/ 

Kantavtor bo vedno pripovedoval zgodbe – četudi kot digitalni trubadur sredi kiča in popa

Peter Andrej, Ajda Borak – pogovor s kantavtorjem, organizatorjem festivala KantFest – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Peter Andrej, kantavtor in producent festivala KantFest.

Z njim se je pogovarjala Ajda Borak.

Peter Andrej je pevec, glasbenik in producent ter najbolj poznan kot kantavtor in producent največjega festivala kantavtorstva – KantFest, ki je iz lokalnega festivala skozi leta prerasel v globalnega.

Uglasbil je večne pesmi Lorce, Eluarda, Brechta, Budlaira, ter nekaterih domačih poetov – Borisa A.Novaka, Erike Vouk, Otona Župančiča, Nika Grafenauerja… z njimi je grel in božal iz mnogih odrov, od Ljubljane do Trsta, od Lenta do KUDa Franceta Prešerna. Po besedah Borisa A. Novaka je Peter Andrej »eden izmed najbolj dragocenih glasov v slovenskem prostoru. Je pesnik in glasbenik v isti sapi, ti dve svoji umetnosti pa združuje v plemenito sintezo uglasbene poezije«. Sam pravi, da če bi bil slovenski jezik tako razširjen kot je angleški, bi bili slovenski kantavtorji svetovne zvezde.

Tudi letošnji KantFest je, kljub popolni ohromitvi kulturnega življenja, uspel. V novi, razmeram prilagojeni, digitalni obliki vendar z enakim plemenitim sporočilom in namenom, ter z enako predanostjo in ponižnostjo. Glasbeniki so služabniki besede, pravi, ki z magičnim spojem besede in glasbe, manipulirajo množice. Letos bo ta magična manipulacija skozi pretanjeno liriko na eni strani, ter družbeno kritiko na drugi, potekala virtualno.

  

   

Kitara je zamenjala nogometno žogo. Skoraj bi pristali v Crveni zvezdi. Pa je usoda hotela drugače. Pristali ste na odru. Stadione razgretih navijačev je zamenjal intimen ambient poslušalcev, ki jim šepetate in pripovedujete …

V bistvu se nisem premaknil daleč od tega, nogomet je ljubezen do gibanja, igre z gravitacijo, uveljavljanje domišljije nasproti brutalni sili; je ples, je rizik na črti poraza, je lizanje ran v tišini domače kopalnice, je intima in je tudi tovarištvo. Vse to je poezija in muzika, kjer sem pristal zadnjih 40 let. Le v nogometu se tvoje telo premika v realnem prostoru, kar poeziji včasih ni dano. Za to potrebuje prostor, knjigo, odmev, zvok, poslušalca, da je izpolnjeno njeno poslanstvo.

  

Od Kantafesta pred ljubljanskim Charlijem pod taktirko Ksenije Jus, do prvega KantFesta v Rušah…festival nekomercialne narave ponuja prostor za predstaviitev tihih idej izvajalcev, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Se je razumevanje kakovosti, prepričljivosti in pristnosti v teh dveh desetletjih kaj spremenila? So današnje generacije kantavtorjev v čem drugačne od prejšnjih?

Veliko se je spremenilo. Ko smo pred 18. leti pričeli s KantFestom, je naša država bila mlada država in »vse življenje je bilo še pred njo« in vse upanje, v kaj vse se lahko razvijemo. Tudi duh časa v globalnem smislu je bil drugačen, nezamisljivo je bilo, da bodo vladali klovni in njihove kopije. In da bo svet pristal na robu totalne virusne vojne? V trajni začasnosti izrednih razmer? Kdo bi lahko predvidel kaj takega, da je resničnost postala bolj fikcijska od fikcije same? Duh časa se seveda odraža v umetnosti, kantavtorstvu. Avtorice in avtorji iz »prejšnjega« obdobja so bili bolj uporniški. Niso razmišljali o »glasbeni industriji«, kaj ona »razmišlja« in kaj ona hoče. Zato so bili v tej svoji drži tudi bolj brezkompromisni v primerjavi s sedanjimi. A za mlajše generacije je stvar in celotna scena bistveno bolj naporna: karkoli izdaš, pristane v neskončnem vesolju in se tam izgubi, če nekdo ali nekaj stvari ne prizemlji in spravi v obtok do ljudi. Kot verjetno veste, se cede plošče skoraj ne prodajajo več, ker je vse na spletu. V glavnem se prodajo na koncertih, kamor pride ʺtvoje plemeʺ. Če poenostavim in malo pretiravam, prej ni bilo ʺničʺ (ali komaj kaj), sedaj je takorekoč ʺvseʺ in ta vse napada vašo pozornost s promocijami, live streamingi, paketnimi aranžmaji, eksluzivami, eksotiko, takšnimi in drugačnimi krogi in krožki, vezavami … Lahko pa se na vse to gladko požvižgaš.

