Petra Koršič – pesmomat – izbrane pesmi

General Sherman

Iz noči sva izpraskala temo,
in zvezde so čez dan utripale
na hladni sveže pokošeni travi,

k možu s kitaro so pristopali
otroci in se zibali kot ladje
v pristanu, ki jih žene luna,

v možu, ki je ustavil čas, je rastel
deček, gledal svojo lilijo in komaj
opazno zardeval, pihal mehurčke

in opazoval, kako mu mlade
travne bilke rastejo med prsti
na bosih nogah, na dlaneh

je vzhajala bela koprena
in za trenutke ovijala strah,
kot strune, ki so šklepetale

z zobmi, ko so ogrizle besede,
da ne stečejo iz vlažnih ust
in zarotijo veliko drevo,

skozi katero stopi
lahko
le otrok.

*** 

Golo

*
Pridi kot ladja,
ki pluje v globoka morja.
Njeni potniki so odvrgli
odvečno prtljago.
Prekuhavajo slano vodo.
In se nastavljajo soncu,
da jih ogreje,
ne opeče.

*
Bodi kot jutro.
Vedno se bori s temo.
In jo premaga.
Vedno prehiti
in preseneti.

*
Bodi kot oblak.
Mehko drsi mimo,
ima mnogo oblik,
a ko je treba,
se utrga in izlije.

*
Bodi kot izvir.
Njegova voda je
ledeno hladna,
a čista.
Živa.

*
Bodi list.
Spomladi brst,
poleti zelen,
jeseni rumen,
oranžen, rdeč,
ki se ne boji pasti.
Lepo je videti,
kako mu doteka čas:
dozori in se odtrga
od veje, zapleše
v vetru
proti zemlji.

*
Zareži vame prečno,
kot zaseka sekira,
da pade drevo
in lahko prešteješ
kolobarje, opazuješ
hitrost rasti, zareži
prečno, ne da odteče,
da se pred teboj odpre
življenje, ne v besedah,
ne z besedami,
dejansko, in v tebi.
Ko se začne šteti,
znova, ponovi.

*** 

Postskriptum

Ni meso, telo je
pesem, je tempelj,

ko se duh osvobodi,
se iz njega pokadi

beli dim, svetloba,
ki se širi koncentrično.

Telesa, duha, pesmi ni,
če ne sežeš s krvavo

ranjeno roko globoko
v morje in tvegaš,

da izkrvaviš, da te
napade pošast ali pa

občutiš, kar je skrito.

*** 

Prstanca

Dva, ki se bojita,
dva, ki ne zaspita,
ne zaspita niti
po tem, ko se ljubita.

Dva, ki se borita,
dva, prestrašena, ki se
vlečeta skupaj, ko sta
skupaj.

  

 

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist