/ 

O pesmi Boruta Gombača »V gostem gozdu brez dreves«

Petra Koršič – Borut Gombač – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

     

  

   

Pesem po mojem izboru

O pesmi V gostem gozdu brez dreves in drugih pesmih iz knjige Boruta Gombača S konico konice jezika, zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe (izbrala Cvetka Bevc), Hiša poezije, 2019.

   

V gostem gozdu brez dreves

   

Splezam po deblu,
ki ga ni,
do prve veje,
ki je ni.
Čeprav je to prav zares zelo debela in čvrsta veja,
je ni.

Priplezam do naslednje veje,
ki je bistveno tanjša
in je prav tako ni.

Čez čas se lesen in listnat tesno,
kot da gre za drgetave ženske boke,
privijem k najtanjši in najvišji veji drevesa,
ki pa je tako tanka,
da sploh ne morem več trditi,
da je ni.

   

Sprva sem težko vstopala v pesemska besedila pete pesniške zbirke Boruta Gombača, S konico konice jezika, prej izdane: Razblinjene dlani, 2003; Sence in sinkope, urbane balade, zbirka besedil za songe, 2007; Prehod, pesmi v prozi, 2013; Popevke, songi in šansoni, 2017. Knjiga je urejena konceptualno, in sicer v obliki dveh spiral, ki vrtata v globino. Prva, ki jo predstavljajo na levi stani postavljene pesmi, so praviloma daljše, tudi pripovedne, a izrazito verzno napisane, druga spirala je postavljena na desne strani knjige, ležeče, in sicer v tri- ali večinoma štirivrstičnice. Pesniška govorica nalaga sloje, da bi natančno postavila središče, ki je v globini. Do jezika je vzpostavljen izrazito predan in spoštljiv odnos. Pesniku je jezik kot sopotnik. Kot bi mu postajal znova in znova vse bližji, bližnji, bližnjik. Ko se pesnik ove zvena in pomena, ko ju ponotranji, ko pride do trenutka uvida, se zgodi – navdih, navdih za pesemsko predivo, gradivo naprej. Običajno o predivu govorimo v pesniških pisavah žensk, vendar preciznost, filigranska natančnost sta tako rekoč podpis avtorja zbirke, ki je konec avgusta 2020 prejela Veronikino nagrado.

Dolgo časa nisem vstopila v pesmi in dolgo časa so zame ostajale na papirju, zaznala sem postopke, zaznala sem domiselna mesta, zaznala sem, da je za to poezijo izredno pomembna optika, povečava, drobnogled, da je pomemba slast nad jezikom, takoj mi je bilo jasno, da gre za premišljeno zgradbo, strukturo, s ponavljanjem zadnjega verza na desni, v krajših tri- ali štirivrstičnicah kot naslov sledeče daljše pesmi na levi stani druge strani. Sopostavljanje dveh spiral lahko razumem tudi kot dialog, dvogovor, moško-ženskega principa v slehernem človeku, enime in animusa, pri čemer so kratke pesmi na desni bolj skrivnostne, izrečene kot modrosti, spoznanja, izpisane/izrečene z žensko modaliteto, po principu uvida. Vse to in mnogo tehničnega o pesmi sem videla, zaznala, razbrala. A nisem zaznala njihovega utripa, nisem jih zaznala kot bitja, kar zame je dobra pesem.

Potem se mi je zgodil vstop v pesem. Namreč intuitivno sem bila prepričana, da negacije niso negacije, da paradoksi niso paradoksi in samim sebi v namen, temveč da mi te Gombačeve pesmi šepetajo neko senzibilnost, za katero se moram pripraviti, iti tudi čez razumsko logiko, morda tudi v iracionalno. In se je zgodilo ob pesmi:

  

V gostem gozdu brez dreves

  

Splezam po deblu,
ki ga ni,
do prve veje,
ki je ni.
Čeprav je to prav zares zelo debela in čvrsta veja,
je ni.

Priplezam do naslednje veje,
ki je bistveno tanjša
in je prav tako ni.

Čez čas se lesen in listnat tesno,
kot da gre za drgetave ženske boke,
privijem k najtanjši in najvišji veji drevesa,
ki pa je tako tanka,
da sploh ne morem več trditi,
da je ni.

