Brazilsko srce razbija od seksualnega poželenja in religioznosti

Eden najvznemirljivejših pesniških knjižnih prevodov zadnje čase je prav Logosova knjiga Razbijanje srca brazilske pesnice Adélie Prado v prevodu Barbare Juršič. Če se želimo opremiti s pesniškimi predhodnicami, je Prado ena tistih, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na brazilsko pesniško čistino stopila opazno, njen glas je namreč zazvenel samosvoje in prepoznavno. Še toliko bolj nenavaden je v slovenščini, saj v slovenski poeziji religiozne in duhovne sestavine niso nevpadljivo pomešane in primešane, ampak so del podskupine religiozno-duhovna lirika. Prav osupljivo pri Prado je dejstvo, da se naslovna sintagma o razbijanju srca nanaša prav na spolnost, niti ne na ohlapnejšo erotiko, in na aktiven, brezsramen odnos z Bogom. Kombinacija obojega je dovoljšen razlog za prebiranje nagrajene knjige iz leta 1978, v kateri sta natisnjena izvirnik in slovenski prevod 67 pesmi štirih razdelkov: Karkoli je hiša poezije (25 pesmi), Razbijanje srca in suh jezik (7 pesmi), Ta pretirana žeja (13 pesmi) in Vse, kar čutim, trči ob Boga (22 pesmi).

Za pesnico najbolj prepoznavnemu delu je priložena spremna beseda prevajalke, v kateri nam približa brazilsko pesnico Prado, letnik 1935, ki se je šele pri štiridesetih pustila prepoznati kot pesnica, prej je bila učiteljica in med drugim mati petih otrok. Odločilna je bila njena poteza, da je brazilskemu pesniku Affonsu Romanu de Sant´Anni poslala svoje pesmi, ta pa jih je pokazal modernističnemu pesniku Carlosu Drummondu de Andradu. Leta 1977 je bila njena knjiga Prtljaga predstavljena v Riu de Janeiru ob velikih brazilskih književnih imenih in od tedaj je postala ena osrednjih sodobnih brazilskih književnic. Objavila je osem zbirk poezije, sedem proznih del in nekaj gledaliških iger. V svojih pesmih se ukvarja z več temami: ljubeznijo, odnosi, religijo, življenjem, smrtjo, z iskanjem povezave med življenjem in Bogom. Njena poezija je prevedena v številne jezike, leta 2014 je prejela brazilski red za kulturne zasluge, prejela pa je tudi kanadsko nagrado za življenjsko delo.

Pesmi Razbijanja srca so napisane iz ženske perspektive, umeščene so v vsakdanje situacije, temu ustrezen je tudi preprost jezik, s primesmi pogovornih izrazov, obenem obogaten z nanašalnicami na krščansko tradicijo in izročilo. Ampak osupljiv je spoj neposredno izražene spolne sle ter sle bo dialogu in odnosu z Bogom. V tem je Prado prav nenavadna. Njena pesniška govorica je občasno paradoksalna in odprta nekemu čudenju ali celo nerazumljivosti; prav s tem se po vsej verjetnosti odpira v dimenzije neizrekljivega. Sama namreč pesniško izkušnjo povezuje z religiozno izkušnjo in trdi, da je duša tista, ki je erotična. Vendar zanimivo je, da Prado stavi na resničnost in se ukvarja s stvarnostjo, saj se metafizika in lepota razkrivata prek na videz vsakdanjega in banalnega, transcendenca po njenem mnenju pa prebiva v stvareh. In tako pri upodobitvi metafizičnega trenutka denimo vpelje modre Raulove hlače, ki so bolj kot hlače slikarska barva, ter zaključi, da zanjo »modre Raulove hlače spadajo v Biblijo«. Ta prenos stvarnega v spoznavno in fokus na izviren, nedidaktičen prikaz spoznavne plasti je pri brazilski pesnici Adélii Prado osupljiv in nenavaden.

V slovenskem prevodu Barbare Juršič tako lahko beremo pesmi Adélie Prado, ki jemlje poezijo zelo resno, zavezujoče; ob njej se sprašuje o smislu, morda je ob njej tudi premagovala bolečino ob izgubi matere, kar jo je doletelo pri petnajstih letih. Vsekakor nas poezija po njenem mnenju počlovečuje in v njej je nekaj svetega. In kakor je nekoč dejala pesnica, nam poezija in vsaka prava umetnost razkriva resničnost. Zanjo je poezija orakelj. »Vsaka umetnost je, če je resnična, v svoji intimni naravi religiozni, duhovni pojav. Slika me gane, če kaj razodeva: globoko naravo tistega, kar izraža. In ker nič ne obstaja samo po sebi, me to neizogibno pripelje do temelja, Boga. Torej je umetnost dvojčica mistike, religiozne izkušnje.« Čeprav so Prado pripisali zgledovanje pri Pessoi in drugih, je pesnica dobro uhodila ženske pesniške čevlje, in ko jo beremo, je nespregledljivo, da to poezijo o ženski izkušnji piše ženska. S tem ni le ena od začetnic brazilske pesniške izkušnje, ampak bogati poezijo, ki jo pišejo na svoj spol ponosne ženske. S pesmijo Preprosto meso vas vabim k branju:

V široki in sveži postelji
apetit obupa v mojem telesu.
Tulim med dvema brusoma.
Kaj tulim?
Božja roka, ki me melje in me izpusti v temoti.
V glinenih ustih glina.
Ko sem bila mlada,
sem prosila za križ in tatove, da bi si okrasila boke.
Bog je bil zunaj mene.
Danes pa prosim moškega, ki leži ob meni:
Naj se naslonim nate,
da bom videla, ali spim.