Zaušnica leporečju: Blaž Božič – Jenkova nagrada 2023

Tretja pesniška zbirka Blaža Božiča, klasičnega filologa, prevajalca in glasbenika, z naslovom Mleček, žbunje: grobovi v njem, je prejela Jenkovo nagrado 2023. V utemeljitvi žirije piše, da v njej »prepoznamo stvarne prostore«, ki pa »nenehno prehajajo, drsijo iz konkretnega v abstraktno, iz posvetnega v sveto«. Je Božičeva poezija širokega jezikovnega registra, v kateri se »odvijajo profani obredi, kjer se na žrtvenik polaga sanje in samote«, v kateri »se išče zvezo in zavezo z nebom«, odkrivanje izmikajočega se središča? Kakšen je pomen začasnih srečevanj, »ozarjenih z milostjo«? Od vsebinskih do poetoloških vprašanj …

Blaž Božič, izdal si chapbook Grč in dve pesniški zbirki: Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi (2013) ter K območnim poročilom (2016). Za tretjo si prejel najvišjo stanovsko nagrado. Najprej čestitke za Jenkovo nagrado 2023. Je bilo obvestilo o nagradi zate presenečenje? Kaj ti nagrada pomeni?

Hvala za čestitke. Nagrado v prvi vrsti razumem kot določeno pripoznanje kakovosti tej zbirki, prav tako pa – kakor sem skušal izpostaviti že v zahvali ob prejemu – tudi kot določeno pripoznanje vztrajanja v poeziji nasploh. Kljub nominalno visokemu mestu, ki ga poezija zaseda v našem prostoru, in kljub infrastrukturi, ki je vendarle boljša kot marsikje drugje, resno ukvarjanje s poezijo v današnjih ekonomskih in družbenih okoliščinah namreč še zdaleč ni samoumevno.

Za naslov svoje najnovejše zbirke si si izbral zanimive, nevsakdanje besede. Kaj pomeni naslov Mleček, žbunje: grobovi v njem? Tako poznani mleček kot žbunje, ki je najbrž izraz za grmovje, in grobove srečamo v treh pesmih: Niže si šel, Saat kula, pozna pesem, ki je posvečena klasični filologinji in prevajalki Anji Božič, ter Mejno znamenje.

Trije elementi, ki tvorijo naslovno sintagmo, torej mleček, žbunje (ta beseda je tu, kakor ugotavljaš, rabljena kot splošen izraz za grmičevje, šavje) in grobovi, zarisujejo koordinate nekega konkretnega mesta v Ljubljani, ki skupaj s svojo časovno plastjo predstavlja nek izgubljen notranji prostor in ki bo – z gradnjo nove železniške postaje – kmalu izgubljen tudi v fizičnem smislu. Ti trije elementi se nato pojavijo na več mestih v zbirki in so prek iterativnega preigravanja podvrženi predrugačenju, popačenju in posplošitvi, tako pa v svojih raznoterih kontekstih zadobivajo nove pomene in nove možnosti branja, za katere poznavanje ozadja naslova ni zavezujoče.

Štiriindvajset pogostoma večdelnih pesmi je v knjigi ob ilustracijah oziroma likovnem gradivu Mateja Stupice. Knjiga je pospremljena z besedilom na zavihu Simona Smoleta, ki dobro »prepesnjuje« tvojo govorico v recenzentsko misel o tvojih pesmih. Uglašenost treh govoric namiguje, da je do sodelovanja med vami tremi prišlo spontano. Ker si v zahvali ob prejemu Jenkove nagrade že razkril ozadje, te prosim, da nam ga tu povzameš.

O spontanem sodelovanju lahko govorimo v smislu tega, da me s »sodelavcema« v prvi vrsti vežejo prijateljske vezi, kajti družimo se tudi v zasebnem življenju. To se mi zdi ključnega pomena, kadar gre za sodelovanje na umetniškem področju, kajti ravno izmenjava o doživljanju umetniških del in o nazorih glede umetnosti – pa tudi o življenjskih izkušnjah in skupnih doživetjih – v intimni sferi z ljudmi, ki so ti blizu, predstavlja trden temelj za skupno delo in ustvarjanje. Meni je tak način sodelovanja zelo blizu, dosti bolj kot denimo sodelovanje v kontekstu projektov ali razpisov. Z Matejem Stupico sicer na različnih umetniških področjih sodelujeva že vrsto let, ne nazadnje je tudi avtor likovne zasnove moje prejšnje zbirke, k območnim poročilom, ki je pri Centru za slovensko književnosti izšla leta 2016.