  

Letošnji KantFest se je imel zgoditi 13.11. 2020. Glede na trenutno situacijo in ukrepe, ki so nepredvidljivi tako časovno kot v svoji obliki in obsegu, verjetno snujete še plan B, C morda celo D. Nam lahko zaupate kako se bo letošnja izdaja KantFesta prilagodila tej ʺnovi normalnostiʺ?

Da ne pozabimo, preden je prišlo do totalnega zaprtja, smo v avgustu (13. 8.) uspeli izvesti 1. del KantFesta, kjer so na prečudovitem prizorišču letnega gledališča Pod goroj v Rušah, sredi gozda nastopili MI2 in Viki Baba s svojimi glasbeniki. Nato pa se je kot v slabem filmu zgodilo vse to, kar ste omenili in 18. KantFest smo po številnih prestavitvah na koncu 4. 12. posneli v studiu in ga bomo 18. 12. ob 20:00 predvajali na našem FB profilu. Stavimo na lastno domišljijo in na vztrajnost in na to, da z nami stoji žirija uveljavljenih imen: Urška Čop Šmajgert, Teja Klobčar, Jani Kovačič, Adi Smolar, Gregor Bauman in Jure Potokar, ki je določila letošnji izbor nastopajočih. Da bomo ne glede na popolno zaporo kulturnega življenja vseeno izpeljali spletno verzijo festivala, so zaslužni tudi koproducenti: Cezam, Klub KU KU, KIBLA, X-OP in celo Ministrstvo za kulturo.

  

In kakšen program se obeta?

Predstavilo se bo 11 avtoric in avtorjev: Blaž Mencinger, Matej Mijatović in Klemen Bračko, Miha Erič in Boris Sadar, duo Sundaze ( Sandi Sadar Soba, Dejan Bogomolec), Anže Palka, duo 3RMA (Urška Supej in Maša But), Primož Vidovič, Neža Pavlovič, Urška Videnšek, duo Kašmir (Barbara Rehar in Tomi Grozaj) in Andrej Vilčnik. Žal bosta manjkala duo Zajtrk, ki zaradi zdravstvenih razlogov nista uspela priti v studio.

  

Festival je iz lokalnega prerasel v globalnega. Do kam je že segel? In kakšna bo še njegova pot v naslednjih letih?

Veseli smo, da nam je tudi tokrat navsezadnje uspelo ohraniti kontinuiteto in znotraj letošnjega festivala pod skupno streho vseeno združiti izvajalce, partnerje, sponzorje in sodelovanje Ministrstva za kulturo ter celo nekaterih medijev oz. javnih zavodov: RTV, Radio Prvi, Radio Maribor. A mobilnost in fleksibilnost je vsekakor naša najboljša lastnost.

Letos bo sicer umanjkala, kot dragocenost, ki je festival gnala v nov razvoj: sodelovanje s kantavtorji iz internacionalne scene, ki smo jih pridobili v partnerstvu s tujimi festivali od leta 2012 do danes. V tem času smo z Irci (Tallaght Community Arts Centre), Avstrijci (FUN&LEARN, Innsbruck), Romuni ( Millenium Arts, Giurgiu), Danci (Århus Sangskriver Vaerksted) Bosanci (»Neretvanske vedrine«, Mostar, BalKantfest, Sarajevo), Makedonci (»Karamanovi«, Radoviš), Španci (Sofafest, Palma de Mallorca) in Srbi (Takt, Novi Sad, Kantfest Beograd) uspešno sodelovali. Povsod tam se je v preteklosti že predstavljala aktualna slovenska kantavtorska produkcija – in ne glede na jezikovne bariere požela bučne odmeve. Borimo se, da tako ostane.

  

Če spregovoriva še besedo ali dve o statusu kantavtorstva pri nas. Pred leti le-ta ni bil urejen. Bili ste eden tistih, ki so se borili za to, da danes kantavtor ni več zgolj poklicanost ampak tudi poklic.

