/ 

Nekaj izbranih pesmi

 

V spomin na Petra Kolška (1951-2019) objavljamo nekaj izmed njegovih najboljših pesmi v izboru Igorja Divjaka.

    

Ivo Svetina o poeziji Petra Kolška

Od prefinjene, plemenite nostalgije do spraševanj o temeljnih eksistencialijah današnjega človeka, ki lahko le resignirano ugotavlja, da je svet »prevelik«, a »prekratek jezik«, pa vse do končnega, »moškega« spoznanja, spoznanja brez vsakršne sentimentalnosti, da »nobena pot ne vodi k nesmrtnosti«, so pesmi Petra Kolška poseben presežek.

   

***

   

Iz zbirke Menina, 1991

   

Kosec koso brusi

   

Moja kosa je kot ožarjena kača
bežala med visokimi travami in murni.
Tedaj sem opazil posebno lepo posteljo
iz pisanih rož,
da sem se zdrznil in si rekel:
tu bi hotel ležati s svojo ljubico,
ko bo visoka noč,
že tako dolgo se nisem ljubil na travniku!
Murni so mi še lepše zapeli,
kar bal sem se, da ne bi kateremu
prerezal svilenega grla,
takó urno sem opletal med bilkami.
A ko sem se uzrl,
je bila moja postelja
iz travniških rož pokošena.
Hitro sem sklenil: o tem ljubici niti besede.

 

***

 

V mraku

  

Najraje imam sonce pred večerom,
ko odlaga na strop, med slike zlate robce
ali seje čez pajčevino zmlete liste sončnic.
Rad imam to njegovo pozabljivost, ko se vse
ustavi, ko mrak ne ugasne in ne ugasne.
Tedaj utrujenost, ki lega tudi vame, kakor
žalost pada med glasove, da za hip,
kar ni molčalo, v žametnem zraku zvene
in ponikne.
In se vsak sam spogleda s svojim mrakom.
Se v njem še bliskajo cekini,
ki smo jih kovali
iz tropin, medu veselja, goloroki, neugnani,
med rutami in krili, valujočimi kot divje žito?
Kakšna je zdaj smrt, ki smo jo dražili, daljno,
nikdar zazrti v njena bela usta, le v ime
temačno?
Sonce je pospravilo že rumenino. Čas bo,
da si natočim črno vino.

 

***

 

Iz zbirke Nikoli več, 2005

   

Motnja

   

Kako je lepa,
sva se mimogrede spogledala,
ko je zapuščala lokal in sva jo še enkrat
videla skozi plastične vetrobrane, slane od morja.
Izgledala je prosojna kot redka žuželka.
Govorila sva o neprimerljivi urejenosti velikih
in majhnih sistemov in o slabih posledicah,
ki izvirajo iz te razlike, ona pa se je počasi
oddaljevala v zmeraj večjo
breztelesnost.
Telo, ki sva ga prej, ko je še sedela, le slutila
iz razmerja med lepoto obraza in oblikovanostjo prsi,
je postalo dokončna motnja v najinem pogovoru.
Ti mi nisi več ugovarjal,
jaz te nisem več popravljal.
Nekaj sva zamudila, morda že zdavnaj,
in pri tem bo ostalo.

 

***

 

Iz zbirke Tropi in tropine, 2011

 

Tropine

  

Vpitje velikih molčečnežev
se zmeraj močneje zadira
v nove planke tisočletja.
Stiskanje sadežev ni stiska sadu.
Tropine, gniloben drobir starosvetja.
In angeli: zadnji metafizični drobiž,
s katerim plačujemo upanje.

A čas nas zmeraj bolj prerašča.
Pri živalih se nismo naučili razlikovati
moškega in ženskega obraza,
rastline smo že zdavnaj
pomešali z neživimi stvarmi.
Zato neveselo goltamo tropine:
naš sladko smrdljivi svet.

   

***

 

Iz zbirke Dekleta pojejo, 2014

  

Amor in Psiha, variacija

  

Nedosežna se zdi nam svatovska gostija,
ki jo je Jupiter, z Junono v naročju,
primaknil h koncu zborovanja nebeščanov,
lepi mladec Ganimed mu polni čaše,
drugim mogočnežem z vinom streže Bakh,
Vulkan, kot zmeraj, jedačo kuhano ima na skrbi,
za veselje Apolon brenka na kitaro,
Muze in Gracije ob njem mrmrajo melodije,
in Venera, nataknjena sicer, za ples je zadolžena
– a najbolj srečna mladoporočenca,
Kupido, ki je opustil svoje staro vetrnjaštvo,
in Psiha, deklica nedolžna, za vekomaj
povzdignjena v nebo.