V knjigi je pogosto prvoosebni množinski subjekt, včasih nagovorna druga oseba ednina, izjemoma, a opazna je tudi prva oseba ednine. Na površini besed drsi pripoved enega izmed »izgubljencev obstrancev prisklednikov« o popotovanju po destinacijah druženja, osvajanja drugega in sebe, popivanja, kjer se dogajajo bistvene, glavne stvari protagonistov pesniškega govorca, ti so namreč »nedonošenčki raztrganih ulic«, »žareče zvezde, otemnelo morje«. Kdo je ta »mi«? Všeč mi je ta navedek: »[P]omirjeni / da nismo nič drugega kot to, kar smo: tanek lokvanj noči, tanke niti izbljuvkov zlata / tanek sneg.« Koliko je načrtovanega v vsem tem (edninski, množinski govorec) in koliko se ti je zapisalo? Kako pišeš? Nastaja sproti ali dan po doživetju? Ali s časovno distanco?

Moje pesmi nastajajo iz kratkih zapisov, osnutkov in fragmentov, ki jih pišem spontano, velikokrat se mi utrnejo med hojo ali posedanjem v lokalih, v trenutkih onkraj vsakdanjega dnevnega reda, kadar misli tečejo svobodneje. Te osnutke nato spajam v pesmi, pri čemer gre dolgotrajnejši proces, ki nemalokrat vključuje relativno veliko časovno distanco, predvsem pa zavestno ukvarjanje z besedilom. V srednji šoli, ko sem veliko prebiral romantično poezijo in beatnike, se mi je zdela spontanost v smislu maksime »first thought, best thought« pesniški ideal; danes se mi zdi tak pogled popreproščen in moda celo naiven; če sem zadovoljstvo in izpopolnitev nekoč našel predvsem v dolgem spontanem pisanju, torej v procesu samem, ga danes veliko prej najdem v končni podobi pesmi, v besedilu. Na tem mestu moram poudariti, da nisem teoretik in da pišem predvsem iz sebe, gre za neko nujo, za soočenje in spopad s samim seboj, ki ga kanaliziram skozi besede. Na neki točki svojega življenja, natančneje 14. 10. 2005, sem spoznal, da je jezik poezije nekaj, kar mi omogoča izraziti stvari, ki jih sicer ne zmorem izraziti. Z leti, ko sem imel za seboj več prebranih knjig in več razmišljanja o poeziji in življenju, me je začelo veliko bolj zanimati tudi to, kako je nekaj izraženo, kako neka pesem deluje na papirju ali ob branju in zakaj deluje tako, kot deluje. Kar bi nekoč odpravil kot »tehnicistično«, »nespontano«, »neiskreno« ali »izumetničeno«, mi danes pomeni sredstvo za doseganje ravno istega kot pred skoraj dvajsetimi leti, ko sem začel pisati. Temu nazoru je gotovo vsaj deloma botroval tudi moj študij filologije in jezikoslovja. Ravno pri starih besedilih, pri ukvarjanju z arheologijo teksta, pride po pojem mnenju namreč dobro do izraza, koliko plasti ima literarno besedilo in na koliko ravneh dejansko učinkuje na bralca.

Če se sedaj vrnem na konkretno vprašanje o rabi slovnične osebe: to, da pesem govori z edninskimi, dvojinskimi in množinskimi glasovi, mi predstavlja nek naraven način iskanja polifonije, nekakšnega mnoštva, prepleta glasov – podobno kot denimo uporaba različnih govornih in jezikovnih registrov. Pri takšnem – recimo temu tako – maksimalizmu gre na eni strani za mojo estetsko preferenco, bistveno pa se mi zdi poudariti, da mi glavno vodilo ni deviza »več je več«, temveč iskanje nečesa bistvenega in enovitega. V tem smislu težim k zgoščevanju in čiščenju podob na mikroravni in h kopičenju teh podob na makroravni. Analogija temu bi bil recimo dober breakcorovski komad, ki svoj učinek gradi tako, da poslušalca preplavi z nevzdržnim obiljem zvočnih gradnikov, ki so sami zase izredno podrobno in pozorno oblikovani in se pojavljajo in izginevajo v hitrem tempu. Pri drsenju med slovničnimi osebami in nejasnosti tega, kdo govori in kdo je nagovorjen, gre kdaj za nekaj motiviranega, kdaj pa niti ne, ta nejasnost lahko v določenih primerih denimo služi zgolj kot nekakšen »odvod« ali »mrtvi rokav« v besedilu: ta morda res ne vodi nikamor, a kdaj vendarle zmore odpreti določen nepričakovan vidik besedila – kot nas recimo stranpot v gozdu ali slepa ulica v mestu morda ne povedeta nikamor, nam pa zato ponudita pogled na svojevrstno pokrajino, ki je sicer ne bi ugledali, če bi vztrajali na glavni poti. Na podoben način kdaj uporabljam zaimke brez nanašalnic ali odvisnike brez nadrednih stavkov.

