/ 

Smer: neantropocentrično, cilj: zavest o sopovezanosti, sobivanju

Jana Putrle Srdić – Petra Koršič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2019 (Zbirka Aleph).

   

Oko očesu vrana obsega osemindvajset pesmi in je četrta pesniška zbirka Jane Putrle Srdić, producentke raziskovalne umetnosti, ki sodeluje pri različnih projektih združevanja poezije z novimi mediji. Kakor tretja je tudi četrta knjiga potrdila, da je Jana Putrle Srdić pesnica, ki znanje s področja raziskovalne umetnosti (inštalacije, ki se ukvarjajo z živimi organizmi in ki poleg umetnosti uporabljajo križišče znanosti: biologija, kvantna fizika, pri tem sodelujejo programerji, naravoslovci, inženirji … in na drugi strani umetniki) nevsiljivo vnaša v pesmi. Obenem je zadnja zbirka priročno napotilo za osveževanje, ponovno vzpostavljanje odnosa sebe v družbi, v svetu, s premislekom o vprašljivi človekovi nadvladi, hierarhizaciji, in s premislekom o človekovi skromnosti, neznatnosti, ne v duhovnem, temveč v tehnološko razvojnem in vesoljskem kontekstu. Nasproti podobam družbeno nevralgičnih mest s pesmijo razpira prostor za senzibilizacijo za drugačen pogled, razlage in paradigme dojemanja človeka, drugih bitij, vegetacije kot delčka vesolja.

Verza »kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj« in »ne boj se jezika« sta njen nov pesniški credo. Nova kalibracija obsežne pesemske tvarine prinaša v poezijo Jane Putrle Srdić pomenske zgostitve, večjo koncentracijo. Ob poznavanju novejših naravoslovno-tehnoloških dognanj ali zanimanju zanje bralec potuje po zanimivi deželi, kjer se naravoslovna dognanja nevsiljivo in naravno zrcalijo v okruških mikrokozmosov. Jano Putrle Srdić je kot pesnico že od prvenca Kutine (2003) zanimala »družba v tem trenutku«, kakor jo doživlja sama, tiste plasti, katerih del je. Ta del družbe je odprt za razvoj tehnologije in oprt v tehnologiji. V tretji knjigi To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje v istoimenski pesmi zapiše: »In če si prav redko dovolimo ljubeč / odnos do tehnologije, je zdaj tudi / ona del signala, utripa v temi sobe / z lučkami na elektronskih napravah«. V naslednji kitici zapiše, da je tehnologija »vseprisotna kot soseda, ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika«. Tako v Oko očesu vrana v pesmi Ženske v integriranih vezjih preberemo, da pesem ni iz besed, ampak iz svetlobe elektronov: 

»donna in sylvia in frieda
polagajo roke na moške
ude na otroške in pasje
glave na druge
ženske in nase

obstanejo v zraku
v integriranem vezju
kjer pesem ni iz besed
ampak iz svetlobe elektronov
ki polzijo po zlatih nitih elektrod
kjer je pesem iz prevodnosti
in signalov«

  

Zavest o samoti kot neobhodnem, primarnem človekovem občutenju in hkrati kot sodobni družbeni simptomatiki Putrle Srdić razvija od prvenca dalje. Prav ta neobhodnost sodobnega človeka kot potreba biti sam in želja biti skupaj dirigira zmožnosti bližin in njihove oblike. Naj izpostavim pesmi: Potovanje na konec noči; Ne vem, če je samota izbira. Zavest o samosti in samoti se vzpostavi kljub razvejenim odnosom bližin (npr. pesmi Kako zanetiti ogenj; Skupna zavest), bodisi na relaciji moški–ženska bodisi ženska–ženska (npr. pesem More Than a Pretty Girl (»polagam iglo / na gramofonsko / ploščo in upam / da naju bo kroženje / vtirilo v vzporednice«; pesem tudi opazno korelira s Tomatovo naslovnico in oblikovanjem). »[P]osameznost / naju prerašča kot nekoč / davno mah okamnine / in ve tej zaokroženosti enega / so zametki / skupne zavesti,« preberemo na strani 31. Ženski je namenjen znaten delež knjige, od pesmi Ženske v integriranih vezjih, ki postavi knjigi koordinate za branje in razumevanje, do centralno postavljene, večdelne in prav tako pomembne pesmi Dvigovalec uteži. Ta je rahlo zasmehljivo postavljen nasproti ženski s »čudovito neuporabno, krotko močjo, [ki] je v njegovem ogromnem telesu«, in je »neveden, da nad atmosfero našega planeta tečejo druge zakonitosti vesolja« (str. 39). V večdelni pesmi dobimo pojasnilo, kdo je dekle: »krtači mojo dlako / tekmovalnega konja«, kdo je fant: »njegov fant / malo ponosno / malo v strahu / hodi v njegovi senci«. S tem Putrle Srdić pusti prostor odprt, izgrajuje sodobne slike dvojin. Človek je, ne glede na kakovost razmerij, navsezadnje sam.

In hkrati del mreže, prepletenosti in tudi simbioze, sobivanja. Tudi z vegetacijo. Prav temu odnosu se poglobljeno posveti Jana Putrle Srdić v najnovejši zbirki pesmi. V pesmi Vegetacija, »ko ti zmanjka drugih bitij / nosiš opečnate lonce na dež«, opiše odnos človeka in vegetacije kot skupen: »utripate v mreži«. V pesmi Dve smrti beremo o vsepovezanosti, hkrati zamejenosti in dokončnosti algoritmov, v pesmi Sosedstva o odnosu drevesa in svetlobe (»Gledam svetlobo, ki rumeni na listih«) ter povezanosti, sorodnosti med človekom in naravo, kot nekakšno razkrivanje mimikrije: »Nemo leživa med drevesi, / na videz naključno razmetana / kot gobe«.

