Čeprav pod okriljem kulturno-izobraževalnega zavoda Trite kot pisec sodelujem pri raznih projektih, med njimi tudi pri raznolikih medgeneracijskih projektih za dolgoživo družbo, stanovanjsko in splošno družbeno problematiko, se sicer raje kot aktivist predstavljam in delujem kot večobrazni interdisciplinarni poet. S svojimi srčki in srčicami, kakor ljubkovalno imenujem svoje sodelavce, ustvarjam in v svojih predstavah prikazujem paralelni domišljijski svet, v katerem se prek kolažirane odslikave miselnega toka in različnih umetnosti izrisujejo arhetipi pisanja. Brez spontanega svobodnega izraza si teh ni mogoče zamisliti. Brez nadaljnjega urejanja prav tako ne. Povezovanje dionizičnega in apoliničnega je neizogibno.
Rezultati sodelovanja so izdane zbirke pesniških koktejlov, ki prikažejo nadrealistično podobo sveta, prekrivajočo se z določenim »prostorčasom«, ki ga zbirka obravnava, ga dopolni, nadgradi; obenem ponudi retrospektiven pogled v prvotni »prostorčas«, ki ga skozi tančico lahko venomer slutimo in čutimo. Preko združevanja različnih pojmovnih mrež, elementov življenja, lahko sestavimo imenitne predstave. Iz podobnega okvira izhajata npr. avtorska predstava Blue Lagoon ali pa predstava, ki je nastala v sodelovanju z Nelo Poberžnik, umetnico zavoda Trite, in njenimi avdiovizualnimi kolaži – gre za performans ob izidu zloglasne zbirke bog si ga drka na nas, ki je izšla pri Črni skrinjici. Prav slednja je, poleg ostalih izjem, kot je Zavod Trite, na trenutni literarni sceni edina, ki mladim in neuveljavljenim, a kvalitetnim pesnikom omogoča vstop na literarno polje, ki je za literarnega ustvarjalca pri nas praviloma zelo otežen. Uveljavljene, »mainstream« založbe, zlasti tiste osrednje, takorekoč brez izjeme dajejo prednost starejšim, že uveljavljenim in priznanim avtorjem. Kapitalistična logika je žal seveda že davno vdrla tudi v založniški in širši literarni prostor – neuveljavljena imena ne prinašajo dobička. Umetnost zato ostaja v povprečju, saj se zaradi skorajda zagotovljenih izdaj že uveljavljenim avtorjem ni treba v tolikšni meri ukvarjati z vprašanjem kvalitete. Na ta račun pa so seveda najbolj prikrajšani mladi avtorji, ki nimajo zaledja v smislu večjega števila objav in širše prepoznavnosti v literarnih krogih.
Prav zato se zdi kolektivno delovanje na današnji literarni sceni nujno potrebno. Vseprisotni in vseobsegajoči individualizem namreč svoj davek terja tudi na področju literarnega udejstvovanja. Literarno (in tudi siceršnje) umetniško ustvarjanje je sicer resda že pregovorno nekaj osebnega, intimnega; vendar pa prav ta intimnost pogosto povzroča medsebojno odtujenost literatov, kar nemalokrat vodi v elitistično in egoistično naravnanost; slednja pa je seveda kontraproduktivna in na literarno sceno postavlja črn madež.
Šolarji se poezije bojijo, saj jim predstavlja visoko umetnost, rime, metrum, stopico in specifično določeno družbeno temo, prezrta pa je prava skrivnost – poezija je lahko kakršen koli govor. Poezijo lahko piše kdor koli, o čemer koli, ne glede na splošne družbene usmeritve. Poezija je kot filozofija; Mary Midgley pravi, da je filozofija kot vodoinštalaterstvo, kar pomeni, da je za nas samoumevna, dokler v pojmovnih shemah (vodovodni napeljavi), ne nastane zmeda (poči cev) in nastopi potreba po popravilu. Enako je s poezijo in poljem kulture – šele ko je začne primanjkovati, se opazi njen primankljaj. Šele ko nekdo globoko zamaje tvojo perspektivo oziroma predsodek, spoznaš, kako globoko je bil vkoreninjen. V idealnih družbah je vsakdanje življenje prepleteno s kulturo in umetnostjo na vseh področjih in preraščanja so sestavni del življenja. Umetnost je gonilo, ki družbi omogoča samospoznavanje in razumevanje posameznikovih zavestnih in nezavednih potreb ter hotenj. Tudi najbolj banalni izrazi kreativnosti pripomorejo k vzpostavljanju ločnice med notranjim mirom in kapitalističnim vrvežem. Umetnost v vseh oblikah vsebuje neskončen potencial za doseganje osebnostnih in družbenih sprememb.
