/ 

Za človeka gre

   

V Vrabcu Anarhistu objavljamo serijo prispevkov o pravici do splava in svobodi izražanja različnih stališč. Po objavi prispevka dr. Iztoka Simonitija Sovražni govor in njegov kontekst – klerik Strehovec et. al.  20. decembra, 2019 na naslovu http://vrabecanarhist.eu/iztok-simoniti-sovrazni-govor-o-pravici-do-splava/ smo na uredništvu prejeli še nekaj prispevkov na to temo. Ker želimo omogočati prostor za demokratičen dialog, smo se odločili, da jih objavimo. Mnenja posameznih avtorjev ne izražajo nujno stališča uredništva.

  

***

   

Za človeka gre

»Pravica do splava« in njen kontekst

   

Smiselnost odziva

Bralec, ki se prebije čez umotvore Iztoka Simonitija v njegovem eseju »Sovražni govor in njegov kontekst – klerik Strehovec et. al.«1 iz konca preteklega leta, bi lahko preprosto zamahnil z roko in si rekel, da je vsaka polemika s stališči avtorja odveč. Zakaj? Predvsem zato, ker gospod Simoniti piše o vsem mogočem in hkrati o ničemer. Njegova mnenja in prepričanja zletijo v navidezno višino argumentov, poslanih s katapulta več kot očitnega protikatoliškega nastrojenja avtorja, a se žal v istem hipu izkažejo za »strel v prazno«, saj povezovanje »očitnih« dejstev pač ne ustreza resničnosti, ki jo avtor menda želi postaviti v kontekst. Gospod Simoniti ne samo, da ima izkrivljen pogled na katolištvo, ampak z različnimi predsodki celo presoja mišljenja in ravnanja drugih. Slednji so zato zgolj navidezna ideja, ki obstaja samo v njegovi glavi. Soočeni smo torej s še enim povsem legitimnim mnenjem, s katerim pa se nam zaradi njegove nizke intelektualne kakovosti ni potrebno ukvarjati. Zato bi res lahko samo zamahnili in šli naprej.

Odzvati pa se je kljub temu treba zato, ker tematika splava spada med najbolj občutljiva vprašanja današnje (slovenske) družbe. V času, ko na sodišču potekajo obravnave proti patru Tadeju Strehovcu, ki je sicer tudi predmet Simonitijevega eseja, se zdi zelo smiselno preveriti, ali ne gre v celotni razpravi okrog splava vendarle predvsem za vprašanje človekovega dostojanstva in s tem za pravico do človekovega obstoja, ki je dandanes na resni preizkušnji. S tem mislim tudi na dejstvo, da že sama kritika stališč zagovornikov splava vse pogosteje naleti na njihovo določeno nelagodje, ki bi se mu kot družba očitno radi izognili. Od tod po mojem mnenju deloma izvira tudi ta silna vehemenca zagovornikov pravice do splava, ki trdijo, da se o njej ne sme dvomiti. Pa je ta pravica res temeljna človekova pravica, kot recimo pravica do življenja, ki bi jo moral uživati vsak človek, tudi če še ni rojen? Kot bom poskušal pokazati v prispevku, pravica do splava nikakor ni absolutna, saj pri svojem izvajanju takoj trči ob druge pravice.

Nujno je torej, da se v demokratični družbi sliši glas tistih, ki dvomimo v smiselnost splava in se zavzemamo za dostojanstvo življenja od spočetja do naravne smrti. Pravica do svobodnega izražanja različnih mnenj o splavu je v Sloveniji na resni preizkušnji, kot je pokazal tudi nedavni primer odstranitve oglasa organizacije pro-life (t. i. zagovornikov življenja) z mestnega avtobusa v Ljubljani. Vprašanje splava je zaradi pomembnosti vprašanja o življenju vedno nedokončana zgodba. V današnji družbi se še posebej zavedamo, da ne moremo vsega speljati na skupni temelj. Lahko pa kot družba omogočamo, da ima prav vsak v življenju možnost iti po poti, za katero verjame, da je prava. Resnično demokratična družba različno mislečim in živečim zagotavlja sobivanje v miru in sožitju.

