Palestina

Že leta nisem nosil kravate in že dolgo nisem napisal članka. Zdi se mi, da je za pisanje članka potrebno veliko elegance, in taka domišljavost mi ni več všeč. To je zelo pomembno v odnosu z bralcem. Nadeti si moram torej kravato, a še vedno sem zmeden glede prave barve in tega, kako naj si jo zavežem. Čas, ko me je moj prijatelj Igor Divjak prosil, naj ga napišem, je bil obenem žalosten, vesel in ravnodušen. Prosil me je, naj napišem članek o (olivnem olju, zatarju in steklenici alkohola arak) rečeh, ki mi jih je dal prijatelj, ki je bil na poti na Zahodni breg v Palestini, natančneje v vas Kera. Palestina je moja domovina, ki je nisem videl in v kateri se nisem rodil. Dežela je žalosten spomin v moji duši, zato sem si za to žalostno priložnost nadel črno kravato v obliki enakostranične parabole. A v trenutku, ko se je oliva dotaknila mojega jezika in je njen vonj prečkal razdaljo od Kere do Ljubljane, sem začutil, da se spreminjam v zelo staro palestinsko oljko in si začel zavezovati kravato prek ovratnika moje bele srajce.

Potem me je nekaj začelo tiščati, olje je kapljalo po timijanu, divjem timijanu iz rodu rožmarina z vonjem po hrepenenju in revoluciji. Sklonil sem se prek njega, dokler se nisem dotaknil svojih ustnic in svojega jezika, potem je zasedlo krhek prostor v meni in moje roke so se dvignile nad mojo glavo in moji prsti so se stegnili gor proti vrhovom ognjenih gora. V Nablusu mi je tekla kri iz stopal in mešala vodo z reko Jordan, ki je postala rdeča. Zategnil sem jo okoli vratu in se pripravil na srečanje s Kristusom. Sanjal sem o tem, da bi se vrnil domov, ja, domov, tu v mojem novem domu, Ljubljani, in ta šarmantna gospa je čakala name, sedela je med dvema svečama na mizi kot lahek oblak, nosila je belo obleko, ki je razkrivala rame, in čevlje z visokimi petami kot pesnikovo pero, ta gospa je bila steklenica. Palestinski Alarak, poljubil sem njeno roko, nato pa sem pil kozarec za kozarcem, dokler se ni opojila z ljubeznijo in svojim ljubljenim. Vse, kar me je zategovalo okoli vratu, sem zategnil okoli njenega pasu in plesala sva ob njeni pesmi.

Moji prijatelji, ki so tam,
Moji prijatelji, ki se vzpenjajo na gore Boga v Ramali
Mimoidoči iz Akropole religij v Jeruzalemu,
Nabiralci nebeških oliv,
Stiskajo olje za Magdalenine lase,
s katerimi zdravi Jezusove rane,
Z drugo družico Burak se ziblje prerok, naj mu bo blaga molitev …
Prijatelji mi prek telefonov pošiljajo videoposnetke domovine,
In sliko mojega imena na očetovem grobu,
tako da lahko iztisnem, kar je ostalo od moje nostalgije
ter vržem med nas in belo morje,
v katerem se pasejo morski psi in ovce.