/ 

Podoba podobe podobe

  
Petra Koršič – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

     

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Petra Koršič o poslanih pesmih

Naslov Podoba podobe podobe korenini v leto 2012, ko sem na Lirikonfestu v Velenju v živo srečala bosansko-hercegovskega ljubezenskega pesnika Admirala Mahića (1948–2015). Ob njegovem ekscentričnem, boemskem nastopu, napolnjenem z balkanskim patosom, srčno neposrednostjo, se mi je izluščila mnogoplastna beseda ‘podoba’. Podoba v odnosu in/ali nasprotju z videzom, ki je to, kar se kaže na zunaj in kar se pusti zaznati z vidom. Kakor v ljudskem slovstvu snov variira zaradi prenosa od ust do ust, tako se podoba babuške veča oziroma iz nasprotne perspektive manjša.

Podoba podobe podobe je tridelna, kakor (če zamenjam vrstni red v citatu iz 1 Korinčanom 13) Ljubezen, Vera, Upanje, čemur ustrezajo te tri pesmi, in je tridelna, kakor je tridelna prva pesem, katere naslov in naslovi treh delov so hommage A. Mahiću, namreč Barbara je (zanj) ime za ljubezen, Vozni red ljubezni je ena od njegovih knjig.

Personalizacija srca je vsaj dvoplastna. »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen /…/ Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. /…/ Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.« Torej srce kot mišica, središče telesa, simbol za ljubezen, čustva, središče drugih možganov, simbol za inteligenco in intuicijo. Hkrati pa tudi srce kot simbol Jezusove ljubezni. Ta skrajni levičar se je menda zavzemal za majhnega človeka in človečanske vrednote, za trpeče in ponižane. Vse pesmi so nastale v Gornjem Cerovem v Brdih, prva leta 2012, druga 2013, tretja 2014.

Zadnja, naslovljena po slovensko Čišča, se je dolgo nalagala vame. Prvi vzgibi so bili takoj po porodu, ko sem zaznavala, kako je ženskino telo začasno razlaščeno, iz zasebnosti/intimnosti se za nekaj časa prestavi (kakor je bilo nekoč) v širše javni obseg. Pomik meje ustvarjajo ne le njen partner in sorodniki, ampak tudi ženska sama, ko na primer, čeprav diskretno, ponosna doji v javnosti in je to ne moti. Preseneti/zmoti jo »vdor« tujega v intimno. Zakaj, sem se spraševala. Najbrž preprosto zato, ker je po porodu v centru otrok in je ženskino telo devet mesecev predstavljalo njegov dom. In ker npr. babico skrbi, če bo njen vnuk dovolj napredoval, seže v snahin osebni prostor v veri, da bo pomagala njemu, ki je njeno nasledstvo. On, ki je bil do poroda del materinega telesa.

Tudi maternica je, dokler se čisti in levi, bolj javna kakor zgolj ženskina, ker je še ostanek otrokovega domovanja. Vendar prav obdobje čišče je čas, ko se telo pripravlja na novo, na umik v zasebno, tudi in predvsem seksualno; z levitvijo, čiščenjem simbolično prehaja v nov prostor. V pesmi je novi prostor predstavljen kot prostor osebne rasti, iniciacije, zrelosti, kar je upodobljeno s poroko. In prav ta prehod upesnjuje Postpartum period.

Veliko manj resnobno, kakor se zdi iz teh spremnih besed, navsezadnje je pesem našla drobce navdiha in spodbude tako v spominskih podobah obiskov starih staršev, starih časov in starih običajev kakor tudi v zanimivem liku kune Kunigunde Svetlane Makarovič. Imajo jo za zanikrno, ona pa ima po mojem le svoj časovni red stvari, boemka pač.

In smo na začetku, pri boemu Mahiću, čigar podoba živi v njegovih pesmih, v naših spominih, če smo ga poznali, in v dokumentarnem filmu Toma Novosela Poslednji boem. Torej smo pri podobi, pri podobi podobe, pri podobi podobe podobe itn.? Ne, bodimo pri ljubezni.

  

***

  
Podoba podobe podobe

  

Barbara ostajam ime za ljubezen

                    Hommage A. Mahiću, za Boštjana N.

  

I. Vozni red

Medtem ko admiral stiska moj pas
k svojemu trebuhu in me poljublja,
strastno, in se zave, da me skoraj
posiljuje, medtem ko mi admiral
pravi, ženo moja, ljubim te, medtem

ko admiral hoče ubiti podobo mojega
moža, obiskati mojega očeta za rojstni dan,
ko mi pravi, bodi nežna s svojim
sinom, medtem ko admiral požira in
ljubkuje podobo, sladke so njegove besede –

Medtem – se nebo nad menoj temni
in oblaki se prerazporedijo, da nastane
krog in skozenj posije snop belorumene
svetlobe. Ušesa ne slišijo več, koža čuti
in se topi, v popolni tišini beli krog

preleti črn ptič. Ne vem, kaj si govoril,
admiral, ne vem, da poljubljaš podobo,
da si navdušen, ker je zjutraj še lepša
kot zvečer, da moja občutljivost prši
iz oči, da čutiš, da veš, da … admiral,

moje telo je iz drugega sveta, moje oči
gledajo beli krog, ki ga preletava črni
ptič. Admiral, ne bom si postrigla las,
ker nočem zavreči svoje preteklosti,
admiral, pravim ti, ti sanjaš. Poglej,

na črnem nebu si je svetloba
izrezala krog, ptič, ki ga preletava,
je okamnel, in jaz verjamem vanj.