Splav v pravnem smislu

Ko govorimo o splavu, ni najbolj smotrno, če takoj posežemo po arzenalu argumentov, ki jih vsebuje določeno svetovnonazorsko prepričanje in mu najverjetneje še sami pripadamo. Razlog je sila preprost: z njimi namreč ne moremo prepričati nasprotne strani, saj bi morali zato utemeljiti tudi predpostavke lastnega nazora, za kar pa po pravilu nimamo ne časa ne interesa. Zakaj bi namreč moral nekdo sprejeti kot nujno, da se človeško življenje začne s spočetjem, je le eno izmed takih vprašanj, ki potrebujejo pojasnilo, preden nam lahko služijo kot argument. Zato je bolj smiselno, če začnemo na drugem koncu, in sicer pri sami praksi. Ta ob etičnih dilemah vedno pomeni pravne odločitve. Kot bomo videli, se na njeni podlagi lahko lotimo tudi vprašanj, ki nadalje posegajo na področje etike ali morale.

Kaj torej o odločitvi za splav, ki jo imamo v tem prispevku pod drobnogledom, pravi pravna stroka? Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki skrbi za »zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki so jih sprejele Visoke pogodbene stranke« z Evropsko konvencijo o spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Konvencija) ter upošteva Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, je zagotovo pravi naslov, da preverimo nekatera dejstva, ki zadevajo pravne vidike splava.2

ESČP je kljub raznolikosti svojih odločitev, ki se dotikajo vprašanja splava, večkrat izjavilo, da splav ni pravica, ki bi izhajala iz same Konvencije, kar dejansko pomeni, da pravno gledano splav in njegovo izvajanje ni absolutna pravica, kar sicer večino časa poslušamo v argumentih zagovornikov splava. Naj za potrebe tega prispevka navedem zgolj nekaj najbolj očitnih trditev, ki sledijo odločitvam omenjenega sodišča in dokazujejo pravkar zapisano.

ESČP je jasno odločilo, da glede na Konvencijo splav ne more biti absolutna pravica. Na primer: Silva Monteiro Martins Ribeiro proti Portugalski, kjer je zapisalo, da ne obstaja pravica storiti splav. V primeru Jean-Jacques Amy proti Belgiji je nadalje poudarilo, da tudi opravljanje splava3 ni pravica. Iz tega jasno sledi, da prepoved splava, če v določeni državi pač obstaja, sama po sebi ne krši določil Konvencije. Če pa že obstaja, je to tudi omogočanje drugih pravic iz Konvencije, ki bi bile ob prepovedi splava lahko kršene, kot sta na primer zdravje in življenje nosečnice. Tako lahko zaključimo, da sodišče dopušča splav, če zanj obstajajo upravičeni razlogi, skladni z motivom proporcionalnosti, kot ga predvideva Konvencija.

Drug pomemben poudarek zadeva tako imenovane umetne splave.4 Slednji kršijo samega duha Konvencije in zato ne morejo biti deležni njenega upravičenja. V mnogih primerih (A. B. in C. proti Irski; R. R. proti Poljski; P. in S. proti Poljski in Tysiac proti Poljski) je ESČP pokazalo, da je splav dovoljen zgolj v določenih situacijah, za katere obstajajo smernice.

Države so sicer povsem svobodne v določitvi, kako bodo zakonsko omogočile splav, vendar ko je enkrat uzakonjen, ima ESČP pravico, da presodi, ali je v igri primerno ravnotežje med različnimi pravicami, ki se dotikajo problema. Vsebinsko se odprejo vprašanja, ki ne zadevajo samo pravice staršev do odločitve in pravice do življenja otroka, temveč še nekatere druge pravice. To so prepoved mučenja nerojenih, spoštovanje družine in potencialnega očeta. Potem so tu še svoboda vesti medicinskega osebja in zdravstvenih institucij ter še nekatere druge. Vse to naposled vodi do zaključka, da je edini objektivni motiv, ki pretehta različne med seboj tekmujoče pravice in interese ter navsezadnje dovoljuje splav, ta, da se zaščiti zdravje in življenje nosečnice. Brez tega splav ni dovoljen.

Nikoli doslej torej ESČP še ni odločilo, da je umetni splav upravičen zgolj zaradi avtonomne odločitve ženske oziroma njene svobodne volje. Osebna avtonomija ne more biti razumljena kot podpora pravici do splava, kot je bilo tudi že pokazano v vsaj dveh odločitvah sodišča (A. B. in C. proti Irski in P. in S. proti Poljski). Do velikega problema pridemo, ker vemo, da večina splavov spada ravno v kategorijo samovoljnih odločitev. Te pa, še enkrat več, niso v skladu s Konvencijo. Zagovorniki splava kot absolutne pravice torej segajo po novem argumentu. Nerojeni otrok naj ne bi bil oseba. Vendar ESČP že od odločitev v primerih Brüggemann in Scheuten proti Nemčiji in R. H. proti Norveški zavrača, da bi bili nerojeni izločeni iz zaščite, ki jo za vsako osebo predvideva Konvencija. V odločitvi Vo proti Franciji pa je jasno zapisalo, in sicer v obrambo 2. člena Konvencije (pravica do življenja), da je med državami sprejeto skupno izhodišče, da embrij oziroma zarodek pripada človeški vrsti in da potrebuje zaščito v imenu človeškega dostojanstva.

