/ 

Mladostniške izbe (in nekaj kosov življenja)

   

Pia Prezelj o poslanih vinjetah

Avtobiografske vinjete Mladostniške izbe (in nekaj kosov življenja) se naslanjajo na Cankarjevo črtico Moje izbe (»Kos življenja je shranjen tam, bo shranjen na vekomaj.«)ponujajo lahkoten in bežen vpogled v mladost in brišejo mejo med fizično in fantomsko bolečino.

  

***

  

Mladostniške izbe (in nekaj kosov življenja)

  

Križ pri Komendi, 2008
Hiša mojih staršev ali – bolje – moje mame. Ženske, ki je v mladosti po jugoslovanskih odrih pela Kokolo in poplesavala po barskih mizah, po ločitvi pa prodala radio in vrt okopavala molče. Sedaj pogosto poseda pod cvetočo katalpo in v senci velikanskih listov trebi mlad fižol, berivko. Tu in tam stopi do vrat moje sobe in poskusi s Si budna? Prinesi nož in mi pomagaj. Zopet me bolijo prsti. Zmajem z glavo, da mi najstniški lasje zafrfotajo po obrazu, se vržem na posteljo in se pretvarjam, da spim. Ne razumem še osamljenosti in šele pozneje izvem, da se ti žalost zažre v sklepe, ti omrtviči mišice. Da je bridkost razhoda kot fantomska bolečina, ko ti nekdo odreže roko, pa te še vedno skeli v palcu. Iztegnem se do nočne omarice in v usta vtaknem žvečilni gumi Hubba Bubba. Ko je dodobra prežvečen, pograbim ročno ogledalo in ga poskušam napihniti v velikost pomaranče.

  

***

  

Planina Zgornja Grintovca, 2009
Oče me štuporamo nosi proti gorski koči, čeprav sva oba že prestara za to. V nahrbtnikih nama rožljajo konzerve paradižnika, špageti in na ducate konzerv tune. Kruh nama bo priskrbela Ančka, ki bo mimo gnala krave; morda dobiva celo mleko. Ob večerih bova nad ognjiščem pekla sir in hrenovke. Pred nama se vzdiga temačni gozdiček, del hriba, tako poraslega z drevesi, da ga mnogi prečkajo s svetilko. Bi šla tu sama? me povpraša. Ponovno ostro zmajem z glavo. Po nekaj pazljivih korakih mu noga zdrsne s korenine, opoteče se naprej, nato pa klecne na kolena. Z njegovih ramen se prekucnem v dolino, se kotalim čez grmičevje, skale, podrast. Grabim za praproti in nizko vejevje, dokler me ne zaustavi smreka. Ko se ponovno zavem, je zrak okoli mene topel, diši po materini dušici. Skelijo me kolena in rebra. Ko poskušam premakniti nogo, se jim pridružijo še meča. Postopoma odprem oči. Oče sedi za kuhinjsko mizo, sreba čaj in igra pesjanso. Dobrodošla med žive, se smeje.

  

***

  

Ljubljana, 2010
Nedelje z mamo zdaj preživljava pri Marku, motoristu, ki si lase veže v kito, nato pa jih spenja z rumeno elastiko. Rumeno je prav vse na njem – njegovi nohti, zobje, koža. Z ogorkom ene cigarete si navadno prižge drugo, vmes pa sreba iz kozarca, ki ga ni pomil že tedne. Mama vsakič pripomni klinc, pa tak moški, a mu kljub temu lika srajce, kuha kavo in briše prah.

Z Markom sta mi uredila sobo, jo prepleskala na modro in na strop prilepila planete, ki se v temi svetijo. Ponoči bolščim v rumenozelene nalepke in prisluškujem momljanju, hlipanju in godrnjanju, ki se vije iz njune spalnice. Po nekaj tednih ugotovim, da se vsako noč ljubita petindvajset minut – mama jih za pomivanje posode porabi okoli petinštirideset, za likanje srajc pedteset, za ličenje in britje nog pa vsaj uro in četrt. Sklenem, da nikdar ne bom v odnosu stregla moškemu in obljubo seveda že čez par let prelomim.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Pia Prezelj
O avtorju
Pia Prezelj (1995) pleza po različnih vejah umetnosti – ukvarja se s pisanjem, prevajanjem, gledališčem in fotografijo – in vsake toliko požaga kakšno, na kateri bi lahko sedela. Njen prevod kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin je lanskega poletja izšel pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki.