sem si izbrala kar prvega prebujenega grškega moža iz knjige, to je sveti Anton Veliki. Ta je prignal krepost in brezstrastje do skrajnega vrha. V njegovih besedilih ni omembe Kristusa in Svetega pisma, ne naslanja se na evangelij, v tem kontekstu poda le vero v Sveto Trojico: »Sin je v Očetu, Duh v Sinu, Oče pa je v obeh.« Njegova misel o tistih, ki spoznavajo Boga, nazorno pojasni razliko, ki se vzpostavlja v odnosu do drugih, nereligioznih, neverujočih ljudi, ki se ne ukvarjajo z duhovnostjo. In je zelo sodobna. Namreč ti, pravi sveti Anton Veliki, so »polni vsakršnih dobrih vzgibov in hrepenijo po nebeških resničnostih ter zaničujejo tuzemske stvari. Mnogim takšni ljudje niso všeč, kakor tudi številni niso všeč njim«.

Ta puščavski oče, nepismeni mož, je z modrostjo razsvetljenim umom dajal nasvete tistim, ki so mu zastavljali vprašanja. Izražanje svetega Antona Velikega je preprosto in neizumetničeno. Za prevod je poskrbel Jan Cigelnečki. Naj navedem nekaj ilustrativnih primerov: »Izogibaj se učiti množico o pobožnosti in pravilnem življenju«; »Pred oči si hitro prikliči smrt in nikoli ne boš hrepenel po slabih in zemeljskih stvareh«; »Um ni duša, temveč dar Boga, ki odrešuje dušo«; »Duša je v telesu, v duši je um, v umu pa beseda/mišljenje«; »Um vse vidi, vključno s tem, kar je v nebesih«; »Molče umevaš, in ko si doumel, spregovoriš. Um namreč v molku poraja besedo«; »Telo gleda z očmi, duša pa z umom«. Naj vas misel svetega Antona Velikega o daímonu, angelu, božanskem bitju, povabi k miru in branju Filakolije: »Ko zakleneš vrata hiše in ostaneš sam, vedi, da je ob tebi angel, ki ga je Bog določil vsakemu, Grki pa so ga imenovali »božansko bitje« (daímon). Ta angel, ki nikoli ne spi in se ga ne da preslepiti, je vedno ob tebi. Vse vidi in tudi sence zanj niso prepreka. Z njim je na vsakem kraju tudi Bog. Ni namreč kraja ali snovi, kjer ni Boga, kajti on presega vse in s svojimi rokami zaobjema vse ljudi« (str. 80).