Petra Koršič – antologija soneta – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Uvod
Knjiga ima urednikovo uvodno opombo in besedilo Petra Svetine »Štirinjastica, načeloma: o sonetu nasploh in o slovenskem sonetu posebej, vire objav in navedenke, vmes pa se zvrsti po abecednem redu 95 pesnikov, od tega 20 pesnic, z eno ali več pesmimi. Od mlajših Zupan, Stupica, Senegačnik, Semolič, Ramoveš, Pikalo, Pepelnik (najmlajša, 1979), Komelj, Hrastelj, Čučnik. O kriterijih, pomislekih in podobnem več izveste iz spremnih besedil. Pri tem izboru velja izpostaviti, da je literarni zgodovinar Svetina, tudi pisatelj, pesnik in prevajalec, dobrohotno vključil tudi slovenske avtorje po svetu. Ob spoštovanju do tako obsežnega dela želim podeliti nekaj vprašanj in pomislekov, ki se mi že leta porajajo ob soočanjih z različnimi antologijami in izbori. Da pa zaradi tudi polemičnega tona v spodnjih vrsticah moje spoštovanje do opravljenega velikega dela ne bi bilo zasenčeno, književniku, prevajalcu in literarnemu zgodovinarju Petru Svetina čestitam za Štirinajstico, razpeto od začetka 19. stoletja do danes ter od Avstralije, Japonske, Argentine, zamejstva do državnega ozemlja Slovenije, načrpano iz revijalnih objav, pesniških zbirk, antologij, izbranega in zbranega dela.
Knjigi je priložil še malo verzološko šolo, o sonetu v slovenski literaturi, besedilo, ki sklepa knjigo pa govori tudi o sonetu in družbenem kontekstu. Vsekakor informacijsko nabito branje za strokovne bralce in sladokusce. Svetina, ki je doktoriral iz starejše slovenske poezije, dela od leta 2003 na Inštitutu za slavistiko Univerze v Celovcu, od leta 2007 kot izredni profesor. To ni njegova prva antologija – uredil je antologijo starejše slovenske mladinske književnosti Pionirji na promenadi. Med drugimi antologijami je antologijo soneta z naslovom Sonet s slovenskimi in tujimi sonetisti leta 2004 pripravil Boris A. Novak.
Razmišljanje
Sestavljati antologije je nehvaležno delo, pisati kritiko o antologijah, še sploh, če je polemična, toliko bolj. Pa vendar je treba in bo treba to delo opravljati, dokler se bo antologije sestavljalo in izdajalo. Občutim nekaj vzvišenega, ko preizprašujem svoj občutek ob tipkanju te kritike. Naj odložim? Kako vzvišen je šele bil občutek sestavljavca, kolikokrat se je vprašal o smislu? Je obupoval? Je kolebal? Vsekakor je sestavljavec Peter Svetina, iz dolžnosti ali iz navade ali iz potrebe, pripisal uvodne besede in spremno besedilo. V obeh besedilih je skušal pojasniti in utemeljiti odločitve, ki jih je očitno že sam zaznaval za diskutabilne, če ne vprašljive ali celo sporne poteze.
Katero koli antologijo primem v roke, vsakič se kmalu vprašam, komu in čemu služi. Ob vsaki se sprašujem o motivih in vsaka me odbije. Tudi ta. Od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, odkar sem vkorakala v sistem književnosti in v njem delujem, se je moj odnos do teh knjig spremenil. Če se je v mojem otroštvu in zgodnji mladosti teh knjig še držal vsaj zasilni pridih mogočnosti, morda celo svetosti, pa sta že na gimnaziji ta dva termina klecala in se zvračala, potem se je zgodil prelomni trenutek, ko sem že bila priča času in literarnim dogodkom in pojavom v njem. Tedaj sem na glas podvomila o smiselnost pristranskosti osebnih cvetoberov. Prvič zato, ker je vsaka od teh knjig imela kako težko sprejemljivo cvetko: od kriterija pesem na leto do nesmiselnih zamejitev, od vsiljene delitve na dve pesniški strukturi do novoizumljene kategorije vaške urbanosti, od segregacije do spolnih kvot, in tako naprej in tako nazaj. Vsakič sem se vprašala, kaj občuti človek v sebi, da se čuti poklicanega, da to veliko delo opravi. Vsakič sem se vprašala, kako se počuti ta, ki je povabljen in izbran za to nehvaležno delo. Zdaj vem, zelo podobno kot ob prisostvovanju v žirijah oziroma komisijah za nagrade. Brez dvoma vsaj včasih, če ne pogosto – poparjen …
Kdo je kriv, da sem postala nejeverna Tomažinja? Kdo je prispeval k moji razsvetlitvi? Kakor koli obrnemo in kakor koli pogledamo na takšne in drugačne selekcije v času in ne s časovno distanco, je pomembno in važno samo eno: ne dajaj pomena. Ne dajaj pomena in ne nalagaj večje teže, kot jo sicer ima. Tudi odvzemaj ne.