Morda se bo komu postavilo vprašanje, kako to, da potem ESČP še ni obsodilo nobene države, ki dovoljuje splav, in odločilo, da mora s tem prenehati. Ne gre samo za splošno toleranco do splava v Evropi, temveč za še očitnejši razlog. Neposredne žrtve splavov se namreč ne morejo pritožiti na sodišču, nasprotniki splava pa do zdaj tudi niso bili prepoznani kot žrtve. Nasprotno pa se je v primeru Csoma proti Romuniji kot žrtev lahko pritožila ženska, ki je imela težave z dostopom do zakonitega splava, in sicer zaradi malomarnosti in zapletov. Splošna toleranca do splava v Evropi pa resda še dodatno omogoča, da se glede obsodbe splava nič ne premika naprej. Dejansko hodimo po robu, saj ESČP hkrati tolerira splav, ne da bi popolnoma izničilo pravice nerojenih. Obstajajo pa velike težnje, da bi se nerojene izločilo, in sicer na podlagi zaščite človekovih pravic ženske.

Pravno gledano je torej največji problem v zaščiti najbolj šibkih in pa v dominaciji rojenih nad nerojenimi. Praksa ESČP plava nekje vmes. S tem očitno niso zadovoljni niti zagovorniki niti nasprotniki splava. Zato je treba premislek nadaljevati še na ravni moralnih dilem, ki jih vprašanje splava odpira.

Splav kot moralna dilema

O splavu bi dejansko morali govoriti z veliko mero previdnosti in občutljivosti v spoštovanju intimnosti para oziroma posameznice. Pa vendar se stvari hitro spremenijo v moralno vprašanje. Pri tem se krešeta dve nasprotujoči si težnji, ki sicer obe temeljita na pravkar zapisani predpostavki o previdnosti in občutljivosti vprašanja. Prva želi iz tematike splava narediti nekakšno tabu temo. Kot glavno tezo pogosto slišimo izjavo, da je to predvsem intimno vprašanje ženske, kar vse preostale neposredno in posredno vpletene označuje za nekompetentne, in sicer ravno po kriteriju občutljivosti. Ker moški po naravi v tej odločitvi ne more biti izenačen z žensko, se dogaja, da je tudi otrokov oče večkrat izrinjen iz odločanja o njegovem rojstvu. To je prvo moralno vprašanje, ki bi se mu veljalo posvetiti.

Druga težnja se ravno tako iz previdnosti in z veliko mero občutljivosti loteva vprašanja splava na ta način, da ločuje med različnimi situacijami, ki lahko privedejo do odločitve zanj. Rezultat je, da se jasno in glasno pove, da obstajajo razlike med samovoljnimi in medicinsko upravičenimi splavi in da še zdaleč ne gre samo za pristojnost ene osebe, ki bi lahko sama odločala o življenju druge osebe. Zato bi morali čim pogosteje govoriti tudi o splavu kot o moralni dilemi sami po sebi, ne pa – kar je pogosto slišati v določenih krogih – zgolj o civilizacijskem dosežku. Tudi atomsko bombo lahko razumemo kot dosežek tehnološko napredne civilizacije, hkrati pa vemo, kaj vse je povzročila njena dejanska uporaba. Drugo moralno vprašanje je torej povezano z upravičenostjo in neupravičenostjo splava kot takega. Tukaj šele lahko nastopijo argumenti različnih svetovnih nazorov.

Pogosto se tudi očita religiji – predvsem krščanstvu – da z nasprotovanjem splavu posega na področje, ki ni v njeni pristojnosti. Takoj se nam mora postaviti vprašanje, v čigavi pa potem je? Tudi morala javnosti ali konec koncev države v smislu najmočnejše svetovnonazorske smeri, ki jo vodi, je podvržena enakemu ugovoru. Če upoštevamo običajno zakonodajo, da je odločitev o rojstvu otrok pravica staršev, se postavi vprašanje, kdo je pravzaprav tisti, ki lahko to pravico spodbuja. Ali res samo tisti, ki zagovarjajo splav? Tukaj trčimo na tretje moralno vprašanje, ki zadeva dopuščanje raznolikih razlag določene pravice. Ena sama razlaga, pa čeprav potlačena in s tem nezavedno sprejeta in nedvomna ter zato nediskutabilna, je zelo problematična in sama po sebi pomeni moralni problem.

