Lorca in 12 pesmi

Lani je minilo osemdeset let od prvih prevodov Lorcovih pesmi v slovenščino: pesmi v prevodu Alojza Gradnika so izšle v Moderni španski liriki (1943). Čez ducat let bo stoletnica pri osemintridesetih letih umrlega andaluzijskega pesnika, čigar mojstrstvo je izpostavil Hugo Friedrich v knjigi Struktura moderne lirike (1956). Leta 1958 je pri Cankarjevi založbi izšla knjiga Federica Garcíe Lorce Pesem hoče biti luč, izbor in delo Jožeta Udoviča, ki je kasneje pripravil tudi knjigi Lorca v zbirki Lirika (MK 1978) in Cante jondo pri Karantaniji (1993). Lorcove pesmi so poleg Gradnika in Udoviča prevajali še Peter Levec, Niko Košir, Marko Kravos, Joka Milič in morda še kdo ter Ciril Bergles, ki je prevedel Kondorjevo knjigo Pesnik v New Yorku (MK 1995), in Aleš Berger, ki je prevedel Ciganski romansero v Novi liriki (MK 2007). Ob teh in ponatisih je knjižno izšla še špansko-slovenska knjiga več prevajalcev v zbirki Mojstri lirike Federico García Lorca (MK 1998). Že leta 1969 je izšla Udovičeva knjiga Lorce Pesem hoče biti luč, ki je opremljena tudi s pesnikovimi vinjetami. Priročna majhna, v rdeče usnje ovita knjižica je v nakladi pet tisoč izvodov kot druga izdaja izšla leta 1983.

Da podoba zmore pritegniti k pesmi in da vzbudi odprtost za njeno sporočilo, je vedel že pesnik sam. In da je prijateljevanje zahtevnejše poezije in kakovostne ilustracije bližnjica, da bi mladi prej posegli po knjigi kot ličnem izdelku, se zavedajo založbe kakor Kaladraka, ki je poskrbela za knjigo dvanajstih Lorcovih pesmi z ilustracijami mehiškega slikarja in ilustratorja Gabriela Pacheca, sedem jih je uglasbila Quesia Bernabé in jih od 2022 v izvirni in italijanski knjigi, ki sta trenutno na tržišču (cena 16 evrov), v španščini lahko slišimo prek kode QR (youtube.com/watch?v=vG0DgDwFKXQ&list=OLAK5uy_lbrspCa6Aj7HERNzO5cDpXzr2gax8eITA). Knjigo, ki je leta 2015 prejela nagrado Fundación Cuatrogatos, smo med korono leta 2020 dobili tudi slovenski bralci, žal po ceni (zaradi naših razmer) 25 evrov. Založba Malinc, ki petstotim izvodom letos dodaja drugi natis, je ob ilustracijah natisnila slovenski prevod Igorja Sakside in Barbare Pregelj, na koncu pa pesmi v izvirniku z dopisanimi slovenskimi naslovi. Kam postaviti izvirnik, je najbrž zagonetno vprašanje, če se sledi konceptu izvirne knjige. Nemara pa bi bilo za primerjanje izvirnika in prevoda prikladnejše, da bi bile pesmi v španščini na isti strani pod slovenskim prevodom. Knjiga, ki je (kakor nam pove pripis) bralcu (tudi z disleksijo) prijazna, vsebuje tudi življenjepis, ki nam približa Lorcovo življenje in njegovo ustvarjanje. Poleg ilustracij je presežek knjige besedilo Elegija nemogočega, v katerem ilustrator odstre tančico v svet podob, ki dosledno na levih straneh knjige vabijo k branju teh redkobesednih Lorcovih pesmi. Na videz preproste pesmi v španščini so prepojene z elegičnim tonom in prihajajo iz nesnovnega prostora sanj, spominov, hrepenenja, želja, prihajajo od tam, kjer je človek pristno in iskreno sam s seboj. Tako otožje ni žalost, ampak lepota, ki lahko tudi zaboli.

Pesem iz knjige, naslovljeno Slovo, v slovenskem prevodu Petra Levca že poznamo, objavljena je v Udovičevi knjigi, in kot taka se nam je vtisnila v spomin. Prevajalca nam ponujata nov prevod in za pesniške sladokusce je (kakor pri Bergerju) na voljo soočenje različnih prevajalskih praks. Ni prvič, da me, tokrat zaradi nesodobnega pridiha (nestandardni vrstni red besed), katera od Lorcovih pesmi osebno bolj nagovori v italijanskem prevodu. Kakor ob pesmih se bralec lahko pomudi in poglobi tudi ob likovnih podobah. Te se ne le dopolnjujejo s pesmimi, ampak jih tudi nadgrajujejo. Obema umetniškima govoricama je skupna skrivnostna, nedorečena otožnost, ki odstira andaluzijsko dušo tako neizprosno, da obenem upodablja dušo slehernega premišljevalca. Kakor je Lorca zapisal v svojem predavanju, je »cigansko tisto, kar je najvišje, najgloblje in najbolj aristokratsko v [njegovi] deželi, pa tudi najznačilnejše določilo in tisto, kar ohranja žar, kri in abecedo andaluzijske in univerzalne resnice«. Slovenska knjiga, ki je prejela zlato hruško, nima v španščini odpetih pesmi, a je vseeno čudovit izdelek, primeren dar za mlade po letih (po osnovni šoli) in mlade po srcu. Kar kliče, da bi prijateljevanje pesmi in likovnih podob dobilo kontinuirano zbirko za izvirno poezijo z izvirnimi ilustracijami. Listanje in prebiranje knjige 12 pesmi nudi vhode v svet umetniške resničnosti, katere dejanske stopinje pa odtisne bralec sam.

Nemi otrok

Otrok pogreša svoj glas.
(Odnesel ga je kralj čričkov.)
V kaplji vode otrok sedaj
išče svojo govorico.

Ne bom več z njo gnetel besed.
Iz govora svoje tišine
si prstanček skujem, potem
ga nosil bo moj mezinec.

V kapljici vode sedaj
išče otrok govorico.

(V daljavi ujeti glas
nosi čričkovo oblačilo.)

Federico García Lorca

(prevod Igor Saksida in Barbara Pregelj)
En niño mudo poje Quesia Bernabé: youtube.com/watch?v=uqOfBWQppPY