/ 

Usta

Marko Kravos – Glosa k pesmi USTA

Zbirka, ki je izšla v Trstu dvojezično v letu 2017, nosi naslov Zlato ustje. Z mojega Brega gledam v izliv, ustje Soče, kjer sonce zahaja. In mi je sladko v ustih, ko čutim, da se tudi sam topim in stapljam. Pesmi iz tega gnezda, še dvakrat več jih je, so tudi v kasneje objavljeni knjigi Kot suho zlato. Tu izpostavljena pesem Usta je še neobjavljena. Naj bo za vzorec pisave, ki sem jo izdeloval 50 let, da sem si lahko v njej privoščil kar največjo »gruzifikacijo« besede: ko se pomen, zvočnost, grafični učinek prepletejo in zgoščajo v sklenjen organizem, ki še pridobiva na večpomenskost in učinkovinah, spregovori, ko se druži z besedili v ciklusu in zbirki. Na odprtost branja nakazuje tudi sklepna beseda pesmi – ki stoji namesto naslova kot prepoznavni znak, ključ do ponovnega branja verzov – po nazaj.

Tako obilen komentar za komaj 41 besed v šestvrstičnici USTA, ob katerih sam ta hip doživljam tole:

a) usta predstavljajo na človeku ženski princip;

b) morda so množinski samostalnik – in ne dvojinski, kot bi bilo za slovenščino pričakovano glede na dvojico ustnic in čeljusti – ker so lina za hrano, čutilo za okus in otip; in še …

c) prek ust oblikujemo sapo in zvok v pomene, v govor z vso njegovo glasovno pojavnostjo; in še…

č) usta so organ za erotične stike, čustvovanja z ljubljen -cem, -ko in z vsem, kar se mi nudi in čemur se nudim.

d) ustje predstavlja stik življenjskega diha in toka z brezbrežjem morja, zlitje z modrino; izvir ob spočetku je moškega spola. Življenje je tekočina med njima. Zato trditev, da so usta α in ω.

  

***

  


So usta, nikdar ednina, nikoli sama,
so ena in so ona, ωmega in αlfa.

V eni usti bi bilo konec jezika,
zvok se izleže, ko razpre čeljusti,

in obliže razprtje za užitek v dvoje:
ko se noč rani, ko se onrazbéli.

                                                        USTA

  

  

O avtorju / avtorici
(fotografija Damijan Simčič) Marko Kravos (1943), tržaški pesnik, prozni pisec za otroke in mladino, esejist in prevajalec (iz it., sr-hrv., špan. ter iz narečij), diplomirani slavist. Četrt stoletja je vodil založbo v TS, nato par let katedro za slovenski jezik s književnostjo na Univerzi v Trstu. Predsedoval je Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji, tržaškima Slavističnemu društvu in Slovenskemu klubu, ta čas je predsednik Skupine – Gruppo 85 v Ts; za časa Cirila Kosmača in Mire Mihelič je bil tajnik DSP, med leti 1996-2000 pa predsednik slovenskega PEN-a. Izdal je 18 samostojnih zbirk, 15 knjižnih izdaj za otroke. Preveden je v okr. 30 jezikov. Prejel nagrado Prešernovega sklada, zlatnik poezije v Celju, v Italiji pa vrsto nagrad vsedržavnega pomena, leta 2017 tudi nagrado za poezijo Društva bolgarskih pisateljev.