Njima je bil namenjen
veseljaški pir, ki se je razlegal do zemljanov.
Še zmeraj nam pozvanja v ušesih,
še zmeraj slišimo žvenket zlatih čaš
in vidimo sramežljiv nasmešek neveste,
ko jo boža Amorjev neučakani pogled.

Res, nedosežna božja veselica,
a če bi ne bili obdarjeni s smrtjo,
ne bi vedeli zanjo, še huje,
tudi veselja nebeškega bi ne bilo.

   

***

 

Iz zbirke Slavospevi, ki jih pojejo vrane, 2017

 

Kinoteka

  

Zmeraj sedeš na isti stol.
Na njem so sedeli že mnogi pred tabo,
a zdaj je to tvoj stol – tudi takrat,
ko ne sediš na njem.
Ko za hip nastopi popolna tema,
se izza ugasnjenega rdečega žameta
zasliši raskavi smeh Grete Garbo.
In se takoj prelije v otožno pripovedovanje
Giulette Masine; od daleč ju z velikimi,
zamišljenimi očmi opazuje Monica Vitti.
To so ženske, ki skrbijo, da se prah
na zavesah ne spreminja v pepel.

Prekrižani nogi imaš poravnani
s snopom svetlobe. Dobro veš:
tudi zunaj je življenje, ki se razodeva
v bleščečih odbijačih avtomobilov.
Kakor v limuzini, ki je pravkar
odpeljala s platna, na njem pa je ostala
trepetava senca ženske v rdeči obleki.

Ko se prižgejo luči,
obsediš na svojem stolu.
To je zdaj samo tvoj stol.
Nikamor ne greš,
tukaj boš počakal,
da postaneš tema
in morda pepel na rdeči zavesi.

   

***

  

Primož Trubar

   

Vrača se nenapovedan,
zvočniki in zvonovi molčijo.
Konja razjaše v dolini kopriv.
Mrk in težak kot zmeraj,
ogrnjen v privzdignjeno nevidnost,

se odpravi med nas, bratobežne.
Z velikimi, lopatastimi rokami
krili kot golem, hodi opotekavo,
kakor bi hotel božati hribe in doline.
Težko bi z njimi gladil mehke glave.

Čeprav se zdi, da prihaja
tudi s takšnim namenom.
A glave se spodmikajo, obračajo,
izginjajo v meandrih preteklosti
in prihodnosti brez jasnega izida.

Kaj je ostalo? Kje je tisti trg,
po katerem so teptali blatni čevlji,
ko se je po zidovih hiš in cerkva
bleščala gola, kamnita nedelja?
So vse črke zaplesale s črvi?

Konj, star petsto let, ga zvesto čaka.
Ko se s težavo vzpenja nanj,
se zdi, da sliši vzklike odobravanja.
A ko je trdno v sedlu, mu je jasno,
da pozdravljajo njegovo odhajanje.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Peter Kolšek
O avtorju
Peter Kolšek (1951-2019) je bil pesnik, novinar in publicist. Rodil se leta 1951 v Celju. Sedem let je poučeval slovenščino na dveh ljubljanskih gimnazijah, od leta 1987 bil v službi pri časopisni hiši Delo (v letih 1992–1999 urednik kulturne redakcije, v letih 2006–2014 urejal prilogo Književni listi). Pisal je o literaturi, filmu, televiziji, kulturni politiki in »navadni« politiki. Objavil je sedem pesniških zbirk. Leta 1998 je z Brino Švigelj Mérat (Brina Svit) objavil epistolarni roman Navadna razmerja. Leta 2003 je izšel izbor iz njegovih pesniških kritik z naslovom Lepa točajka, leta 2010 pa izbor časopisnih komentarjev in kolumen Vaserkeber in druge dogodbe. Z Dragom Bajtom je leta 1993 sestavil antologijo slovenske poezije (Sončnice poldneva), sam pa je pripravil antologijo slovenske poezije 20. stoletja z naslovom Nevihta sladkih rož, ter prav tako antologijske prikaze slovenskih pesnikov (Murn, Jenko, Krakar, Pavček, Maurer, Strniša, Fritz, Jesih).