Pesem, ki je objavljena pred njo, se glasi:

Sonce je polno samega sebe.
Žarki razpršijo les.
Lubje zraka kljuva žolno
v gostem gozdu brez dreves.

Pesem, ki ji sledi, pa je:

Prag bolečine: »Više, še više …!«
Ogenj je led, je krivda brez krivca.
Nabor vseh besed ne opiše
čistine živega živca.

  

Ne gre le za osebno naravnanost in lastnost pesnika, da ga privlači natančen, mikroskopski in podrobnejši pogled, opazovanje detajla, kot fraktala, najmanjšega dela v zgradbi, zaznala sem tudi filozofijo pogleda, v družbenem smislu filozofijo posameznika. Gozd sestavljajo drevesa, vendar gozda ni, če ni drevesa. Da bi gozd lahko bil, šteje že neznatna veja, najtanjša, ki je ne moreš in je ni mogoče izbrisati, zanikati. Pesem je močna prav zato, ker nas zanikovanje predrami. Z zanikovanjem se vsakič znova, ko se izreče, potrdi obstoj. (Tu me je po slogovni izreki bežno spomnil na zbirko Gombačevega someščana, ki je kot pesnik vstopil na pesniško polje pozno za njim: Dejan Kos: Evangelij bližine, KUD Logos, 2016.)

Po mojem mnenju je pesniška knjiga zgrajena v smeri odpiranja iz intimnih občutkov bližine in dvojine, tako se prva pesem, V žarečem okvirju očesa, lahko bere kot začetek, orgazem, kot žarčenje navdiha, do planeta Zemlje v zadnji vrstici zadnje pesmi. Za zadnjo pesem pesnik pravi, da je vselej že na meji z obrtniškostjo, torej gre za predzadnjo, ker zadnje ne da v knjigo, z naslovom Kjer konča se abeceda, se zapre/sklene z »malim slanim zemljevidom«, ki nastane na koži, ko morska voda pod vročim soncem izpari. S tega zemljevida, kakor pravi Borut Gombač, »bo jutri nekdo ob določeni dioptriji / in danes še nepredstavljivi virtualni povečavi / lahko prepoznal zapleten / in protisloven psihološki profil planeta Zemlja«.

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

 

   

    

Preostali prispevki in literatura na portalu 

       
Petra Koršič – Borut Gombač – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
(fotografija David Verlič) Petra Koršič se ukvarja s poezijo v več poklicih znotraj sistema literatura. Deset let je bila kritičarka na Radiu Študent, avtorica oddaje Rimo v eter – rimo v veter, članica revije Literatura (2004–2013), sourednica in lektorica zbirke Prišleki (2007–2013), moderatorka (2005–2014) ter selektorica (2006) festivala Pranger. Uredila in lektorirala je več knjig (LUD Literatura, MK, CZ, Poiesis). Je članica upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov ter žirije za nagrado mira Slovenskega centra PEN. Od 2005 do konca 2019 je koordinirala Literaturo v živo pri LUD Literatura. Je avtorica ciklov: AD HOC, Prevod na oknu, Kritika do nacga, Na pesniškem tandemu, Prostor v/in pesmi, Nova knjiga skozi kritiko; izvaja jih v Trubarjevi hiši literature (Mestna knjižnica Ljubljana). Od 2013 objavlja poezijo v literarnih revijah in na Radiu Slovenija. Maja 2017 je pri Mladinski knjigi izšel njen (julija 2017 ponatisnjeni) pesniški prvenec Furlanka je dvignila krilo. Predstavila ga je doma in tujini (Padova, Trst, Pulj) ter ob glasbi (Zlatko Kaučič, Boštjan Simon idr.); skladateljica Ingrid Mačus je na njeno poezijo skomponirala več skladb. Njene pesmi so prevedene v ital., hrv., angl., špan. in mak. jezik. Bila je gostja festivalov Sanje v Medani, Lirikonfest, Mlade rime, BCMF, Fare voci v Italiji, U mreži stih II na Hrvaškem in dvakrat finalistka Pesniškega turnirja. 2016 je prejela Lirikonfestov zlat za najtehtnejši esej. S ciklom Predaleč grem, ko grem preblizu (Enheduanna) je bila nominirana za nagrado Fanny Haussmann 2019. Novembra 2019 je izšla njena pesnitev Bog z mano pri založbi KD Hiša poezije (v okviru razpisa Sončnice 2019).