Muanis Sinanović o svojih novih pesmih
Gre za pesmi iz nastajajočega rokopisa in izhajajo iz iskanja novega izraza, ki bi bolje ustrezal spreminjajoči se življenjski obliki, pa tudi zunanjim premikom. Jezik ni več glavna referenca in je ogoljen – zato so nekatere med njimi najprej bile pisane v srbskem jeziku, ki ga manj obvladam. To odpira prostor za artikulacijo novih pomenov in vzdušij.
***
Drugo pleme
Na planoti
skrbno gojimo grenke koreninice
in vrtičke z rastlinami, ki nas navdajajo
s strahom.
Sami v dolgih nočeh
strmimo gor, v silhuete gora,
v zvezde. Zrak je na nas
kot dež.
Milost.
Naša kopja so zašiljena
in pripravljena.
***
Telo
mlado telo bo hiralo, počasi izdihovalo kot riba. v zemlji se bodo kazale komaj zaznavne razpoke. vrhovi mest bodo nemi, brezbrižni, topih fasad opazovali najbližje daljave. mlado telo bo iskalo prt, da se pokrije z njim. spominjalo se bo nekih starih dišav. nekdo bo okoli njega začrtal krog, misleč, da ne upa iz njega. a da upa, ne bo moglo pokazati. v kotu sobe sveženj pesmi, ki so v drobcih razumele, kaj prihaja. telo se ne bo spomnilo nanje. ali pa bo sveženj zanj enak drugim predmetom; svečam, računalnikom, okenskim okvirom. na najvišjem nadstropju si bo želelo dol in nihče ga ne bo mogel odpeljati. nihče ne bo hotel napisati oporoke. vse izkušnje bodo ostale samo v eni evidenci. v nevidnem svežnju. telo bo zadrhtelo in skozi mišice bodo začele teči reke.
***
Sanjak of Novi Pazar
Mujezin je vsak dan v reki pobral kamne,
jih prenesel v mošejo. Okoli njih so molili,
nato so jih vrgli nazaj. To je odgnalo sovražnike
Zato v teh krajih ni bilo vojne.
A jaz bi rad bil reka, njena molitev
ni priprošnja, temveč tek. Rad bi bil kamen,
njegova molitev ni prošnja, temveč bivanje
na dnu reke.
Rad bi molil sredi sovražnikov,
boja ali obrambe. S tem bi bil kot reka
ali kamen na dnu reke.