Bilo nas je več, Katarina Juvančič, Ksenija Jus, Jani Kovačič … in drugi, ki smo bili najbolj glasni in smo s peticijo, ki jo je podpisala celotna kantavtorska iniciativa, uspeli na Ministrstvu za kulturo doseči, da so zmogli premislek in odločitev, da je od 3. maja 2014 poklic kantavtorja kot specializirani poklic na področju kulture za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost vpisan v seznam poklicev. Drobna zmaga solidarnosti.

  

Kaj pa menite, da se obeta kantavtorstvu v prihodnosti? Vedno več je mainstreama, hkrati pa vse več ljudi hrepeni po prvinski pristnosti …

Poezijo in glasbo ustvarja čarobna imaginacija in doslednost temu, zapisanost, posvečenost temu delu. Trdno verjamem, da bo to vedno uspelo igro obrniti v dober konec. Kantavtor je pripovedovalec zgodb. Če ima kaj povedati in če dobro pove (obrne), bo vedno imel radovednega poslušalca. Tudi če bo digitalni trubadur sredi kiča in popa.

  

Letošnje, čudno leto boste zaključili z izdajo novega albuma. Zadnji album Levi in desni breg je bil posvečen Mariboru. Komu ali čemu pa bo pel novi album? Katere zgodbe bo pripovedoval?

Ja, Levi in desni breg je bil posvečen mojemu mestu in bregu, ki je v nas. Novi album Skoz zvočni zid pa je medtem že izšel. Devetega decembra smo ga predstavili v obliki videa na FB . Tu se ga še da videti. CD smo pripeli v knjigo. Pravzaprav smo knjigo pripeli na CD. Na njem so namreč pesmi, ki jih najdete v istoimenski pesniški zbirki, ta je 2018 izšla pri založbi Litera. Ena in ista zgodba na tisoč načinov se mi vedno vrti: beseda je sveta, po drugi strani pa v tem svetu skoraj nič več ne velja, če za njo ne stoji hudičev odvetnik. In od tistega, kar kot iskra steče čez tebe, na papirju ostane bore malo, približek. Zato me zanima beseda, ki zveni in potuje skozi zvočni zid kot glasba. Ne zanima me beseda kot priloga glasbi, ne zanima me glasba na metre, da ob njej zlagaš klaftre recitacij. Zanima me ta magični trenutek besede in glasbe skupaj.

  

V slovenski kulturi vlada nekakšno prepričanje, da se o glasbi ne govori. Glasba je vedno bolj le razvedrilo in ne resna umetnost – odraz tega je izguba glasbene kritike ….

Kritika je izumrla, tako kot dinozavri. Vse je formula ena in ima natanko tak vpliv na ušesa. To, da smo (so) priloga, tega smo sami krivi, najprej moramo pred lastnim pragom pomesti. Zaradi cehovske »solidarnosti« vsak ostane sam. In se sam prodaja. Za število všečkov, sledilcev. Lahko bi se sklicevali na državo ipd. Najbolje je, da se skličemo nase. Vsak lahko reče, NE, ne bom limonada. Ali pa DA, limonada bom, kaj težjega se trenutku tokrat ne prileže.

   

Rdeča kanta, simbol KantFesta, Slavko Rajh.

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

    

Peter Andrej, Ajda Borak – pogovor s kantavtorjem, organizatorjem festivala KantFest – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
Peter Andrej
O avtorju
Peter Andrej je pevec, glasbenik in producent ter najbolj poznan kot kantavtor in producent največjega festivala kantavtorstva – KantFest, ki je iz lokalnega festivala skozi leta prerasel v globalnega. Uglasbil je večne pesmi Lorce, Eluarda, Brechta, Budlaira, ter nekaterih domačih poetov – Borisa A.Novaka, Erike Vouk, Otona Župančiča, Nika Grafenauerja... z njimi je grel in božal iz mnogih odrov, od Ljubljane do Trsta, od Lenta do KUDa Franceta Prešerna. Po besedah Borisa A. Novaka je Peter Andrej »eden izmed najbolj dragocenih glasov v slovenskem prostoru. Je pesnik in glasbenik v isti sapi, ti dve svoji umetnosti pa združuje v plemenito sintezo uglasbene poezije«. Sam pravi, da če bi bil slovenski jezik tako razširjen kot je angleški, bi bili slovenski kantavtorji svetovne zvezde.