/ 

Teve plus za Kum

Peter Rezman – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    

  

         

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Peter Rezman o poslani kratki zgodbi 

»Peter, enkrat ti moram še nekaj povedati,« mi je navadno govoril ate, ko sta se mu lička po belem vinu obarvala rdeče. Potem je umrl, ne da bi mi prej tisto povedal. Še prej je umrla mama in že takrat sem se zavedel vseh pripovedi, ki jih nista pustila tu. Ali pa sta jih in pridejo kdo vé od kod, same stečejo, zgodaj, med odhajanjem noči. Pred vzhodom sonca in razumnega pridejo z odhajajočimi sanjami.

Ta pripoved se je zlila v enem samem toku potem, ko se je neko tako jutro obudil mamin občasni strah, da se mi ne bi zgodilo kot njej – nekaj hudega. Takrat me je svarila: »Peter, ni ti treba vsega zapisati.«

  

*** 

  

Zbudil sem se ob štirih zjutraj. V sobi je zmanjkalo zraka. Odprl sem okno. Zraka! Več zraka!
To ni vse, je pa vse, kar bi bilo treba napisati.
Nikoli ne smem napisati vsega. Ne. Nikoli ne smem napasti vsega kar vem, kaj šele, da bi napisal vse, kar se mi mota po glavi.
»Tvoje pisanje lahko prizadene,« me je opozarjala mama.
»Koga,« sem se nestrpno upiral.
»Že koga. Tega ne moreš vedeti. Piši, piši, samo da ne boš koga preveč prizadel.«
»Koga?«
Imela je prav.
Vedno lahko koga prizadenemo. Zato vsega ne pišemo. Ne pi še mo ja sno! Jasno, ampak … Kaj ampak kaj ampak nič ampak nič ampak!

Ampak, zdaj sta že oba na onem svetu. Par let eden za drugim sta šla. Sploh si ne morem zapomniti datumov. Še letnic ne. Koga bi zdaj prizadelo, če napišem vse?
Že koga, bi rekla, saj vem. Ampak … to sploh ni obrekovanje. Kdo bi obrekoval mamo in ateja. Zakaj? Kaj bi imel od tega? Zadoščenje? Za kaj? Kmalu bom star toliko, kot sta bila ona dva, ko sta umrla. Tako to je. Eden za drugim prihajamo, drug za drugim odhajamo in veliko vemo eden o drugemu, ane!
Rekla je, »pelji ga nekam, da ga ne čujem več!«
»A ne more sam vozit?«
»Kje pa. A ga ne vidiš kak je. Tri dni že leži na kavču, čist rumen pa stoka, ko da bo spustil dušo. Tega ni za poslušat. Pa sem mu rekla, naj ne jé tistih na pol surovih klobas. Jih je treba skuhat. Sol ne pomaga. Svinjsko je težko. Skuhaš, potem si brez skrbi. Kaj če je fasal trakuljo? Lej, kako se zvija. Dej, pelji ga. Jaz ga res komaj prenašam. Potem pije gor! Šmarnico. Bohve kaj vse namešajo noter, da se ne potege, če je klet topla. Saj maš denar, sem mu rekla. Vsak tedne si lahko kupiš par buteljk. Zdaj majo povsod tiste flaše. Pa ne. To pa ne, se izgovarja. Ne bom pil vina iz sedem deci buteljk. To je goljufija, pravi. Flaše so lepe pa zlate nalepke, noter pa sama brlozga. Tega jaz ne bom pil. Domače je boljše. Od Štefana, pravi. Butl je, noče buteljk. Samo šmarnico pije. To sploh ni vino, zelena šmarnica. Ko bi vsaj kje dobil kako rumeno! Vidiš, kako ga zvija. Surove klobase in šmarnica. Pelji ga čim prej h dohterju! Naj ga pogleda. To nekaj ne štima. Čisto rumen je! Zastrupljen. Pelji ga, pelji ga. Da ga ne slišim več. Jej, kako stoka!«

»Ate, mama pravi, da bi te peljal k zdravniku. A te boli? Kje? A boš lahko hodil sam? Ja, ja, ja, počasi se dvigni, počasi.«
Bled in ves rumen je stal sredi sobe, v hiši ob cesti, ki jo je gradil deset let. Ko je kupoval kakšen material, ga je vedno nakupil premalo. Premalo opeke, premalo cementa, železja, apna. Premalo keramičnih ploščic. Vsega je vedno zmanjkalo. Premalo kablov, cevi za anteno pa sploh ni nabavil! Potem smo pribili ploščati antenski kabel kar na steno in ga prebelili. Saj se ne vidi, je rekel. Slika na televiziji pa ni bila v redu. Zato je bilo treba kupiti najširšo jagi anteno za tretji kanal in jo obrniti na jug. Proti Kumu. Bila je široka več kot en meter. Za Plešivec, šesti kanal, bi bila dobra polmetrska.
»Ni v redu, ni v redu! Zasuč jo mal. Še mal, še mal. Ne, ne, ne, nazaj jo zasuč. Prej je bilo lepš. Ni snežilo.«
»A šumi tudi?«
»Ne! Zvok je čist fajn, slika sneži.«
»A barve so?«
»So, so. Barve so. Malo meglene. Pa zelo sneži. Izginjajo! Če jo obrneš na levo, so čiste. Je pa takrat močna senca. Kar dve sliki sta. Porkamadona, ne sukat več!«
»Saj ne sučem. Veter piha kabel.«
»Ka se zajebavaš, kak veter? Da ne boš padel!«
»Ne bom padel, saj nisem zlezel na streho.«
»Zato pa ne moreš v redu zasukat. Ven je treba zlest, na streho, pa po malem vrtet. Ti jo pa s kolom. Vse boš polomil. Tiste šprikle frdamane. Ti bom že dal veter! No vidiš, zdaj ni več sence. Pa barv tudi ne jebemumater. Prokleta tehnika! Pa res ne bo šlo brez pofukanih ojačevalce. Prokleto sranje. Proklet hrib! Veš kako lepo bi se videl Plešivec, če ne bi bilo tega hriba. Kako lepo sliko imajo pri Andreju, ker se vidi Plešivec. Pa Peca. Pa Olševa. Tu je pa spredaj ta proklet hrib. Kdo bo zdaj našel Kum. Saj se Kuma tudi ne vidi!«

