Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje Vrabec Anarhist. Društvo slovenskih pisateljev.
V sanjah sem
smejoča ženska,
ženska, kot z razglednice,
ki maha pred veliko hišo,
ven iz pokošene trave
V mojih sanjah so
časopisi s praznimi stranmi, zemljevidi brez imen krajev, besede, ki
nikoli ne bodo izrečene, ljubezni, ki se niso nikoli začele, sledi letal
na nebu, ki se razblinjajo v duhove nekega drugega časa.
Hodil si sključen, misleč, da bremena se ne vidi.
A znamenja so bila drugačna, čudni zemljevidi
so te vodili skoz dneve in noči, ko si komaj vedel,
kaj in kako, zakaj, zakaj tako zelo boli.
Begunci iz Sirije se raztreščijo na morskih čereh
blizu Lezbosa, kjer je Sapfo
pela ne muči nikar me, ne daj, da srce mi gine v bridkosti
Poslan v svojo sobo.
Komu je to muka?
V ograjenem igrišču in rdečem toboganu,
ki se greje na popoldanskem soncu,
in peugeotu, ki se je odpeljal
Ljudje lomijo ljudi,
kot da so kamenje.
geji
še kar izberejo najlepše kraje
kljubujejo času ljubkujejo
so kot ti kraji sami so
ti kraji živčni in
umirjeni hkrati na preži
Nobena svetloba te ne bo obsijala
in te naredila za nesmrtnega boga,
ne bo je ženske in ne bo ga moškega,
ki bi ti podaril zaupanje,
ki si ga sam ne znaš.
kaj če vojne ne bo vse do večera
brez vojne ne moreš ne oprati
ne skuhati
še čaja ne moreš spiti brez vojne
Če rečete »klerofašizem«
Slišim šuštenje listja
Če rečete »desničarska združenja«
Se mi mravlje opravičujejo
zdaj so vsi žarometi slike tapkanja, kapljanja
nečesa živega ki se preteka v tebi
kar vrvra ven v usta ribe v telo jezera
da se naposled lahko sme v sen
Bilo je kot
v gangsterskem filmu. Le da ni bilo nikjer
nobenih gangsterjev in nobene preteče
nevarnosti. Nobenih pištol, nožev, krvi
in umorov.
Vsi z želi krožijo okrog mojega gnezda
Nihče ne piči
Naučila sem se smrtonosno prekrižati nogi
In za vedno kakor bogomoljka
Trideset let je bil dober fant.
Potem je razrušil vse.
Brezposeln in nepokoren se je obdal z lačnimi, z norci,
ki so ga ubogali kakor boga.
