/ 

Svoboda umetnika in svoboda kritika

  

Esej je bil predstavljen na simpoziju Kako pisci občutimo kritiko?, ki ga je organizirala Mira, ženski odbor Slovenskega centra PEN, 9. maja 2019 v Trubarjevi hiši literature.

  
***

  

V resnici gre samo za tri stvari: za umetnika, kritika in svobodo. Največkrat je videti, da ta svoboda ni enaka za oba.

Svoboda govora in svoboda drugih vrst, je hkrati dolžnost in pravica in se moramo še kar naprej truditi, da si ju izborimo. Čisto za vsako pravico je tudi dolžnost.

Svoboda govora je, da povemo, kar mislimo, kar je potrebno povedati, da zadostimo demokratičnemu življenju in hkrati k tej svobodi spada tudi to, da izvemo tudi nasprotno mnenje o tem, kar smo rekli.

Že precej let nazaj sta o isti knjigi pisala za Sodobnost dva kritika in obe kritiki sta bili hkrati objavljeni. Bili sta dokaj enaki. To je ena možnost, vendar obstaja še druga. Ko kritik prebere kritiko svojega kolega, včasih začuti potrebo, da bi jo dopolnjeval, ji ugovarjal, se jezil nad površnostjo in reduciranim razumevanjem ali pa jo hvalil. Take so interpretacije Stanke Chrobákove Repar. Kot kritičarki, če se lahko imam za to, recimo vsaj zaradi števila napisanih in objavljenih kritik, me je lani ob kritiki v Sodobnosti, ki se je lotila najnovejše knjige Jožeta Horvata: Na slepem tiru, dnevnik kulturnega urednika Dela od januarja 1989 do maja 1991, zabolelo v prsih. Kritik, morda je bila kritičarka, knjige ni dobro prebral, morda niti scela, ni je niti podčrtoval, niti si delal zapiskov o posebnostih, ki so značilne prav za to delo, o stilu, o sili, ki je v tem času vlekla v eno smer, kot uporniška (Horvatova), in v drugo smer, kot nadaljevalka prejšnjega režima. Nikjer še nisem zasledila, da bi kdo v objavljenem dnevniku, na Slovenskem, vanj poleg vsega kritičnega ali političnega zapisoval tudi svoje sanje. Vendar to v kritiki ni bilo niti omenjeno. Če avtor knjige piše knjigo dve leti, tri, potem ni prav, da bi se z njo kritik ukvarjal tri ure. Jezna sem bila, ker so o knjigi svojega tesnega sodelavca pisali tako površno. Nihče v reviji pa ne bi bil navdušen, če bi jim poslala svojo obsežno kritiko Horvatove knjige kot popravo objavljene.

Spominjam se pa drugega primera, ko je pesnik Brane Senegačnik izdal pesmi Arie antiche in bil tako ogorčen nad kritiko, objavljeno v Delu, da je napisal kot avtor svoj odgovor. Kot eden redkih je uresničil pravico svobode »odgovora.«

Gotovo je šlo v tem primeru tudi zato, da se kritik ni poglabljal v pesniški opus, ki je nastajal počasi in občuteno in tudi premišljeno. Iz napisanega, se spomnim, je bilo moč sklepati, da je pisec po prebrani knjigi sedel za tipkovnico in v pol ure napisal kritiko in jo oddal. Videti je bilo tudi, da je podcenjeval inteligenco in senzibilnost avtorja.

Naj takoj povem en stavek v prid kritikom. Prav je, da ga napišem. Atituda kritika mora biti taka, da poskuša najti najboljše, ne dobro, ampak najboljše. Individualno. Potem se bo v iskanju toliko umiril, da bo dobro videl vse, kar je. Pa tudi honorar bi moral biti desetkrat večji, da bi se branju posvetili, kot kritika zahteva. Pri gledališki kritiki pa je največkrat problematično neznanje, nepoznavanje pravil gledališke kritike.

Pri pesnikih, lirikih je pomembno tudi to, da se morda bolj kakor vsi drugi ustvarjalci zavedajo, da je prav človekova psiha maternica vseh znanosti in umetnosti. Torej tu ni nobenega izgovora. Iz te maternice, iz človeške psihe nastajata tako umetnina kakor kritika. Kakor lahko iz umetniškega dela potegnemo marsikakšen sklep o avtorju, ga seveda lahko potegnemo tudi iz kritike. Ne eni ne drugi pa ne smejo biti dokončni.

Duševna preja umetnika je neprimerno bolj zamotana kakor kritikova, kar je razumljivo, saj je kritik zadolžen samo za razvozlavanje. Vsaj do določene meje. Načelo proučevanja umetnosti je, da je umetnina, torej duševni produkt, nekaj sama na sebi in zase.

