Petra Koršič – Maja Vidmar – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
»Pesmi Maje Vidmar so zgoščeno sporočilo, ki z mnogo tišine med besedami zbirajo pogum in brusijo ostrino noža, da naslednja beseda zareže in zapika. Zdi se, kot da je pesniški postopek Maje Vidmar šiljenje svinčnika, pesniške snovi. Svinčnik se manjša in ostri. Toliko ga troši, s kračino in tišino med besedami ter ritmom, da se na koncu grafitna konica na papirju zasveti z iskro in ostrino,« sem zapisala leta 2005 ob kritiki četrte pesniške zbirke Maje Vidmar, z naslovom Prisotnost (Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2005; spremni tekst Barbara Korun;). Tedaj sem o Prisotnosti napisala dolgo kritiko in s pesnico sem se pogovarjala v dolgem intervjuju (oboje objavljeno v reviji Literatura). Knjiga Prisotnost je pesnici prinesla nominacijo za Veronikino nagrado 2005, prejela je Jenkovo nagrado 2005 in nagrado Prešernovega sklada 2006. Petnajst let po tem se posvečam njeni najnovejši zbirki z naslovom Pojavi, ki je izšla leta 2020 v zbirki Prišleki (LUD Literatura) in je bila nominirana za Jenkovo nagrado 2020 ter izbrana med devet knjig festivala Pranger 2021.
Med zbirkama Prisotnost in Pojavi je Maja Vidmar objavila še pesniške zbirke Sobe (2008), Kako se zaljubiš (2012) in Minute prednosti (2017) in poleg nagrad v tujini je leta 2015 prejela nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni slovenski pesniški opus v 21. stoletju. V teh petnajstih letih se je zgodil zanimiv pospešeni zasuk: tako v recepciji in kritiki poezije Maje Vidmar kakor v številu izdanih, kritiško sprejetih in nagrajenih pesniških zbirk avtoric na Slovenskem. Maji Vidmar je bila kritika vselej dokaj naklonjena. Ko sem leta 2005 pregledala kritike, sem opazila le izjemi M. Kosa in zadržan ton A. Debeljaka. Na zbirko Prisotnost pa so bili vsakršni (medijski) odzivi pozitivni. Ko prebiram kritiko Rdeča tačka v železni pasti: (groteskno) prikazovanje ozaveščenega stanja, opažam, da sem se uvodoma zanimivo pomudila pri premisleku o kritiškem in komisijskem sprejetju kot domnevnem sovpadanju angažiranega (političnega) feminističnega »korektiva«, pro forma potrditvi pesničinega ustvarjanja z vzvišene pozicije še močnega in zažrtega patriarhalnega reda in/ali priklona vrhunskosti pesničinega opusa.
Mar zbirka prinaša resničen umetniški presežek? Ali ti podatki pričajo, da je zbirka dandanašnjemu prikladna? Ali je nemara M. Vidmar imela srečno zvezdo nad sabo, ki ji je naklonila svetlo usodo – prave ljudi na odločilnih mestih? (Prav o slednjem, četudi bi bilo kaj na tem, ki pa prejšnjega [umetniški presežek, op. PK] ne izključuje, žal na tem mestu ne bo govor.) Legitimen razlog bi lahko bil le večja kakovost, čeprav se vsiljujeta še aktualnost in uspešno utrjevanje prepoznavnega opusa, kar pa tudi ni sporno. Kaj je tisto, kar je drugače kot doslej in kar bi utegnilo biti ‘razlog’?