  

***  

  

II. Na peronu

  

Odprla sem vrata in stopila
v beli krog, strah je utripal
v globoki temi, telesi sta dihali

glasno in se tišje prežemali,
tema ju je božala, tema jima je
pela, telesi sta drhteli kot sveče

zunaj – noter pa le ptič, je prhutal,
prhutal, in okamnel, v sredici
kroga, ki se je širil čez mejo.

     

***

     

III. Red ljubezni

  

Na mizi razkosavam preteklost,
kot bi rezala meso, vonj surovega
mi obrača želodec, zapletaš

se s preteklostjo, meni pa ostanki
hrane nikdar ne teknejo, nikoli ni
obed drugi dan tako slasten, kot je

bil, dolgo v noč pospravljam mizo
in polnim smeti, in tam – ptič, ki je
hotel prehiteti snop bele svetlobe.

  

***

  
Nedonošeno srce

   

Ko sem nekega dne hotela
napisati nekaj besed, ko sem
jih izrekla na glas, mi je
spodneslo glas.

Ko je glas izgovarjal mene, od daleč,
ko je glas izgovarjal tebe, od daleč,
ko je kamen strl verigo in ključavnico,
tu, pred menoj,

je – prestrašeno in shirano,
a vztrajno in žilavo zajokalo
moje nedonošeno srce.
Tako milo –

da me je streznilo
in me poslalo za mizo
premišljevat, kaj sem mu
storila tako hudega.

   

***

  
Postpartum period

                    Kunigundi S. Makarovič

   

Nikdar bolj pripravljena
na poroko,
nikdar bolj na belo.

Ko stopim v hišo svoje
pramatere in ko stopim v hišo
svojega otroštva, prah lega

že leta na stvari, ki se
niso premaknile.
Ker vsak od nas ve,

da leta čišče
ne bi bila dovolj,
niti ne začne.

Nagnetena hiša
je v svoji kaotičnosti
po svoje prijetna.

Koromač s plodovi
sije rumeno in njegova
stebla se nežno zibajo

v zgodnje večernem vetriču
in rožnata se svetlo
izrisuje na modrem nebu.

Že dneve brišem, ribam,
sesam, loščim, zlagam
na kupe, mečem v smeti

in si ne upam priznati svoji
hčerki, da sem zanikrna,
ko ne izpustim.

Vsakič, ko se naposled le izlušči
gumb, ki je med reže omar
padel v otroštvu,

ko se zlošči najlepša vaza,
ko se zlička vsa koruza,
ki smo jo dali na kup

in obenj sedli,
da bi se naposled le pogovorili
kot naši predniki

v starih časih, tedaj
začutim belo, kot odlitek
miline, otožja; ne bolečina,

spokoj blizu žalosti lega
na predmete in ljudi
v hiši moje pramatere.

Zdaj se končno lahko poročim
in začnem zbirati doto
za svojo hčerko.

        

    

       

Poezija drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

 
Petra Koršič – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Petra Koršič
O avtorju
(fotografija David Verlič) Petra Koršič se ukvarja s poezijo v več poklicih znotraj sistema literatura. Deset let je bila kritičarka na Radiu Študent, avtorica oddaje Rimo v eter – rimo v veter, članica revije Literatura (2004–2013), sourednica in lektorica zbirke Prišleki (2007–2013), moderatorka (2005–2014) ter selektorica (2006) festivala Pranger. Uredila in lektorirala je več knjig (LUD Literatura, MK, CZ, Poiesis). Je članica upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov ter žirije za nagrado mira Slovenskega centra PEN. Od 2005 do konca 2019 je koordinirala Literaturo v živo pri LUD Literatura. Je avtorica ciklov: AD HOC, Prevod na oknu, Kritika do nacga, Na pesniškem tandemu, Prostor v/in pesmi, Nova knjiga skozi kritiko; izvaja jih v Trubarjevi hiši literature (Mestna knjižnica Ljubljana). Od 2013 objavlja poezijo v literarnih revijah in na Radiu Slovenija. Maja 2017 je pri Mladinski knjigi izšel njen (julija 2017 ponatisnjeni) pesniški prvenec Furlanka je dvignila krilo. Predstavila ga je doma in tujini (Padova, Trst, Pulj) ter ob glasbi (Zlatko Kaučič, Boštjan Simon idr.); skladateljica Ingrid Mačus je na njeno poezijo skomponirala več skladb. Njene pesmi so prevedene v ital., hrv., angl., špan. in mak. jezik. Bila je gostja festivalov Sanje v Medani, Lirikonfest, Mlade rime, BCMF, Fare voci v Italiji, U mreži stih II na Hrvaškem in dvakrat finalistka Pesniškega turnirja. 2016 je prejela Lirikonfestov zlat za najtehtnejši esej. S ciklom Predaleč grem, ko grem preblizu (Enheduanna) je bila nominirana za nagrado Fanny Haussmann 2019. Novembra 2019 je izšla njena pesnitev Bog z mano pri založbi KD Hiša poezije (v okviru razpisa Sončnice 2019).