Ob jubileju Draga Jančarja objavljamo zapis Ignacije Fridl o njenem doživljanju velikega slovenskega pisatelja.
***
Ko sem prešla iz osnovnošolskih v gimnazijske klopi in začela literaturo doživljati ne le kot šolsko obveznost, ampak skoraj kot eksistenčno nujnost, je Drago Jančar že zapustil mariborsko kulturno prizorišče in odšel urednikovat na Slovensko matico. Pa vendar je moj prvi spomin nanj povezan z mariborskimi ulicami. Kadar se je s svojo lepo Olgo pojavil kje v bližini gledališča, smo namreč novopečene dijakinje in dijaki s komolci skrivaj drezali drug drugega in si šepetali: »To je veliki Jančar, o katerem s takim občudovanjem in navdihom govori profesor Leon Štavbar.«
Potem je prišel marec 1985. Vlado Novak na odru mariborske Drame kot Simon Weber, mislec, ki verjame v svobodo in resnico besed, a fizično nepredušno zaprt v ječi ideologij, ujetnik sofisticiranih mehanizmov vladajoče elite, talec tiste volje do moči, ki hoče nadzorovati in upravljati sleherni živčni končič posameznika. Zgodil se je Veliki briljantni valček, Jančarjeva dramska različica historizirane eksistencialne literature, ki onstran prostorskih in časovnih konkretnosti ter neposrednega družbenokritičnega aktivizma razkriva obče, neobvladljive družbene niti, ki vse bolj zatezajo človekovo bivanje. V tej platonski paradigmi človeka, ki mu je telo ječa duha, v dramskem galjotu, ki ga družbene silnice obsojajo na brezsmiselno kroženje v zablodelem svetu, sem v osemdesetih našla svojo literarno identiteto. Sledile so dolge noči s Severnim sijem in Galjotom, sledili vedno prekratki dnevi z Jančarjevimi novelami. Zaznamovali so mlado, oblikujočo se kulturniško dušo tako zelo, da je verjela in zaupala Dragu Jančarju tudi tedaj, ko je s svojimi slogovno virtuoznimi esejističnimi zapisi postavljal miselne smerokaze narodu, da obstajajo svetli, sončni izhodi iz svinčenih časov, vrata upanja, poti do svobode. In enako mu verjame danes, po več kot dveh desetletjih raz-očaranosti nad slovensko družbo in kulturo, ko prebira njegov roman Drevo brez imena, zgodbo o človeku, ranjenem od nesmisla vsakdana. Z Jančarjem se ta duša vrača v resignirano spoznanje, da se fabulativni zaplet iz romana Tisto noč sem jo videl, ne bo nikoli končal.
Moč, da oblikujejo ne le bralčevo literarno domišljijo, ampak tudi njegovo osebno, življenjsko pot, zmorejo le redki svetovni književniki. In če bi morala takega pisca izbrati med slovenskimi avtorji, potem lahko ob njegovih sedmih desetletjih življenja brez zadržkov vzkliknem: »Per acclamationem Drago Jančar!«