Naj že na začetku pojasnim, da me pri prebiranju Prisotnosti nekateri sloji ne bodo posebej zaposlovali. Npr. ženska metaforika, v kolikor ni konstitutivni element pesničinega ustvarjalnega opusa oz. elementarno gradivo pesniške pokrajine nove zbirke, me ne zanima, sploh ne v duhu angažirane in zato po mojem mnenju tudi takoj izključujoče in deprimirane pozicije. Ob prvem branju sem namreč sicer skrbno natančno in konstruktivno napisano besedilo na zavihku knjige razumela kot agitatorski, političen govor, izgovarjan iz feministične determiniranosti. Vendar, da ne bo pomote, ne da ugotovitev, sicer napisanih v programskem in bojevitem, političnem tonu, ne podpišem, le to hočem dodati, da me napeljujejo k preverjanju, ugotavljanju, koliko opaženo in prepoznano, ki je uresničitev bolj v sociologiji temelječega kriterija (ali npr. feministične literarne vede), odtehta tudi v recepciji, ki je izoblikovana po (če hočete) iz patriarhalnega literarnozgodovinskega koncepta izhajajočih estetskih kriterijev, torej šolskih. V prid knjigi lahko zapišem, da tisto, zaradi česar je vredna branja in kar ji daje kakovost, ni le (če sploh je?) odlika v ubeseditvenih postopkih emancipiranih ali emancipirajočih se žensk, v ustvarjanju feministično prebujenih pisateljic in pesnic, ki v umetniški literaturi, ki jo pišejo ženske, iščejo tudi stopnjo ženske zavesti. Mimogrede, ne mislim se podati v podrobno analizo, vendar že površno paberkovanje po knjigi nakaže le ‘prebujanje’ iz okostenelih navad, v katere smo (bili/e) ujeti/e predolgo časa. (Ker bolj kot slikovno gradivo k slednjemu prispeva splošno občutje knjige, ki ni zavezano akciji, temveč sanjam, hrepenenju – pogosto je uporabljen prihodnjik, le redko pa se namera prekobaca od tu dalje.) Po spremnem tekstu in utemeljitvi komisije (za Jenkovo nagrado, oboje napisala ista avtorica, ki pa ni bila članica komisije /?/) sodeč, gre pri Prisotnosti za delo, ki je odlikovano zaradi (po svobodni razlagi) uspešnega ubesedenja drugega, ženske (ali istospolneža, namreč podobna utemeljitev je bila pri Banalijah Braneta Mozetiča), zato bi bilo upati, da bi se slišalo še glas drugega, torej še recepcijo/utemeljitev splošne (patriarhalne) literarne zgodovine oz. kritike (kar bi se lahko, v primeru srečne zvezde, zgodilo februarja [ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada, op. PK). Če se povrnem, torej mene na tem mestu ne bo izrecno zanimalo, npr. do kolike stopnje je realizirana ženska pisava (feministična interpretacija?), kakšna je razvojna stopnja ženske metaforike, navsezadnje tudi ne, kolikšen je doprinos ustvarjanja Maje Vidmar v Prisotnosti za slovensko žensko pesništvo. (Iz sicer prosto govorjenih besed predsednika komisije je bilo na podelitvi Jenkove nagrade zaznati, da so kljub pozdravljajoči odločitvi o nagrajenki stopnja zavesti o literaturi, ki jo pišejo ženske, dojemanje dela predvsem prek ustvarjalk, torej osiromašeno stlačenje zgolj na žensko, ter trdovratno stereotipno dojemanje drugorazrednosti pesnic, kot bi bila zanje postavljena mehkejša, prizanesljivejša merila pri določanju kakovosti literarnega dela – preprosto zastrašujoči. Navsezadnje je Maja Vidmar marsikoga od prisotnih prekosila, nekatere že davno …) Obravnavano zbirko jemljem kot umetniško literaturo, ki jo je napisala avtorica Maja Vidmar, in mislim, da v njenem primeru, tudi v zadnji knjigi, ni potrebna segregacija.
Tako leta 2005. In če vzpostavimo lok do zbirke iz leta 2020, je med Prisotnostjo in Pojavi več zanimivih stičišč/križišč: vzpostavitev mikro- in makrokozmosa, tematiziranje otroka, tematiziranje nasilja, interpretativni razpon od dobesednosti do figuralike. Tako da nanašanje na zbirko Prisotnost in njeno recepcijo ni naključno, prej zanimivo in utemeljeno.
