Ocena zbirke Braneta Mozetiča »Sanje v drugem jeziku«

Šestinštirideset pesmi Braneta Mozetiča, zbranih pod naslovom Sanje v drugem jeziku, je nenaslovljenih, na koncu imajo pripis v oklepaju, ki je kot dodatek k besedilu in učinkuje kot na koncu prebran naslov. Pisane so v pripovedni maniri, vendar izredno pesniške, pravzaprav lirske. Pomembno je vzdušje, ki ga ustvarijo z malo besednega materiala, po sistemu manj je več. Izkaže se, da lahko učinkujejo kot precej preproste, banalne, če bi jih tako želeli brati oziroma predstaviti, hkrati pa ne skrivajo bogastva. Kot da prigodnice, kot da preproste slike, ki preraščajo v poantirane anekdote. Nič ne pojasnjujejo, nič ne moralizirajo, zgolj in samo pripovedujejo, prikazujejo, bralcu pa prepustijo, da pesem na neki način dokonča, jo podčrta. 

Moja teza je, da Brane Mozetič s temi 46 slikami spodbudi oz. nakazuje k pristnosti medčloveških odnosov in individualnih doživetij, ki so pogosto, morda celo povečini, daleč stran od kulturno pogojenih, sprejemljivih in pričakovanih. Vsa ta razčlovečenost, bodisi v spolnem aktu ali na primer v neempatičnem sprejemanju pobijanja živali, se zvrsti pred nami in nas brez besed vleče, da poeziji sledimo, sledimo ponovnemu okušanju, kot bi bilo prvič, ozaveščeno, prisebno, tako, da smo pri stvari, ne pa da samo sprejemamo, nekritično, brez premisleka. 

Poglejmo na primeru: prva pesem na strani 5 prikaže obrnjeno optiko od stereotipne: črni moški dominantno spolno občuje z belim moškim, pravzaprav črni belega popredmeti (nekaj podobnega o obrnjeni optiki smo videli v znanem filmu Zelena knjiga). Preobrat na videz banalnega prizora, ki zlahka spomni na erotično-pornografski prizor, se zgodi z besedami: »Naenkrat je zmanjkalo elektrike.« Torej neka civilizacijsko napredna zadeva, ki prinaša tudi udobje, ugodje in kakovost bivanja ob tem pa tudi vsenasičenost z dobrinami, je nosilka preobrata. Ko umanjka, prinaša temá, neko naravno stanje tudi simbolično naravnejši odnos med človekoma. Dominantni črni moški se posveti (ponovno) svojim občutkom, čutom in razlika med črno in belo kožo, ki je vir segregacije in civilizacijskih diskriminacij, izgine. Oziroma za hip ni več v ospredju. Lahko bi rekli, da je v na videz precej nedolžnem prizoru odvije dvoje: osebna zgodba oz. zgodba na ravni dveh individuumov, ker pa sta črni in beli moški, torej dva moška in dveh polti, se ob aplikaciji na družbeno, politično, civilizacijsko raven ta osebno-zasebna zgodba izkaže kot odličen prototip družbene dinamike. Spremembo v pesmi prinese beseda »nežno«: »nežno me je obrnil in v temi iskal moja usta«. Poved za tem se glasi: »Civilizacije so bile rešene.« To se mi zdi ključno. »Tok se ni preobrnil« lahko pomeni, da nekaj ostaja, lahko pa tudi ironično, cinično, da vse ostaja po starem. Pa vendar nežnost zaustavi pesem in jo potem spet popelje naprej, do konca, kjer kotrlja denar za plačane spolne usluge. Pripis v ležečem oklepaju: /črn denar/.

V drugi pesmi (s pripisom na koncu /žerjav/) gre za nadrealistični postopek, razkosavanje telesa po delih; v njej pesnik zapiše presunljivo lepo misel: »Oko mi spolzi z dlani«. Zanimive so pesmi, ki imajo za pripis imena znanega umetnika oz. kulturnika. Naj iz knjige izpostavim še ganljivo pesem Splavljenec. Knjiga je koncipirana kot uspešna kombinacija nevsiljive, nepretenciozne pesniške oblike in koncentrirane, bogate pesniške vsebine. Ta odpira mnogo več, kot bi se utegnilo zdeti, saj zareže v živo jedro/srž težave in takoj pokaže svojo pesniško moč. Moč, ki potisne bralca v identifikacijski moment, saj pesem doživi z reakcijo v telesu. Princip manj je več prinese pridih vsebinske zastrtosti, skrivnostnosti. Tako eliptično umanjkanje, kakor ga zasledimo v pesmi s pripisom /psiček/, okrepi pesniško jakost.

Pesmi Braneta Mozetiča v Sanjah v drugem jeziku so pogosto tudi komunikacija s pesniškimi kolegi. So kot obujanje spomina z rahlo nostalgijo in predvsem oživljanje neizprosno minule preteklosti, ki (za)živi dalje s podaljšanjem življenja v pesniškem delu. Stiske posameznika so stiske sodobnega sveta. Brane Mozetič se loti problema odvisnosti od drog, ljubezenskih odnosov, seksualnih odnosov, svojega odnosa do pesnikov in pisateljev, svojih frustracij iz otroštva, nepredelanih odločitev/potez … in ob vsem tem podajanju krhkosti izriše luciden portret časa, v katerem živimo.