Tvoj jezik, ki teče hudourniško, je razkošen, bogat, plasten, a plasti so zlepljeno v enovito govorico. Gre za združevanje in sopostavljanje zelo poetičnih in visokoknjižnih, tudi arhaičnih ali redkeje rabljenih prvin ter golih, surovih, prvinskih, včasih skoraj brutalnih pogovornih, slengovskih ubeseditev. Ker sva pred davnimi leti skupaj potovala na pesniška gostovanja po Sloveniji, sem te imela priložnost vsaj malo spoznati. Tvoj pesniški jezik doživljam kot naravno tvojega, tudi zasebno si tak, omenjena specifika pri tebi živi samoniklo. V tebi sta združena intelektualna erupcija s študijskega področja ter izkustva aktivnega kulturnika, glasbenika v avtonomnih conah. Ali pisanje pesmi res poteka tako spontano ali se motim? In glede na to, da je pesmim pripisana datacija v razponu let, me zanima, ali je slednja letnica čas postprodukcije, končanja pesmi?

Ker sem na prvi del vprašanja obširneje odgovoril že zgoraj, bom zdaj tule na kratko o datacijah. Praksa datiranja pesmi je nekaj, kar mi je bržkone ostalo od pisanja dnevnika; tega sem vodil skozi svoja najstniška leta vse do vpisa na fakulteto. Tok časa je nekaj, kar me fascinira in hkrati straši, pri čemer imam tudi neko čudno obsesijo z datumi: marsikateri (na videz ali dejansko) nepomemben dogodek v svojem življenju, ki se je zgodil že pred več leti, bi lahko denimo natančno datiral in umestil na časovno premico. Sicer pa se letnica, s katero je označena pesem, vedno nanaša na čas njenega nastanka, letnica tipa ʻod … doʼ tako pomeni, da je pesem nastajala v časovnem obdobju, zamejenem s tema dvema letnicama. Pesmi datiram predvsem zaradi sebe, da pesem umestim na časovno premico svojega življenja; kdaj je bilo kaj napisano, je za bralca verjetno manj povedno, a sem se pač vseeno odločil, da datacijo vključim kot sestavni oz. paratekstualni del pesmi.

V svojih pesmih navajaš lokacije Ljubljane (Trubarjeva, Šiška, Moste, Štepanjsko naselje, Zaloška, BS, Tomačevo, Ježica, Celovška, Metelkova, Črnuče, Sava …) in drugih mest po Evropi (Priština, Berlin, Varaždin, Skopje, Zagreb, Novi Sad …). Čemu? Gre ob drugem tudi za hommage »urbanim« luknjam, kjer se dogajajo pomembne, prelomne, da ne rečem svete stvari, torej za profana svetišča?

Gre za kraje, ki so me tako ali drugače zaznamovali ali kjer sem se v določenem obdobju svojega življenja mudil. Določeni kraji so bili prizorišča česa, kar lahko z današnjega ali takratnega vidika označim za prelomno ali pa vsaj zaznamujoče, drugi pač ne toliko. Vključevanje dejanskih, fizičnih krajev v poezijo je na eni strani posledica tega, da sem tudi intimno zelo pozoren oz. občutljiv na konkretno podobo krajev; moji najzgodnejši spomini se denimo skoraj vsi vežejo na lokalno topografijo soseske, v kateri sem odraščal in v kateri živim še danes, na ta ali oni prostorski detajl; po drugi strani gre seveda tudi za določeno estetsko preferenco: pesmi, ki so »lokalizirane«, so me vedno zelo nagovarjale. Mislim, da je takšna lokalizacija nekaj zelo značilnega za poezijo, še v poetičnih tradicijah, kjer je v ospredju slikanje ali izražanje nečesa abstraktnega ali idealnega, smo pogosto priča takšnim postopkom. Pri tem ne gre nujno za nekaj, kar bi zmanjševalo splošno »veljavnost« pesmi; sam na to gledam podobno kot na dogajalni prostor in čas v romanu: literarna arhitektura nam omogoča, da si na mah zamislimo ves svet, kljub temu da tam še nikoli nismo bili (in nikoli »zares« ne bomo). Kraj, ki zadobi svoj odsev v pesmi, je seveda zelo poseben in obstaja samo v tej pesmi ni nikjer drugje, najprej filtriran skozi izkušnjo pesnika oz. pesnice, nato pa tudi skozi svojo konkretizacijo v pesmi.