Kaj pa je tisto, zaradi česar je Prisotnost vredna branja? Prisotnost prinaša v prejšnji knjigi [Ob vznožju, 1998, op. PK] odpirajoči se premik od mikrokozmosa ali intimnega v makrokozmos, v družbeno sfero, po liniji od zasebnega k javnemu. Lirska subjektinja se (sicer še vedno iz nekih zasebnih spodbud) opredeljuje do javnih problemov. Prek posameznega priklicuje splošno zavest. […] V Prisotnosti niza M. Vidmar mrežo okruškov zgodbe, ki prikazujejo ozaveščeno stanje, v katerem se zaradi nasilnosti, ki jo med drugimi ustvarja pogosta uporaba motiva sekanja in sekire, slika popačena, groteskno-fantazmatska podoba sveta. […] V široko razumljeni bivanjski tematiki knjige je sentiment (kot doslej) očiščen in precejan, ob sočutje pa se vpeljujejo še razpadanje/razkrajanje oz. elementi de(kon)strukcije. Tematsko bi se knjigo lahko razporedilo v tri sklope, I. pesmi o pesnjenju, II. pesmi o ozaveščanju nasilja in zla v svetu, III. pesmi o feministični angažiranosti v zasebnosti. Prva dva sta močnejša in izrazitejša, tja sodijo tudi boljše pesmi knjige. Kot opazno izstopa tudi reflektiranje družbenih problemov (širokega pomena nasilja) z globoko etičnim stališčem. […] Pri M. Vidmar gre za intimni strah, do katerega ima ambivalenten odnos, zato apelira k spoznavanju in sprejemanju neznanega. Kliče namreč tiste, ki bi jo požrli, torej strah premaguje. […] Ekvivalentna se zdita, vsaj po stopnji pomembnosti za subjektinjo, otrok in pesem. Med slednjima ni izrecno zapisan enačaj, lahko pa bi se tako interpretiralo. […] Mrtve pesmi so kot mrtvi otroci, ne da ne bi imele življenja, temveč so bile odpuščene, preden so se donosile, to je odpadel, mrtev material. Zanimivo je, da je ustvarjenje pesmi upodobljeno z materinsko metaforo dojenja. Strah pred mrtvostjo govori na drugi strani o grozi, da bi subjektinja zapustila pesmi, ki to še niso, ali da bi pesmi same odmrle, še preden so donošene (uporabljene prispodobe nedonošenčkov, polmrličkov, žepnih detec). Vendar prav etične konture brišejo branje pesmi le na enem polju, saj namreč »groza me je nezmotljivosti / sanjske metafore« in »kakor nihče ne sme / zapustiti otroka«, in nas spet prestavijo tja, od koder smo začeli, torej na dobesednost. […]
Prav tu se prestavimo v leto 2020. Naslov zbirke, ki v dveh razdelkih zaobjema štiriinštirideset pesmi, Pojavi, se osmisli v mnogih pesmih, v katerih subjektinja pesemsko upodobi tako tesnobnost posebnega, izbranega trenutka kakor uvide v »pojave«, ki smo jim priča in ki so nenehno okoli nas. Prvi del prinaša sedemindvajset pesmi, spisanih večinoma v anekdotični maniri, poznani od Prisotnosti naprej v poeziji Maje Vidmar. Nič drugače ni s sledečimi sedemnajstimi, le da jih avtorica naslovi z vsebinskim naslovom razdelka Otrok. Uvidi v »pojave« so upodobljeni včasih s čudenjem otroka, pogosto z željo po ujetju izmuzljive hipnosti, v kateri se vremenski in drugi pojavi zgodijo. Vseskozi z ozirom na logiko, torej subjektinja, čeprav čustveno pretresena, uporablja jezik razuma in mu tako širi spoznavno in pomensko polje.
Knjigo prežema tesnobnost in ta v knjigi prehaja od zunaj, ob opazovanju pojavov v okolju, navznoter, v subjektinjino doživljanje posebnih pojavov zunaj in znotraj nje same, tudi na tiste iz preteklosti, otroštva. Torej je, tako kakor v Prisotnosti, tudi v Pojavih razpon od makro- do mikrokozmosa. V zbirki Pojavi razberemo, da se tedaj, ko ozavestimo dih, zavemo trenutka, hipa (pesem Verjamem). V takšnem poudarjenem zavedanju trenutka je avtorica uzrla različne pojave in z nizom različno prepričljivo upodobljenih fragmentov naslikala sodobni portret družbe. V prvem razdelku izstopa odnos žival – človek in se zasuka. Govorkin pogled ni več povsem ujet v antropocentričen sistem, ampak se razpira širše. Žival je v pesmi prisotna dobesedno, ne več kot prispodoba. Zanimiva vzporednica med zbirkama se kaže v sklicevanju na dokumentarni vir: v Prisotnosti parodira prizore dokumentarnih filmov v angažiranih pesmih proti nasilju, v Pojavih povzame dokumentarne posnetke o solidarnosti med živalmi na kanalu You Tube (pesem Kako prikladno, v kateri medved s šapo dvigne iz vode utapljajočega se ptiča, ali pesem V ozadju, v kateri povzame in se čudi, kako pes v ribarnici ve, kaj mora narediti z ribami na tleh).