Pred leti sem od avtorjev, povabljenih v antologijo pesmi v prozi na javnem pogovoru ob knjigi slišala, da so rade volje pesem zapisali za ta namen prozno. Razumljivo. Zakaj ne. Če samo iz principa avtor ne bi dovolil, izpade neumen, saj si prikrajša objavo v antologiji. Takšna objava pa navsezadnje šteje. Za status, za točke, za razpise … Torej prispeva k simbolni moči – ugledu in moči v obliki finančnega dodatka. Če pa avtor dovoli, pristane, se vsaj za hip zgodi moralno-etični premislek.
Čemu služijo tovrstne knjige, če ne moči? Paradoks je, da se ne trudijo in ne stremijo k preseganju osebnega izbora. Niti ta. To pomeni, da je na nas bralcih, ali jo sprejmemo ali je ne sprejmemo z močjo, ki si jo jemlje. To je edini način, da se desakralizira, profanizira in sekularizira knjige, ki se jih polaga na lovorikine podstavke.
Da se obrnem na to knjigo. Legitimno zame bi bilo, seči po knjigi po izboru selektorja, po osebnem cvetoberu. Celo všeč bi mi bilo. Takoj, ko si knjiga jemlje prostor antologije, stopim korak nazaj. Zakaj? Zato, ker je sam akt antologije v letu 2022 korak nazaj. Treba je biti pošten do sebe in drugega – v antologijo soneta sodijo soneti in avtorji, ki so sonetisti. V antologijo slovenskega soneta sodijo vrhunski soneti po izboru strokovne presoje (kritikov, urednikov, literarnih zgodovinarjev in teoretikov), v antologijo slovenskega soneta ne sodijo pesmi, ki so morda sonet ali pa ta beseda stoji v naslovu ali pa se je tako avtor odločil. To je moj temeljni kritični argument te knjige. Če se sprehodim samo med avtorji, ki ustvarjajo od mojega osebnega spomina in vključenosti v literarni sistem, potem se vprašam, kaj delajo v tej knjigi določena imena in njihove stvaritve in obenem vsaj kakšno ime pogrešam. Da ne bo nesporazuma: vse lepo in prav, da nekdo raziskuje variacije soneta in spogledovanja z njim do danes, drugo pa je, ali takšen poskus že sodi v izbor, ki ga zavestno imenuješ antologija. Ne želim soditi, ali dotični teksti sodijo ali ne sodijo med vrhunske sonete, želim le poudariti, da tega premisleka ta knjiga nima. In zato menim, da je spet ena od antolgijskih knjig, ki se bo zapisala v anale zgodovine vprašljivih antologij.
Povsem drug občutek me je preveval na predstavitvi knjige. Poleg sestavljavca in urednika Andreja Ilca sta častno mesto upravičeno zasedala Milan Jesih in Bina Štampe Žmavc, katerima je poleg Prešerna, spet upravičeno, odmerjenega največ prostora. Prav zato se sprašujem, ali ne bi bila antologija slovenskega soneta bolj antologijska, če bi izpostavila in nagradila samo tiste, ki se tej zahtevni pesniški obliki posvečajo z vso vnemo, predanostjo in tudi uspehi. Nabor širiti samo zato, da je ta knjiga tudi antologija slovenske poezije, se mi ne zdi na mestu. Zato se mi zdi jako vprašljiv ta argument: »Glede na sonetopisje časa, v katerem so ustvarjali (ali še ustvarjajo) in glede na njihovo literarno izobrazbo in siceršnjo refleksijo literarne forme, je mogoče, da so v antologijo uvrščena besedila soneti, ni pa to nujno.« Kako ni nujno? Kako ni nujno, da v antologijo slovenskega soneta niso uvrščeni soneti?! Ne gre za dobrohotnost, ki jo pisec spremnega besedila in sestavljavec prosi od bralca. Gre za to, da je s tem argumentom odvzeta teža zbranih v takšnem naboru, ki niti ni izbor. Škoda je na račun odličnih sonetistov, pri katerih ni sporno, da to, kar pišejo, je sonet, in da je te sonete strokovna javnost prepoznala kot vsaj odlične, če ne vrhunske.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