Umetniško celoviti izdelki so vedno zavestno obdelani in prav zato so umetniški, zato so dostopni kritiku in bralcu. So pa tudi literarni izdelki »dvomljive vrednosti«, vsaj za klasičnega kritika, zato pa za poglobljeno branje zelo zanimivi. Del sodobne umetnosti, ki je prestopala meje dogovorjenega in že uveljavljenega, je prav s tega zadnjega vidika zelo zanimiv.

Alternativna umetnost, morda je dovolj, da rečem moderna umetnost, je vedno taka, da bo človeka bolj nervirala kakor pa ga šarmira. Samo poglobljeno, senzibilno in poznavalsko branje da tej umetnosti, ki bralca nervira, dovolj jasen pomen.

Najbolj pomembno je, od kod umetnik jemlje. Ali ga zanimajo zavestne vsebine, to so izkušnje iz življenja, čustveni pretresi, strasti in krize človeških usod, recimo vse tisto, čemur rečemo čustveno življenje.

V drugo skupino umetnin pa sodijo vizionarska dela, romani ali pesmi ali drame, ki jih je zgnetla intuicija. Ko beremo ta dela, nam umetnikova izkušnja ni prav nič domača. Izvira iz nekih virov, ki so strašljivi in nedoumljivi. Če gre za t.i. nadčloveški svet, ki ga nekateri imenujejo transcendentni, ugotovimo, da ni božji, da je kakor vsako človeško življenje sestavljen iz svetlobe in teme, močne svetlobe in močne teme. Pogubne teme?

Praizviren svet nas plaši s svojo začetno razvojno stopnjo. Divjost primordialnosti vedno plaši. Psihologi vedo, da vrednost in moč tega izkustva izhajata iz njegove strašnosti. Izvor tega izkustva je v brezčasnih globinah. Občutek je strašen, ker je hladen, mrzel, tuj, mnogostranski in demonski in grotesken. To je kaotično in razdiralno, nenehno napada uveljavljena človeška vrednostna merila in pravila estetike. Ti občutki od umetnika zahtevajo povsem nekaj drugega kakor njegove življenjske izkušnje. Ti občutki kaosa so divji in razdiralni in kažejo tisto, česar še ni. Velik del poezije Tomaža Šalamuna je tak. Zato je pomemben in velik, kajti taki so bili tudi največji; kakor Dante in Blake, Faust in še nekateri.

Pri kritiki literarnih del, ki kažejo zavestni svet, bi bila dobra literarna kritika izjemno pomembna in dobrodošla. Tudi pri liriki, ki spada v ta koš. Vse drugače je bilo že nekdaj, ko je šlo recimo za Kosovela, pa za vse tiste moderne pesnike, ki so bili hipiji ali duhovno presvetljeni ali so naredili amalgam vsega in postali vodilni, kakor Šalamun.

Celo naš prvi Prešeren je bil za slovenske ocenjevalce njegove poezije v njegovem času tabu, njegovega pisanja niso razumeli. Ljubljančan, Vinzenz Rizzi, Italijan, je iz Poezij znal zaznati pesnika kot celovito osebnost in zato je lahko doumel, da njegova individualna osebnost daje vsebino in razsežnost ljubezenskim pesmim, ne Julija, saj je bila ta pesniška vsebina večja, kot jo je Julija premogla.

Konflikt svobode umetnika in svobode kritika nastane, ko umetnik seže tja, kamor kritik ne more. Umetnik se trudi potovati po svetu, ki leži pod zavestjo, kar je naporno. Ampak on vleče tudi zaklade iz tega podzemlja, kar je še bolj naporno. Ti zakladi so praoblike človeškega ali še več: narodovega.

Ko se pesnik dvigne in je spet na dnevni svetlobi, je utrujen in bi potreboval zatišje, počitek in toploto, nikakor pa kritikove površnosti in nerazumevanja in morda celo lasanja iz jeze, ker njegov interpret ni pričakoval nepričakovanega.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

     

   

Meta Kušar
O avtorju
Rojena 10. maja 1952 v Ljubljani. Diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Petnajst let je delala v Plečnikovi knjigarni (Ljubljana) in prejela Schwentnerjevo nagrado za uvajanje kulturno-umetniških programov v trgovino s knjigami. Od leta 1994 je samostojna delavka v kulturi. Od leta 1980 dela radijske umetniške in kulturno-zgodovinske oddaje. Leta 2012 je prejela Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko Kaj je poetično ali ura ilegale. Leta 2015 je dobila Veronikino nagrado za knjigo Vrt. Pesniške zbirke: Madeira, Ganeš (1993), Svila in lan / Silk and Flax (1997), Ljubljana (2004), Jaspis (2008), Vrt, (2014) Azur/Himmelblau (2015). Druga dela: Intervjuji, Slovenska matica, Eseji (2011), Kaj je poetično ali ura ilegale (2011).