V Pojavih Maja Vidmar kontrastira pojave in v pesem zamrznjene trenutke z binarnim slikanjem: lepo in ljubko – nasproti utopljeno; na primer v zame šibkejši pesmi Kako prikladno. S tem deziluzionističnim postopkom pri bralcu vzbudi emapatijo, včasih sočutenje, z močno čustveno obarvano noto. Tudi ko se v pesmi Tudi jaz sprašuje, ali je neodgovorno ali hrabro, če bi pisala samo še vesele pesmi, se potrdi ta vprašljiv binarni sistem pozicioniranja. Podobno v pesmi Izrez, v kateri subjektinja želi videti sliko popolno, kakor dobro fotografsko oko, vendar je v tem primeru le izrez, ni cela slika. Tako preberemo: »Brez slabe vesti se vrnem v izrez.« Pesniška subjektinja, tako kakor v Prisotnosti, kjer ni zavezana akciji, ampak željam, osveščanju ter opisuje notranji boj, stanje in uporablja prihodnjik, tudi v Pojavih ne uteleša neke vsevedne, perfektne, angažirane ali čiste pozicije, ampak prikazuje in nakazuje razvoj, pomik iz utečenih in širše prepoznanih in sprejemljivih vodilnih praks sodobne družbe.
Predvidevam, da je ta črno-beli binarni sistem gledanja na svet ozaveščen, nameren in da ima učinek na bralca. Lahko tudi ni nameren. Vsekakor lahko hitro postane preveč drastičen za kakovostno poezijo. Dihotomično slikanje dobrega in slabega zlahka dobi priokus agitacije in pesniško govorico splošči. V prvem razdelku je prisotna čustvena vpletenost in razbira se, da je subjektinja presunjena, tako da se tesnobni občutek kar širi po vsej knjigi. Od negotovosti v pesmi Črne ladje na nebu, zle slutnje v pesmi Na obali do ugonabljajočega strahu (spomina), ki prinaša nemir, tudi pesimizem. Strah najde mesto v več pesmih prvega (npr. pesmi Šala in Kaj naj s tem?) in tudi drugega razdelka. V Pojavih torej Maja Vidmar o strahu nekoliko drugače kot v Prisotnosti. V Prisotnosti so sledi ideje o treh stopnjah notranje preobrazbe in osvoboditve, t. i. duhovni transformaciji (nigredo, rubedo, albedo). V Pojavih se tematiziranja in problematiziranja strahu morda loti bolj podvrženo njenemu drugemu, geštalt terapevtskemu poklicu.
V kakovostno izstopajočem drugem razdelku z naslovom Otrok, ki je srce najnovejše zbirke Maje Vidmar, gre za prastaro pogrešanje gotovosti, zapise v starih strukturah možganov. Prve tri pesmi so v prvi osebi, sledijo v tretji in na koncu so spet prvoosebne. Zaznaven je razkorak med zavestjo subjektov in njihovim telesom kot nečim tujim. (Sicer pa že v pesmi Izjave iz prvega razdelka subjektinja Maje Vidmar vpelje v pesem telo kot nekaj tujega: »Moje telo me že od nekdaj težko / prenaša.«) Pesmi, naslovljene Otrok, resnično ne popuščajo pri čustvenem trkanju na bralčevo srce, saj razgaljajo nepravičnost in/ali okrutnost, ki se dogaja na svetu nedolžnim živim bitjem, ljudem, otrokom in še nerojenim. In tu se za hip spet pomudimo pri dobesednem. V poeziji Maje Vidmar nikoli ne gre za (zgolj) dobeseden pomen. Če prvi razdelek lahko razumemo precej dobesedno, moramo razdelek Otrok sprejeti širše – tudi figurativno. Razdelka sta heterogena. Kakor dve knjigi.