Nazadnje pa je verjetno najtrši oreh v moralnem smislu vprašanje žrtve. Imamo dva glavna kandidata, in sicer nosečo mater ter zarodek oziroma otroka. Do dileme pa pride, ko zaščita enega lahko pomeni trpljenje za drugega, v najhujšem primeru pa celo smrt. Vsekakor bi se o tem lahko pogovarjali v nedogled, saj bi vedno našli primer, ko bi bila naša odločitev vsakokrat znova odvisna od dejanskega konteksta. Tudi sam ne morem dati zavezujočega odgovora, kako bi ravnal, če bi se v smrtni nevarnosti znašla moja noseča žena. Pri tem ne štejejo več samo naša načelna stališča za ali proti splavu, temveč predvsem življenje samo, ki se dogaja pred našimi očmi. S tem morala lahko stopi na prag prostorja, ki ga v splošnem imenujemo vera.

Za človeka gre

In dubio pro reo,5 se glasi znano pravno načelo, ki govori o tem, da se moramo v primeru dvoma glede krivde obsojenega odločiti njemu v prid. Ko gre za vprašanje splava, gre hkrati za vprašanje začetka človeškega življenja. »Obsojeni« je v tem primeru zarodek. Ker z znanstveno gotovostjo in prek tega z enotno argumentacijo ne moremo točno določiti tega, kdaj nekdo postane človek, saj se po mnenju nekaterih začne s samim spočetjem, po mnenju drugih pa v določenih poznejših obdobjih razvoja zarodka, se moramo odločiti tako, da zarodkovo »nedolžnost« razumemo kot njegovo pravico do življenja. Torej: smo v dvomu glede začetka življenja in se analogno z in dubio pro reo odločimo za čim bolj ugoden terminus za »obtoženca«. Gre namreč za vprašanje – in to je bistvo vsega – ali bomo s splavom kršili človekovo pravico do življenja. Kot je bilo prikazano, je ta pravica lahko omejena zgolj, če trči ob druge pravice, torej ko gre za enako pravico do življenja pri drugi osebi. Obratno pa je »pravica do splava« (formulacija, ki se ji ESČP za zdaj še zvesto izogiba) omejena vselej, razen če trči ob druge pravice, najbolj očitno spet pri pravici do življenja (in zdravja) druge osebe.

»Pravica do splava« torej ni temeljna (neomejena/absolutna) človekova pravica, je zgolj zagotovljena (omejena/regulirana) pravica v primerih, ki jih zelo natančno določa zakonodaja. Zato je izjemno pomembno, da se zakonodaja ne samo dosledno izvaja, temveč da se njeno izvajanje spremlja in nadzoruje, saj zadeva nekaj tako temeljnega, kot je človeško življenje. Tudi če ne verjamemo, da je zarodek v resnici že polnopravna oseba z vsemi pravicami, je nujna previdnost. Upam, da se mnogi vpleteni tega dobro zavedajo in da zgolj zaradi trenutnih prevladujočih vrednot v družbi ne sprejemajo preveč lahkotno predstave, da je splav neomejena pravica. Zgodovinski spomin nas namreč uči, da se je pravica do svobodne odločitve za splav porodila iz zaščite ženskega življenja. Celo pionirka med zagovorniki splava v Sloveniji Vida Tomšič je menila, »da pravica do svobodnega starševstva ni bila nikoli enačena s pravico do izzvanega splava.«6 Če že obstaja pravica do splava, ta nikakor ni samoumevno izenačena s pravico o svobodnem odločanju o rojstvih, ki je zapisana tudi v slovenski ustavi. Pravica do svobodne odločitve ima namreč svojo mejo v pravici do življenja, ki je temeljna človekova pravica.

Zakaj bi torej zagovor človekovega dostojanstva od spočetja do naravne smrti, ki po definiciji nasprotuje odločitvi za splav, v demokratični družbi, kot naj bi bila slovenska, užival manjši ugled ali celo moral biti pod drobnogledom tožilstva? To se tudi očitnim zagovornikom splava zdi sporna praksa.7

Vsekakor velja, da je z družbo, kjer je sporno mnenje nasprotnikov splava, ne glede na to, ali se z njegovo vsebino in predvsem načinom izrekanja strinjamo ali ne, nekaj očitno zelo narobe, če ob tem ne opazimo, da gre pri vprašanju »pravice do splava« hkrati za vprašanje pravice do življenja in da bi zato morali biti veliko bolj občutljivi, ko gre za izvajanje te pravice. Vse preveč znamenj kaže, da je »pravica do splava« v razvitem in na človekovih pravicah utemeljenem naprednem svetu, torej s tem tudi v Sloveniji, postala nekaj samodejnega.