O človekovi vesti in zavedanju presežnosti v zadnji knjigi Putrle Srdić zasuka optiko oziroma jo osveži, zavedajoč se celičnega obstoja, razsrediščenega pogleda. Že v tretji zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se izostri fokus na kritični pogled na družbeno stanje in preberemo: »Ponoči raste micelijska mreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni«. V četrti zbirki, Oko očesu vrana, se vpelje nov, drugačen jezik, jezikovi kod se spremeni, kritika je v obliki druge možnosti, drug(ačn)ega pogleda. Če ta kod poznaš, če so ti nanašalnice blizu (npr. Donna Haraway; gl. pesem Ženske v integriranih vezjih), je tekst nehermetičen, saj vstop vanj omogoči poznavanja ozadja. Groteskirano kritiko, s ponavljajočim »nacisti so med nami«, ki se lahko bere tudi kot antiutopijo, zaznavam v pesmi Sanje o novem svetu, ki se zaključi z mislijo: »Ampak nas je več«. Pa tudi v futuristični Drobne eksplozije, izgubljene v vesolju, s katero se knjiga konča. Poleg razsrediščenosti se v knjigi nekajkrat ponovi tudi koncept linearnosti (linearnost izginja, linearne misli), konec knjige pa se odpira v (ne prav daljne) nastavke/odgovore: »drugačna inteligenca [nas bo] upokojila«.

Preseganje delitve na družbo in naravo je eden od poudarkov četrte zbirke Jane Putrle Srdić. Bralca nagovori tudi brez poglobitve v bioart v umetnosti, brez poznavanja sintropične razlage sveta, brez zavesti o neantopocentričnosti sveta, kjer se sesuva, briše tudi trdno postavljen zid med živo in neživo naravo. Nagovori z večno temo: človekovo občutljivostjo, bolečino. »Moja bolečina bo vedno iz te temne snovi neznanega negativa,« zapiše v pesmi Naše neznano. Bolečina je stalnica v poeziji Jane Putrle Srdić, bodisi ob opazovanju sveta bodisi ob izgubi, včasih je izpisana, drugič je nakazana, tretjič zaskeli tudi skoz distančno podajanje. Z zasledovanjem mimikrije, fraktalov, podobnosti v zgradbi in delovanju Putrle Srdić nakazuje sorodnosti med človekom, živalmi, rastlinami. Drobnogled te poezije je sestava delov (»komaj vidna / bitja bodo zopet prepredla zemljo, ki ji pripadajo«) v celoto, življenja na zemlji in onkraj nje:

»nenavadno trdovratna poželenja
pošiljajo impulze skozi živčevje
in toplota v središču kosti
je mimikrija žarečega oglja
pod kupom premoga

življenje je obsežnejše od pretakanja
krvi utripov električnih signalov
ne ostaja na zemlji na naši strani
meje širi se iz komunikacije
v kombinatoriko presega se

rečemo življenje
in to je naše skromno pojasnilo«

  

In tako se v poeziji Jane Putrle Srdić zrelativizira človekov, človeški faktor kot pomembnejši samo zato, ker nam je kulturnorazvojno podedovan in najbolj poznan. »[M]inili so časi čudenja nad sabo,« zapiše pesnica v pesmi Sviloprejke, ki je dala knjigi naslov. Smo t. i. »letargične žuželke«, »ki jih pazljivo / ščitimo pred kljuni vran«.

  

   

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  

Jana Putrle Srdić – Petra Koršič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   
O avtorju
(fotografija David Verlič) Petra Koršič se ukvarja s poezijo v več poklicih znotraj sistema literatura. Deset let je bila kritičarka na Radiu Študent, avtorica oddaje Rimo v eter – rimo v veter, članica revije Literatura (2004–2013), sourednica in lektorica zbirke Prišleki (2007–2013), moderatorka (2005–2014) ter selektorica (2006) festivala Pranger. Uredila in lektorirala je več knjig (LUD Literatura, MK, CZ, Poiesis). Je članica upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov ter žirije za nagrado mira Slovenskega centra PEN. Od 2005 do konca 2019 je koordinirala Literaturo v živo pri LUD Literatura. Je avtorica ciklov: AD HOC, Prevod na oknu, Kritika do nacga, Na pesniškem tandemu, Prostor v/in pesmi, Nova knjiga skozi kritiko; izvaja jih v Trubarjevi hiši literature (Mestna knjižnica Ljubljana). Od 2013 objavlja poezijo v literarnih revijah in na Radiu Slovenija. Maja 2017 je pri Mladinski knjigi izšel njen (julija 2017 ponatisnjeni) pesniški prvenec Furlanka je dvignila krilo. Predstavila ga je doma in tujini (Padova, Trst, Pulj) ter ob glasbi (Zlatko Kaučič, Boštjan Simon idr.); skladateljica Ingrid Mačus je na njeno poezijo skomponirala več skladb. Njene pesmi so prevedene v ital., hrv., angl., špan. in mak. jezik. Bila je gostja festivalov Sanje v Medani, Lirikonfest, Mlade rime, BCMF, Fare voci v Italiji, U mreži stih II na Hrvaškem in dvakrat finalistka Pesniškega turnirja. 2016 je prejela Lirikonfestov zlat za najtehtnejši esej. S ciklom Predaleč grem, ko grem preblizu (Enheduanna) je bila nominirana za nagrado Fanny Haussmann 2019. Novembra 2019 je izšla njena pesnitev Bog z mano pri založbi KD Hiša poezije (v okviru razpisa Sončnice 2019).