Subjektinja Maje Vidmar govori o nevidnem, manj vidnem, govori o tem, o čemer se praviloma ne govori. Govori o tem, kar je vidno in bode v oči, a se ne vidi, zaradi družbenega konformizma. Ker je žariščno območje razdelka Otrok občutljivo notranje doživljanje nemočnih ljudi, je kulturno pogojeno del tabuiziranih tem in obenem del družbenega konsenza. V pesmih razdelka Otrok, na primer v pesmi Horoskop, od koder navajam sledeče verze in je ena najmočnejših in ena najbolj pretresljivih pesmi zbirke, Maja Vidmar zapiše trpka, presunljiva, jedka spoznanja: »Mrtvi otroci v trenutku odrastejo, / a nikoli zares. […] Pretvarjajo se, da bi jih ljudje obdržali, / toda s svojo žalostjo uničujejo / svoje otroke in vsakogar, ki jih ljubi. // Nikomur ne zaupajo, da bo ostal, / in odraslim ne zaupajo, / da sploh kaj vedo […] Še najmanj zaupajo sebi.« Ne gre torej za pokojne, ampak za mrtve žive ljudi. Govori o otroškem delu nas samih in naših prvih spominih. In tako prek otroka in njegovega doživljanja frustracij in tudi travm v zgodnjih stikih z okolico diagnosticira družbo.
Doseganje občutka neprijetnosti ob branju zgoščenih, anekdotičnih pesmi je osebni podpis in kakovost Maje Vidmar. Zlahka ga pripišemo tako Prisotnosti kakor Pojavom. V kritiki Prisotnosti sem leta 2005 ugotavljala:
Kračina, tišina in ritem ponavljanja besednih nizov (stalnice) so me zapeljevali v odkrivanje zakodiranega sporočila. Navidezna sveta preproščina zakriva nepreprostost njene poezije, ki zahteva, ob tem, da jo zaslišimo in nam zazveni v ušesu, še bralski napor, da se nam utelesi v umu. Ekonomija besed ni pogosta v generaciji, ki se še vrašča v slovenski pesniški svet oz. ki je vstopila kasneje in ki je mlajša od M. Vidmar (izjemoma npr. pri Barbari Korun v Razpokah, recimo Barbari Simoniti v Zatišnosti, Zlatem dežju). Pri interpretaciji pesmi iz Prisotnosti se je težko oprijeti nečesa trdnega tudi zaradi že omenjenega figurativnega jezika in zdrsov, ki jih sprožajo včasih tudi paradoksalni semantični preskoki.
Leta 2020 v Pojavih, osmi pesniški zbirki, pesnica potisne bralca drugače, pa vseeno podobno, v neugodno vzdušje, ko naslika »pojav«, in od njega »terapevtsko« nevsiljivo pričakuje, da pesmi na neki način dokonča s tem, ko se jim približa in jih aplicira na svoj spoznavni horizont. Vendar ne moremo več govoriti o takšni jedrnatosti, askezi, izčiščenosti, redukcijski govorici, zgoščevanju, telegrafskih sporočilih, kar je bilo opaženo še v Prisotnosti. Zato je tudi ostrina pesmi udejanjena drugače. Nekatere kratke in jedrnate so kot utrinki in so boljše. Anekdotične so daljše in pripovedne in ne dosežejo vedno napetosti, ki jo poznamo pri odličnih kratkih pesmih.
Čeprav je v prvem delu, ki s kontrastno črno-belo tehniko slika večinoma »pojave« okoli nas, moč razbrati duh časa in z njim povezane aktualne teme – omajena antropocentričnost in posledično občudovanje in empatija do živali (osuplost nad človekovim odnosom do vzrejnih živali v pesmi To ni še nič ali sočutje s trpinčeno živaljo v pesmi Koža, v kateri subjektinji odstopa koža na mestih, kjer je ženska božala trpinčenega psa, ki se je odzval s krikom, kot krikom nekoga brez kože) in (pogojno) ekokritika (pesmi Na trgu in Na obali) –, je razdelek Otrok, ki je vsebinsko bolj specifičen: čustvene pohabe otrok, neprimerljivo močnejši in boljši: bolj izbrušen, estetsko in spoznavno bolj poglobljen. Prvi del je drsenje po površini pojavov in subjektinja čustveno pretreseno upodobi čudenje nad pojavi, drugi del, nasprotno, kljub šokantnosti ali prav zaradi nje izpričuje prisotnost subjektov v pojavih.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.