A ne glede na vsa prepričanja in mnenja ostaja z nami vprašanje, če se sploh še zavedamo, da gre pri vsem tem govoru o splavu za odločanje o človekovem življenju. »Kdo nam je dal gobo, da smo izbrisali celoten horizont?«8

  

   

Opombe

2 Pri tem izhajam iz krajšega prispevka Grégorja Puppincka, direktorja European Centre for Law and Justice (ECLJ), z naslovom »Abortion on Demand and the European Convention on Human Rights«, ki je dostopen online: https://www.ejiltalk.org/abortion-on-demand-and-the-european-convention-on-human-rights/. To je del širše študije z naslovom »Abortion and the European Convention on Human Rights«. Kot rezultat študije je izšel obsežnejši članek v reviji Irish Journal of Legal Studies, (Letn. 3(2) 2013, str. 142–193): http://ijls.ie/wp-content/uploads/2013/07/IJLS_Vol_3_Issue_2_Article_8_7_Comparative_Puppinck.pdf.

3 Opravljanje splava zadeva izvedbo medicinskega postopka, medtem ko prej omenjen izraz »storiti splav« zadeva dejanje posameznika ali para.

4 V angleščini se uporablja izraz »abortion on demand«. S tem pa so mišljeni predvsem tisti, za katere ne obstaja nobena medicinska indikacija.

5 V dvomu v korist obdolženega.

Tomšič, V., Ženska, delo, družina, družba, Ljubljana 1976, str. 350. Citirano po: Sara Rožman: »Geneza pravice do umetne prekinitve nosečnosti v nekdanji Jugoslaviji«, V: Ars & humanitas : revija za umetnost in humanistiko. Letn. 3, št. 1/2 (2009), str. 315. Dostopno na spletu: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-UAJPYO0K/6bc78666-2bf5-46c5-95ac-a15055003ba6/PDF.

7 V mislih imam odziv dr. Barbare Rajgelj na njenem twitterskem računu: https://twitter.com/BRajgelj/status/1061699448529739776. Za dodatni kontekst, še posebej vprašanja sovražnega govora, pa je pomemben tudi njen odgovor iz intervjuja v Mladini: »Sama se pri tem primeru ne strinjam z nekdanjim ustavnim sodnikom Matevžem Krivicem, ki v Sobotni prilogi trdi, da sovražni govor zoper ljudi, ki si prizadevajo za ohranitev splava, po definiciji ni mogoč, ker prepoved sovražnega govora ščiti zgolj družbene manjšine. To ni skladno niti z zakonskimi besedili niti s sodno prakso strasbourškega sodišča. Sovražni govor ščiti pripadnike skupin, ki jih družijo enake osebne okoliščine, vključno s spolom, spolno usmerjenostjo, političnim in verskim prepričanjem, ne glede na to, ali so v manjšini ali ne. Ščiti nas pred vojno vseh proti vsem. Zato so pred sovražnim govorom po mojem prepričanju zaščiteni tudi npr. katoliški verniki, četudi niso manjšina. Podobno smo varovani tudi zagovorniki ideje o svobodnem odločanju o rojstvu otrok, neodvisno od tega, da smo v večini. Takšna je tudi pravna praksa strasbourškega sodišča.« Dostopno na spletu: https://www.mladina.si/188239/barbara-rajgelj-nekoc-so-bile-vsega-krive-samske-zenske-potem-geji-in-lezbijke-pa-izbrisani/.

Friedrich Nietzsche, Vesela znanost, 125. aforizem (Nori človek), odlomek.

    

    

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Tadej Rifel
O avtorju
Tadej Rifel je na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključil študij zgodovine in filozofije, nato pa nadaljeval z doktorskim študijem filozofije na LMU v Münchnu. V doktorski nalogi se je ukvarjal z vprašanjem bogočloveštva, ki je osrednja tema ruske religijske filozofije. Danes dela kot samostojni raziskovalec na Inštitutu za raziskovanje in evalvacijo šolstva v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. Je pisec spremnih besed (Hugo Ball: Bizantinsko krščanstvo; Semjon Frank: Bog z nami) ter avtor več člankov s področja filozofije in pedagogike.