Brane Senegačnik o poeziji Radeta Krstića
Kdor se je zares srečal s katero njegovih najboljših pesmi, jo bo le težko pozabil.
***
Beseda se trga z verige smrti
Beseda se trga z verige smrti.
Skozi kri in meso se vlečejo
težki dihi pozne lune.
Beseda rožlja z verige.
Na členkih samote
se odpre svetloba
in jo vzame.
***
Tišina
Nezrušljiva,
neskrhljiva
je ta čista
nedosegljivost,
ki nas popije
in na koncu
z molčečim
prelistavanjem
našo odsotnost
raztegne
do zvezd.
***
Gnezdo
Iz gline
prepovedanih stvari.
V tišini in čistem siju
goreče zlato.
Ki ga ne pogasi še tako mrzla voda.
Ki je pogubno za oko in uho obenem.
Skozi katerega rastejo
žive roke mrličev.
In ga dvigajo, da iz njega zleti
iz prahu in pepela zlepljeni bog.
***
Mrtvemu
S ptico v očeh
blodiš
v deželo,
ki je ni na zemljevidu.
Štiri strani neba
lijejo vate.
***
Zlata vrv
Tudi mi smo zraven,
mi včasih rečejo mrtvi.
V tvojih verzih se pretakamo
od zgoraj navzdol, sem
ter tja, levo desno,
tja in nazaj.
Razgrebemo tvojo pesem
kot pogorišče, skrijemo
se v pepel in od tam
govorimo v en glas.
Kaj je smrt v primerjavi z večnostjo!
Mi se pravzaprav dotikamo drug
drugega, jemljemo drug
drugemu kost ali kos
mrtvega razuma.
Zato je v tebi takšna tišina,
zato se ti verzi obračajo
nam v korist in tebi
v izgubo.
Poznaš nas,
toda le za hip
preskočimo napeto zlato vrv
med pisalnim strojem in črkami.
***
Poezija
Trenutek tišine,
v katerega smo ujeti.
Večnost življenja, ki nam odteka.
Brez sedanjosti naravnana ura.
***
Naletavanja
Kadar naletava,
pač naletava.
Nič ne moremo
zoper to.
Vsi pač smo.
Mare me sprašuje iz nebes,
zakaj ne poslušam mrtvih,
zakaj sem se dal živim.
Pri najboljši volji
ne najdem nobenega
poštenega odgovora.
Morda sem pozabil,
kako se kali mrtvaško jeklo.