»A se spomniš, ate, kako sma rihtala sliko na televiziji? Kako hud si bil, ker je nisva mogla dobro nastaviti, dokler nisem kupil elrad teve plus. Potem je pa bila fajna slika.«
»Veš da se spomnim. Zdaj je pa kabelska televizija, pa tristo programov jebemti. Kdo sploh vse to gleda?«
»Mama gleda.«
»Ne gleda! Spi na fotelju. Televizija špila, ona pa spi. A ni škoda elektrike!«
»Ja, samo če ugasneš televizijo, se zbudi. Pusti jo, naj gleda. Zadosti je delala prej, ko je hodila na šiht.«
»Saj ji pustim, samo ti povem, da ne gleda! Ona spi, televizija pa špila v prazno!«
»A te še boli?«
»Zdajle mal majn. Se kar nekam porazgubi, ko vseskozi nekaj čebuliš.«

Mama je sedela pred televizijo. Na krilu je imela volneno deko. Rada se je grela, saj jo je vse življenje zeblo. Vsak dan ob pol dveh popoldne je zdivjala s kolesom v štiri kilometre oddaljeno fabirko. Pozimi je v temi privlekla domov kolo vso zablokirano s snegom. Premražena, rdečih lic, zunaj zasnežena, znotraj preznojena. Premočena tudi v pomladnih neurjih in jesenskem deževju. Najbolj se je razveselila šumečega, najlonskega, temnomodrega plašča, ki ga je kupila v Trstu. Dežni plašč je bil potem stlačen v majhno blazinico z zadrgo na dnu šihtnske torbice z ročaji, da jo je lahko obesila na belanco. Večkrat v družbi z litrsko steklenico položeno poleg šuškavca. En starček namizno rdeče. Kislo vino je grelo kratek čas, plašč se je zapletel v kolo in se strgal. Za vsa leta nazaj si je zdaj grela krilo z odejo. Oči je imela zaprte, televizor je glasno igral, pred njo je ležal daljinec s pisanimi gumbi. Hotel sem se obrniti in tiho oditi, ko je z zaprtimi očmi spregovorila.
»Kako je?«
»A ne spiš?«
»Ne. Kako je? A je kaj hudega?«
»Na opazovanju bo ostal. V izolirnici. Teden dni. Nekaj je z jetri.«
»A je kaj hudega?«
»Ne vejo še.«
»Sam da ne bi bilo kaj hudega.«
»Zdravnica je rekla, da ne bo smel več piti. Niti kapljice.«
»Saj jaz tud pravim. Samo, ne uboga. Nič ne uboga. Kako dolgo bo dol?«
»Kak teden.«
»A so mu dali kaj?«
»Kaj?«
»Kaka zdravila?«
»Nisem spraševal.«
»Kako dolgo praviš, da ga ne bo?«
»Kak teden.«
»O, kako fajn. Kak mir bo. Prej je pa stokal pa jamral, da se ni nič drugega slišalo.«
Potem sem ji hotel povedati še nekaj o množici različnih bolezni, ki jih človek sreča v bolnici.
»Zdaj bom pa mal zadremala, veš. Ne zamerit. Fajn je, ko je tak mir. Televizija naj pa kar špila, me tako lepo uspava, ker vsi govorijo po turško in jih nič ne razumem.«

Peter Rezman – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
      

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju
Peter Rezman se je rodil l. 1956 v delavski družini, OŠ opravil v Šoštanju, poklicno (in srednjo ob delu), v Velenju. Leta 1975 se je zaposli kot elektrikar v Rudniku lignita Velenje, do leta 1990. Po srednji šoli je vstopil v Zvezo komunistov, ki mu ni dovolila šolanja v Kumrovcu, zato je leta 1988 izstopil, ustanovil Zelene Slovenije, razgradil SFRJ in ustanovil Republiko Slovenijo, vstopil v IS SO Velenje in ustanovil Občino Šoštanj, kjer si je zagotovil mesto tajnika. Od leta 1997 je invalidsko upokojen. Poezijo je pričel objavljati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, leta 1983 je bil uvrščen v antologijo Slovenske rudarske pesmi, 1985 izdal prvenec Pesmi iz premoga in zbirko kratke proze Kiril Lajš ni lastnik krčme Peter Rezman. Za časa političnega delovanja je literarno ustvarjalnost zapustil in se vrnil k njej po upokojitvi. Piše in objavlja poezijo, uprizoritvena besedila, predvsem pa prozo. Založba Litera Maribor mu je 2008 izdala zbirko pripovedi Skok iz kože. Zanjo je prejel Dnevnikovo Fabulo 2009. Od leta 2007 živi in ustvarja v Velunjskem grabnu, pošta Šoštanj, občina Velenje. Od marca 2020 se razkužuje, je fizično oddaljen in nosi masko, kadar je med ljudmi.