V slengovski »lublanščini« je napisana dolga pesem z naslovom Berlin. Drugod je tega manj ali samo deloma. Glede na tvojo izobrazbo pričakujemo, da obvladaš pravopis. Zato me zanima, zakaj si se odločil za nedosledno rabo vejic in ali raba ustreza pavzam med branjem. In kaj je na strani 38 – najbrž zatipk … p // odobne nebesnim cvetovom …

Da, tu gre preprosto za nesrečen prelom verza. Sicer pa na ortografsko raven pesmi gledam podobno kot na vse ostale ravni – torej leksikalno, sintaktično itn. Tudi raba ločil se mi zdi nekaj, kar je možno vključiti v kreativni proces, v poetiko, nekaj, kar lahko na ravni pesmi deluje pomenotvorno. Raba vejice, ki stavke v povedi prvenstveno členi skladenjsko, je v mojih pesmih kdaj drugačna, vejico velikokrat uporabljam za grafično členitev in ustvarjanje sklopov na določenih besedilnih segmentih, ki ne ustrezajo nujno sintaktični členitvi. Pesem Berlin ima morda bolj kot ostale izrazit narativni lok; pri ustvarjanju vsebinsko-bralnih sklopov pravopisna znamenja uporabljam kreativno in prosto. Pri tej pesmi je vejica torej rabljena na podoben način, kot če bi se denimo pri stavi orientirali po občutku (npr. po tem, kako bi poved intonirali pri glasnem branju).

Blaž Božič, postregel si nam s knjigo, ki se dogaja na dveh ravneh. O prvi, videzni in dejanski, sva že spregovorila; gre za pripoved o generaciji, ki išče svoje mesto in smisel v tem svetu, in o njenih doživetjih. Pod to plastjo se opazno dogaja živo brbotanje besed in pomenov, ki implicirajo v globje sfere, »navznoter, tj. v smer, ki smo jo želeli zatreti«. Večkrat se ponovijo besede odrešitev, prelomiti, neodpustljivo, prostore »oklicati za dom«, »štrene odpuščanja«, »krute dlani – prisluh v sobi«, »pomlad je propadla obljuba«, strah, krivda, (»breja« in »noseča) samota. In ne nazadnje iz vse prozaičnosti vsakdana in poetičnosti občasnih ubeseditev pokuka mehkoba, nežnost, tudi ljubezen. Dva navedka: »[V]časih pomeni besed poniknejo / v globine srca šele naslednjega dne.« »[I]n smo potem vsepovprek: / povsod tam, kjer milina našega strahu / zašklepeče kot rečni prod.« Kako si sestavljal knjigo? Si pomišljal, da bi pesmi popravljal, kaj odstranil?

Na to vprašanje lahko odgovorim precej jedrnato: tisto, kar je ostalo v zbirki, je tudi to, za kar sem presodil, da mora biti vključeno. Ko so bile pesmi enkrat postavljene v obliko zbirke, sem jih spreminjal le še minimalno, pri čemer sem vzel v obzir lastno presojo celote in določene sugestije urednika Braneta Mozetiča, ki je opravil prvo kritično branje.

Uvidevnost je vselej zaseda, zapišeš na strani 90. Če kaj, je kljub bogatemu in lepemu, tudi poetičnemu jeziku tvoja poezija zaušnica leporečju. Nekje zapišeš, da so »besede tisto, kar je ostro / in jasno in kar bo / izpričalo vse spregledano.« Čestitke. Nebo je zgoraj, četudi je komu »branjen pogled v nebo«. Za konec bi rada izpostavila tridelno ljubezensko pesem Sončeva barka. Prosila bi te, da nam nekaj poveš o njej.

Ta pesem je nastajala v Prištini, na Dunaju in v Ljubljani. Tako kot mnoge pesmi v tej zbirki se povezuje s konkretnim doživetjem v konkretnem prostoru in času, gre za ljubezensko pesem, zaznamovano z resigniranim občutkom izgube, a tudi za videnje neke dalje mehkobe, nakazane obljube, ki se mi je v tistem času slikala nekje za obzorjem teh treh mest in je zdaj izgubljena v vetru.